Jedro

Po mnenju višjega sodišča je tudi že čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe za otroka v taki starosti kot tožnica primerna mesečna preživnina v znesku 20.000,00 SIT ob tem, da se upošteva potek časa pravde. Skladno s tem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT za čas od izdaje sodbe do vložitve tožbe devaloriziralo glede na vsakokratno znižanje življenjskih stroškov, pri čemer je izhajalo iz sklepov vlade o uskladitvi preživnin, izdanih v tem obdobju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek v 1.točki glasi: "Toženec J. K. je dolžan za preživljanje mld. Š. K. poleg preživnine po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 13.6.1997, opr.št. P 9/97, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.10.1997, opr.št. I Cp 1312/97, v višini 8.000,00 SIT, od 1.2.1997 do 30.4.1997 plačati še 6.804,30 SIT, od 1.5.1997 do 31.10.1997 plačati še 7.405,10 SIT, za čas od 1.11.1997 do 31.5.1998 plačati še 8.030,30 SIT, za čas od 1.6.1998 do 31.3.1999 plačati še 8.891,80 SIT, za čas od 1.4.1999 do 29.2.2000 plačati še 9.632,40 SIT, za čas od 1.3.2000 do 30.9.2000 plačati še 10.980,00 SIT, za čas od 1.10.2000 do 31.12.2000 plačati še 12.000,00 SIT in od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje plačevati še 12.000,00 SIT mesečno. Do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje je toženec dolžan plačati v 15 dneh, pod izvršbo, v bodoče zapadle preživninske obroke z vsakokratnim nadaljnjim povišanjem po sklepu pristojnega organa pa je dolžan plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo poleg že pravnomočno dosojene mesečne preživnine za mladoletno tožnico v višini 8.000,00 SIT še dodatno mesečno preživnino v znesku 12.000,00 SIT, oboje z vsakokratnim nadaljnjim povišanjem po sklepu pristojnega organa o uskladitvi preživnin z življenjskimi stroški in osebnimi dohodki, do vsakega 15.dne v mesecu za tekoči mesec, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospelo preživnino z zamudnimi obrestmi v 15 dneh, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa vsak mesec do dneva zapadlosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do dneva plačila po obrestni meri, določeni z zakonom o zamudnih obrestih, vse brez odbitka poštnine in pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 72.659,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zadnje glavne obravnave do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in odločitve o stroških. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko pri določitvi njenih mesečnih preživninskih obveznosti od vložitve tožbe do izdaje sodbe ni upoštevalo že nesporno plačanih mesečnih preživninskih obrokov. Poleg tega izrek v točki 1 ni izvršljiv glede zakonskih zamudnih obresti, saj ne določa zapadlosti posameznega preživninskega obroka. Nadalje je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo mesečne potrebe mladoletne tožnice. Ugotovitev sodišča, da mesečne potrebe tožnice znašajo 55.000,00 SIT so povsem v nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča v sodbi P 140/97 z dne 2.6.1998, ko so bile njene mesečne potrebe ocenjene na 37.886,00 SIT, torej skoraj enkrat manj. Življenjski stroški so se v tem času res povišali, a povišanje preživnine iz tega razloga nadomešča valorizacija preživnin, ki se opravlja po uradni dolžnosti. Potrebe mladoletne tožnice se v dveh letih niso toliko spremenile, kljub temu da njena mati zatrjuje, da je nadpovprečno težka in visoka. Sodišče ni z ničemer obrazložilo omenjenega razkoraka. S tem v zvezi tožena stranka še navaja, da zakonita zastopnica ni izkazala, da so predložene etikete res namenjene oblačilom mladoletne tožnice, saj sta z materjo približno enake velikosti in teže. V zvezi z ugotavljanjem finančnih zmožnosti toženca, bi moralo sodišče upoštevati tudi to, da je toženčeva žena štiri mesece noseča in da bo torej toženec postal oče še enega otroka. Glede odločitve o stroških pa tožena stranka meni, da je upravičena do povrnitve sorazmernega dela ali vsaj, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zaradi navedenega predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Na možno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o višini preživnine za mladoletno tožnico za čas od vložitve tožbe, to je od 1.2.1997, dalje, in sicer le o preživnini nad zneskom 8.000,00 SIT mesečno, saj preživnino v višini 8.000,00 SIT tožena stranka že vse od odgovora na tožbo priznava. Mesečna preživnina v znesku 8.000,00 SIT je torej že pravnomočno dosojena. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene konkretne potrebe upravičenke in konkretne zmožnosti zavezancev za čas od izdaje sodbe dalje določilo primerno preživnino v znesku 20.000,00 SIT. Pri ugotavljanju potreb mld. tožnice se je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno oprlo med drugim tudi na s strani njene matere predložene etikete in račune za oblačila. S tem v zvezi pritožba ne ponuja nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno, zato ji v tem delu ni mogoče slediti. Pritožba pa utemeljeno graja določitev preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Po mnenju višjega sodišča je tudi za čas od vložitve tožbe (od 31.1.1999) do izdaje sodbe (9.1.2001) za otroka v taki starosti kot tožnica in s takimi potrebami primerna mesečna preživnina v znesku 20.000,00 SIT ob tem, da se pri višini preživninskega obroka upošteva potek časa pravde. Skladno s tem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT za čas od izdaje sodbe do vložitve tožbe devalorizirano glede na vsakokratno znižanje življenjskih stroškov, pri čemer je izhajalo iz Sklepov vlade o uskladitvi preživnin, objavljenih v Uradnih listih RS, št. 25/97, 67/97, 39/98, 19/99, 14/2000 in 88/2000. Matematični izračun pa izhaja iz izreka te sodbe. Dejstvo je, da tožena stranka od vložitve tožbe nekaj plačuje po (8.000,00 SIT oziroma po 10.000,00 SIT) mesečno za preživljanje svoje hčere, kar je bilo kot nesporno ugotovljeno že na glavni obravnavi dne 24.10.2000. Vendar gre za že pravnomočno dosojeno preživnino od izdaje sodbe z dne 13.6.1997 in ni več predmet te pravde. Kar je tožena stranka plačevala od vložitve tožbe dalje, je plačala na račun že pravnomočno določene preživnine oziroma valorizirani znesek le te. Ni pa dokazala, da bi v predmetnem obdobju plačevala kaj več. Le slednje bi lahko uspešno uveljavljala s pritožbo. Pritožbenim trditvam tožene stranke, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni upoštevalo že plačanih preživninskih zneskov, tako ni mogoče pritrditi. Tudi ni res, da izrek sodbe v 1.točki ni izvršljiv, ker ni določena zapadlost posameznega preživninskega obroka. Izrek sodbe namreč v 1.točki določa, da mora tožena stranka še dodatno preživnino v znesku 12.000,00 SIT mesečno plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Ker se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca v času, za katerega se določa, tožena stranka pa v času, za katerega se je preživnina določala, še ni postala oče, njene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju njenih zmožnosti upoštevati tudi dejstvo, da bo vnovič postala oče, ne morejo biti upoštevne. Pritožba tožene stranke pa tudi ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o pravdnih stroških. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na stališče drugostopnega sodišča ob razveljavitvi sodbe z dne 30.6.2000, češ da je vsaka stranka uspela do polovice. Na te pritožbene navedbe tožene stranke sodišče druge stopnje odgovarja, da je tako njegovo stališče veljalo le za dotedanji uspeh pravdnih strank v pravdi, kar je sodišče tudi zapisalo, ne pa tudi za njun končni uspeh. Končni uspeh pravdnih strank pa je tak, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in skladno s tem sprejelo stroškovno odločitev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 4.točke 358.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP) sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (358.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3.odstavka 154.člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške.