Jedro

I. Revizijsko sodišče je na dejansko ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da dogovor o skupni gradnji ni bil sklenjen, vezano. Ob upoštevanju te odločilne dejanske ugotovitve, pa ne more biti nobenega dvoma, da je bil tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen, saj tožeča stranka obstoja pravnega naslova, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice na hiši, ki je predmet tožbenega zahtevka, ni uspela dokazati.

II. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka zato, ker sodišče o predrejenem zahtevku ni odločilo. Ker je sodišče prve stopnje delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev solastninske pravice, se s podrejenim zahtevkom ni ukvarjalo. Zato ta del tožbenega zahtevka tudi ni mogel biti predmet preizkusa v pritožbenem postopku, saj o tem delu tožbenega zahtevka doslej še ni bilo odločeno. Ker je bil tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska postavljen le podrejeno, bo potrebno o njem odločiti v nadaljevanju postopka (188. člen ZPP), saj glede tega dela tožbenega zahtevka med pravdnima strankama pravda še obstoji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in ugotovilo, da je tožeča stranka do 9,27/100 solastnica z.k. telesa II - hiše (dvojčka) v Kamniku, ki stoji na nepremičnini parc. št. 707/11. Tožencema je zato naložilo, da morata tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoč vpis solastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženima strankama v znesku 42.941 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Poleg stroškov, ki so bili tožeči stranki naloženi v plačilo s sodbo sodišča prve stopnje (42.841 SIT), je tožeči stranki naložilo v povrnitev še dodatne stroške postopka v znesku 65.599 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Dokazni postopek je ponudil zadostno podlago za zaključek, da je bil sklenjen dogovor o skupni gradnji. Obstoj takega dogovora so potrdile tudi priče, katerim je sodišče prve stopnje upravičeno poklonilo vero. Zaradi vselitve v hišo je tožničin mož prenehal uporabljati stanovanje, ki ga je imel. Tega gotovo ne bi storil, če bi ne bilo gotovo, da bo stanovanje v hiši v Kamniku njegovo. Trditve tožencev, da si je tožničin mož z gradnjo le plačeval najemnino, so nelogične in protispisne. Postopek pa je kršen zato, ker sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku sploh ni odločilo. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ne sme preizkušati dejanskih ugotovitev nižjih sodišč in njune dokazne ocene (3. odstavek 385. člena ZPP). Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč in njihovo dokazno oceno je vezano, zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP, pa dejanskih ugotovitev in dokazne ocene tudi tožeča stranka v revizijskem postopku ne more več izpodbiti. Vse revizijske trditve (razen trditev, da o delu zahtevka ni bilo odločeno), pa se nanašajo ravno na ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno. Tožeča stranka se namreč ne strinja z dokazno oceno pritožbenega sodišča, da obstoj dogovora o skupni gradnji ni dokazan. Sodišču druge stopnje ne očita, da je pri ocenjevanju v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov kršilo določbe ZPP, ampak se le ne strinja z zaključki sodišča druge stopnje in zatrjuje, da bi pravilna ocena dokazov lahko pripeljala le do zaključka, da je bil dogovor o skupni gradnji sklenjen. To pa v revizijskem postopku, iz že navedenih razlogov, ni mogoče. Revizijsko sodišče je zato na dejansko ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da dogovor o skupni gradnji ni bil sklenjen, vezano. Ob upoštevanju te odločilne dejanske ugotovitve, pa ne more biti nobenega dvoma, da je bil tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen, saj tožeča stranka obstoja pravnega naslova, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice na hiši, ki je predmet tožbenega zahtevka, ni uspela dokazati. V reviziji očitana zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana.

Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka zato, ker sodišče o podrejenem zahtevku ni odločilo. Ker je sodišče prve stopnje delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev solastninske pravice, se s podrejenim zahtevkom ni ukvarjalo. Zato ta del tožbenega zahtevka tudi ni mogel biti predmet preizkusa v pritožbenem postopku, saj o tem delu tožbenega zahtevka doslej še ni bilo odločeno. Ker je bil tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska postavljen le podrejeno, bo potrebno o njem odločiti v nadaljevanju postopka (188. člen ZPP), saj glede tega dela tožbenega zahtevka med pravdnima strankama pravda še obstoji.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).