Jedro

Ker je pacient popolnoma nekritičen do svojega stanja in jemanja zdravil, je edina možnost zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom za čas do treh mesecev s ciljem, da ob rednem prejemanju antipsihotične terapije psihotična simptomatika, blodnje in halucinacije izzvenijo in da se doseže tolikšna kritičnost do bolezni, da bo po odpustu jemal terapijo in je ne bo takoj opustil, kot ponavadi (doslej). Milejše oblike pomoči zaenkrat še ne pridejo v poštev, saj pacient zaradi nekritičnosti pri zdravljenju ne bi bil sposoben zadovoljivo sodelovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se E. N., roj. ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do treh mesecev, ki se šteje od 16. 6. 2020. 2. Nasprotni udeleženec se je po zastopniku zoper sklep pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da po zaslišanju pridržane osebe, bližnje osebe in izvedenca ni moč zaključiti, da so kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji po 39. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pritožnik opozarja, da tako iz zaslišanja pridržane osebe kot tudi najbližje osebe izhaja, da le-ta ni bil nikoli agresiven do nikogar, niti ni izrekal nobenih resnih groženj v tej smeri. Prav tako se je tekom zaslišanja pridržane osebe ter drugih prič v predmetnem postopku izkazalo, da pridržana oseba ni nikoli imela in/ali kazala samomorilskih nagnjenj, torej gre zaključiti, da sama sebi ne predstavlja nevarnosti za življenje ali zdravje. Nadalje ne gre slediti mnenju sodnega izvedenca, da milejše oblike pomoči zaenkrat pri pridržani osebi še ne pridejo v poštev, saj naj bi bil pacient zaradi nekritičnosti pri zdravljenju nesposoben zadovoljivo sodelovati pri drugih, milejših oblikah pomoči oziroma zdravljenja. Pritožnik nasprotuje zaključkom sklepa v 9. točki obrazložitve, da naj bi pridržana oseba z zavračanjem zdravljenja in opuščanjem nujno potrebne medikamentozne terapije resno, konkretno in hudo ogrožala lastno zdravje. Iz zaslišanja pridržane osebe namreč ni moč napraviti takšnega zaključka, saj pridržana oseba ni »apriori« zavračala kakršnekoli zdravstvene pomoči, temveč je zgolj vseskozi navajala, da ji predpisana medikamentozna terapija enostavno ne odgovarja. Sodišče je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S prav ničemer pa ni dokazana nevarnost škodovanja lastnemu zdravju pridržane osebe z morebitno opustitvijo zdravljenja bolezni. Tudi v tem delu je obrazložitev sklepa napačna oziroma pomanjkljiva. Napadeni sklep je pretiran in nesorazmeren; isti učinek (zdravljenje pridržane osebe) bi bilo namreč moč doseči z milejšim ukrepom po določbah ZDZdr (npr. z nadzorovano obravnavo). Pritožnik zato graja sklep v smeri, da le-ta nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer predvsem je izostal test sorazmernosti v luči možnosti dosege istega cilja z milejšim ukrepom po določbah ZDZdr. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti odpravi ter pridržano osebo odpusti iz PB ... oziroma podredno, sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja, zdravja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr).

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje ter jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja kot sledi.

6. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec za psihiatrijo potrdil obstoj duševne motnje - paranoidne shizofrenije pri nasprotnem udeležencu. Zmotno pa pritožnik meni, da niso bili kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji po 39. členu ZDZdr.

7. Pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da iz zaslišanja pridržane osebe kot tudi najbližje osebe izhaja, da pridržani ni bil nikoli agresiven do nikogar, niti ni izrekal nobenih resnih groženj v tej smeri, in da se je tekom zaslišanja pridržane osebe ter drugih prič v predmetnem postopku izkazalo, da pridržana oseba ni nikoli imela in/ali kazala samomorilskih nagnjen in da gre torej zaključiti, da sama sebi ne predstavlja nevarnosti za življenje ali zdravje. Sodišče prve stopnje namreč pravilno groženj, ki niso bile neposredne in konkretizirane oziroma usmerjene v konkretno osebo, ni štelo kot resnega in konkretnega hudega ogrožanja zdravja ali življenj drugih (svojcev). Na podlagi izvedenih dokazov tudi ni moglo ugotoviti, da bi pacient imel konkretizirane samomorilne misli, in je pravilno obrazložilo, da je bojazen svojcev, da bi se pacient morda pomotoma predoziral z zdravili, sicer upravičena in razumljiva glede na pretekle izkušnje, vendar da gre še vedno le za potencialno možnost, ki ni dovolj konkretna, da bi sodišče lahko štelo, da pacient namerno poskuša storiti samomor in s tem hudo ogroža svoje življenje. Povsem pravilno pa je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da pacient z zavračanjem zdravljenja in opuščanjem nujno potrebne medikamentozne terapije resno, konkretno in hudo ogroža svoje zdravje. Kljub obstoju bolezni, zaradi katere se je hospitalno (s privolitvijo) zdravil že osemkrat, pacient, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bolezni še vedno ne sprejme oziroma je zaradi hudo motene presoje realnosti preprosto ni sposoben razumeti, zaradi česar tudi ni zmožen sprejeti zdravljenja in ga zavrača. Prav nerazumevanje bolezni in svojega stanja je razlog za zavračanje pomoči, zdravljenja in terapije. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno prepričano, da je pacientovo preostalo duševno zdravje resno, konkretno in hudo ogroženo, saj pacient nima nobenega uvida v potrebo po zdravljenju in terapiji. Zadnje hospitalizacije, ki so temeljile na pacientovi privolitvi, niso privedle do trajnejše remisije ali vsaj stabilizacije bolezni. Glede na izvedene dokaze je utemeljena ocena, da se je pacient hudo življenjsko ogrožal že decembra leta 2019, ko je v spodnjem perilu taval po okolici in zaradi hude podhladitve pristal v bolnišnici. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da se pacient ob sedanjem poslabšanju tega življenjsko nevarnega dogodka ni več spominjal, čeprav je temu sledila več kot enomesečna hospitalizacija, da je tudi do verodostojnih uradnih podatkov o tem dogodku ostajal indiferenten in da je zanikal vsakršno ogrožanje svojega zdravja z opuščanjem nujno potrebnih zdravil. Sodišče prve stopnje ni zgolj na podlagi zaslišanja pridržane osebe zaključilo, da je pridržana oseba z zavračanjem zdravljenja in opuščanjem nujno potrebne medikamentozne terapije resno, konkretno in hudo ogrožala svoje zdravje, pač pa predvsem na podlagi mnenja izvedenca, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da iz zaslišanja pridržane osebe ni moč napraviti takega zaključka, saj pridržana oseba ni ″a priori″ zavračala kakršnekoli zdravstvene pomoči, temveč je zgolj navajala, da ji predpisana medikamentozna terapija ne odgovarja. Neutemeljen je zato očitek, da ni z ničemer dokazana nevarnost škodovanja lastnemu zdravju pridržane osebe z morebitno opustitvijo zdravljenja bolezni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pacient prvin svoje bolezni ne zaveda ter da zato tudi ni sposoben na podlagi racionalne odločitve skleniti, da ne bo jemal zdravil oziroma da se ne bo podvrgel hospitalnemu zdravljenju. Po obrazloženem je pravilen zaključek, da je izpolnjen zakonski razlog hudega ogrožanja pacientovega zdravja po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacient zaradi ugotovljene več let trajajoče hude duševne bolezni ob trenutnem poslabšanju ni sposoben realitetne presoje in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar posledično resno, konkretno in hudo ogroža lastno zdravje.

8. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba, da ne gre slediti mnenju sodnega izvedenca, da milejše oblike pomoči zaenkrat pri pridržani osebi še ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izvedencu, da je, zato ker je pacient popolnoma nekritičen do svojega stanja in jemanja zdravil, edina možnost zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom za čas do treh mesecev s ciljem, da ob rednem prejemanju antipsihotične terapije psihotična simptomatika, blodnje in halucinacije izzvenijo in da se doseže tolikšna kritičnost do bolezni, da bo po odpustu jemal terapijo in je ne bo takoj opustil, kot ponavadi (doslej). Utemeljeno je sledilo izvedencu, da milejše oblike pomoči zaenkrat še ne pridejo v poštev, saj pacient zaradi nekritičnosti pri zdravljenju ne bi bil sposoben zadovoljivo sodelovati. Iz zdravstvene dokumentacije pacienta je sodišče prve stopnje tudi samo razbralo, da je pacient vedno znova, po vsakem odpustu iz PB ... opustil predpisano terapijo, kar je vsakič vodilo v relapse bolezni. Po zadnjem odpustu pa je poleg opustitve peroralnih zdravil, opustil tudi depo terapijo in odklonil redne ambulantne preglede. Glede na njegovo popolno nekritičnost do bolezni in potrebe po zdravljenju je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ni pričakovati, da bi bil pacient sposoben sodelovati v kakšni drugi obliki zdravljenja, kot je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Kot je pojasnilo, bi bil za zdravljenje na odprtem oddelku potreben vsaj delni uvid v bolezen in boljše sodelovanje pacienta; enako velja za ambulantno zdravljenje, ki tudi nazadnje ni bilo uspešno, saj ga je pacient samovoljo opustil. Sodišče prve stopnje pa je nenazadnje pravilno zaključilo, da ni izpolnjen zakonski pogoj za vključitev v nadzorovano obravnavo, saj se pacient doslej še nikoli ni prisilno zdravil. Po obrazloženem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu napačna oziroma pomanjkljiva, kakor tudi očitki, da je napadeni sklep pretiran in nesorazmeren in da bi isti učinek bilo moč doseči z milejšim ukrepom po ZDZdr. Sodišče prve stopnje se je tudi pri določitvi časa zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice utemeljeno oprlo na strokovno mnenje izvedenca psihiatra. Tako določeno obdobje tudi ni v nasprotju z zakonsko predpisanim najdaljšim časom zadržanja.

9. Ob obrazloženem je tako pritožba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo zgoraj navedeno materialno pravo, pritožbeni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).