Jedro

Posplošene navedbe tožnice, da se je njen mož o vrnitvi v Slovenijo telefonsko pozanimal leta 1997, ko je klical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu in spraševal kako bi se družina (z njo tudi tožnica) lahko vrnila v RS, a so mu tam povedali da se ne morejo vrniti, brez navedbe nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je poskušala vrniti, so premalo, da bi tožnica z njimi izkazala razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnica vložila na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) dne 16. 7. 2013. Ugotovil je, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., zato bi morala izkazati tudi, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Glede na tožničino izjavo, podano na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu dne 23. 10. 2013 in priložena dokazila organ ugotavlja, da je tožnica zapustila Slovenijo dne 21. 7. 1991, ko je z družino odšla na dopust v Bosno in Hercegovino in se zaradi vojne na Hrvaškem ni mogla vrniti. Po odhodu iz Slovenije se je prvič poskušala (z družino) vrniti preko Madžarske decembra 1991, vendar so bili na mejnem prehodu Dolga vas zavrnjeni, ker so imeli še stare potne liste SFRJ, ki niso bili več veljavni. Glede na navedeno je organ tožničino odsotnost v obdobju petih let, to je od 21. 7. 1991 do 21. 7. 1996, v skladu s 4. alinejo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, štel za tožničino upravičeno odsotnost, za obdobje nadaljnjih petih let, to je od 21. 7. 1996 do 21. 7. 2001 pa organ ugotavlja, da tožnica za to obdobje poskusov vrnitve v Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazala, saj se v tem obdobju v Slovenijo ni poskušala vrniti. V zvezi z drugim petletnim obdobjem je tožnica navedla le, da je njen mož leta 1997 poklical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu, da bi se pozanimal, kako bi se lahko vrnili, kjer so mu povedali, da se ne morejo vrniti, vendar te izjave organ ne more upoštevati kot ravnanje, ki kaže na to, da se je tožnica poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Za izdajo vizuma za vstop v Slovenijo nikoli ni zaprosila, ker za to niso imeli denarja. Tožnica se po odhodu v BiH dne 21. 7. 1991 v Slovenijo ni več vrnila. Po tako izvedenem postopku organ zaključuje, da tožnica ni izkazala pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje in zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ tožnici kot upravičeno odsotnost utemeljeno priznal odsotnost za obdobje od 21. 7. 1991 do 21. 7. 1996, ko se tožnica zaradi vojne na Hrvaškem ni mogla vrniti ter ji je bil v decembru 1991 zavrnjen vstop na mejnem prehodu Dolga vas. Tudi za nadaljnje obdobje petih let je pravilno ocenil, da tožnica poskusov vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazala, saj tožnica v tem obdobju ni vložila prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, niti ni poskušala pridobiti vizuma z namenom vrnitve v Republiko Slovenijo. V zvezi s pritožbenimi navedbami organ odgovarja, da je tožnica bila v postopku zaslišana in da je bila zaslišana tudi priča Ž.K. Tožnica je bila pred izdajo prvostopenjske odločbe tudi seznanjena z ugotovitvami postopka in ji je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker tožnica ni izkazala poskusov vračanja v RS v drugem petletnem obdobju, tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnica se s takšno dokončno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da primarno nepravilnost v tej zadevi predstavlja nepravilna uporaba materialnega predpisa, in sicer 1.č člena ZUSDDD, kjer gre za interpretacijo pravnega standarda dejanskega življenja v RS. Tožnica je namreč v postopku izpostavila, da se je v mesecu decembru leta 1991 (skupaj z možem in otroci) poskušala vrniti v RS, a je bila na mejnem prehodu Dolga vas zavrnjena, ker je imela potni list stare SFRJ, ki ni bil več veljaven in da je mož tožnice leta 1997 poklical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu in spraševal, kako bi se družina vključno s tožnico lahko vrnila v RS, a so mu tam povedali, da ker so izbrisani, ne morejo dobiti vizumov in se vrniti v RS. Navedeni dejanji tožnice po mnenju tožene stranke ne gre subsumirati pod pravni standard dejanskega življenja v RS oziroma pod pravni standard poskusa vrnitve v RS. Vendar pa je takšna interpretacija tožene stranke po mnenju tožnice napačna. Merila za navedeni pravni standard je namreč postavilo že ESČP v sodbi v zadevi Kurić proti Sloveniji. Bistveno je, da izbrisana oseba izrazi željo prebivati v RS, to pa je tožnica tudi storila, ne zgolj s telefonskim klicem moža na Veleposlaništvo RS v Sarajevu, ampak tudi s poskusom vstopa v RS na mejnem prehodu Dolga vas. S tem se je tožnica poskušala vrniti že v tako imenovani prvi petletki. Po mnenju tožnice je napačna interpretacija tožene stranke, da je potrebno dokazati poskus vrnitve zgolj v drugi petletki. Taka interpretacija je arbitrarna in v nasprotju s citirano sodbo ESČP, kot tudi z vidika 22. člena Ustave RS. Z vidika enakega varstva pravic je namreč nedopustno razlikovati med tistimi izbrisanimi osebami, ki so se poskusile vrniti v prvi petletki in tistimi, ki so to storile v drugi petletki. Kako zelo napačna je interpretacija tožene stranke, kaže tudi utemeljitev odločbe druge stopnje, da tožnici za prvo petletko ni potrebno dokazovati izpolnitve pogoja dejanskega življenja (čeprav ga je po oceni tožene stranke dokazala), a mora dokazati, da se je za izpolnitev istega pogoja, torej pogoja, katerega izpolnitve ji ni treba dokazati, poskušala vrniti v drugi petletki, kar pomeni, da je treba isti pogoj izpolniti dvakrat. Ker vsebine pravnega pravila 1.č člena ni mogoče jasno ugotoviti po jezikovni razlagi, z vidika logične razlage pa je sama s sabo v nasprotju, je treba poseči po namenski metodi razlagi. Po njej je edina mogoča interpretacija, ki je tudi skladna s sodno prakso ESČP, da je v konkretnem primeru tožnica izpolnila pogoj dejanskega življenja. Ker pa gre v konkretnem primeru, glede na sodno prakso Ustavnega sodišča RS (odločba U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999) za sanacijo kršitve ustavnih pravic, je potrebno upoštevati pravilo ustavnega prava, da je ustavna pravica lahko omejena samo neposredno. Omeji pa jo lahko samo jasen zakon (lex certa). V dvomu, ali nek zakon to določa ali ne, namreč stopi v veljavo ustavno načelo in dubio pro libertate, kar pomeni, da je nejasnosti treba interpretirati v prid obstoja pravice, ne pa v prid njene omejitve. Podobna merila je sprejela in še natančneje opredelila tudi sodna praksa naslovnega sodišča, na primer sodba II U 230/12 z dne 19. 6. 2013, po kateri je poskuse vrnitve potrebno razlagati ekstenzivno in ti še zdaleč niso omejeni na predložitev dokazil o pridobivanju vizumov in poskusov vstopa, dokazi o iskanju stanovanja ali službe ipd. V konkretnem primeru je bistvena tudi objektivna nemožnost pridobitve potne listine tožnice. V prvi petletki je namreč v BiH divjala vojna, v obeh petletkah pa je imela tožeča stranka tudi status begunke iz RS, zaradi česar je bila brez potnega lista, brez tega dokumenta pa tožnica seveda ni mogla pridobiti ne vizuma za vstop v RS, ne dovoljenja za prebivanje v RS. Četudi bi sprejeli razlago, da je potrebno poskus vrnitve dokazati zgolj v drugi petletki, pa so po telefonskem klicu na Veleposlaništvo RS v Sarajevu organi RS gotovo vedeli, da želi tožnica urediti svoj status v RS, kot to določa 299. točka citirane sodbe ESČP. Ker je bila tožnica tedaj s strani tožene stranke jasno zavrnjena, bi bili nadaljnji poskusi fizične vrnitve nesmiselni in bi še poslabšali že tako težak finančni položaj tožnice. Sklicevanje na sodno prakso pa je tožena stranka povsem prezrla in se do tega ni opredelila. Ker se merila za dejansko življenje, ob upravičeni odsotnosti ugotavljajo s presojo pojma poskusov vrnitve, je po mnenju tožnice nepotrebna presoja tožene stranke glede središča življenjskih interesov v RS. Ciničen pa je očitek tožene stranke, ki je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročila izbris in tožnico poslala v begunstvo v vojne razmere, v katerih sedaj životari že več kot 20 let, da jo sedaj na državo prisilnega prebivališča veže več vezi kot na tisto, iz katere jo je samo izgnala in jo vanjo ni spustila vstopiti. Odveč so tudi pojasnila tožnice o pravicah, ki naj bi jih tožena stranka imela na podlagi različnih predpisov v prvi polovici 90 let, predvsem o veljavnosti potnih listov SFRJ. Ta pravica, glede na izvedene dokaze, tako glede na zaslišanje tožnice kot na zaslišanje priče, v konkretnem primeru očitno ni bila spoštovana, kot nenazadnje ni bila spoštovana niti pravica tožnice do stalnega prebivališča. Razpravljanje tožnice o pravici zaprositi za državljanstvo pa glede na sodno prakso tako Ustave RS kot ESČP kaže predvsem na njeno nerazumevanje predmetne problematike. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo spremeni in prošnji tožnice za izdajo stalnega prebivališča ugodi; podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovljen postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bila tožnica državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ki je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato morala izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živela.

9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) po presoji sodišča pravilna in zakonita. Pravilnost odločitve upravnega organa namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, namreč izhaja, da je tožnica skupaj z družino zapustila Slovenijo dne 21. 7. 1991, ko so odšli na dopust v Bosno in se zaradi vojne na Hrvaškem v Slovenijo ni mogla več vrniti. Upravni organ je zato pravilno štel, da se tožnici kot obdobje upravičene odsotnosti iz razloga po 4. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD prizna petletno obdobje od njene zapustitve Slovenije, to je obdobje od 21. 7. 1991 do 21. 7. 1996. Pravilno pa je tudi štel, da tožnica za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od 21. 7. 1996 do 21. 7. 2001, ni izkazala nobenih konkretnih ravnanj, da bi se v Slovenijo poskušala vrniti. Njene posplošene navedbe, da se je njen mož o vrnitvi v Slovenijo telefonsko pozanimal leta 1997, ko je klical na Veleposlaništvo RS v Sarajevu in spraševal kako bi se družina (z njo tudi tožnica) lahko vrnila v RS, a so mu tam povedali, da se ne morejo vrniti, brez navedbe nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je poskušala vrniti, so tudi po mnenju sodišča premalo, da bi tožnica z njimi izkazala razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti.

11. Glede na navedeno je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, glede na to, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče, ki je sprejelo stališče, da je ZUSDDD, kakršen je bil pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejet prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) so bili v obravnavanem primeru, kot rečeno, upoštevani pravilno, tako za obdobje od 21. 7. 1991 do 21. 7. 1996, kot tudi za obdobje od 21. 7. 1996 do 21. 7. 2001. Neupoštevna je tožbena navedba, da je tožnica v BiH v obeh petletkah imela status begunke, zaradi česar je bila brez potnega lista in zato tudi ni mogla pridobiti vizuma za vstop v RS in dovoljenje za prebivanje v RS. Tožnica je namreč v življenjepisu navedla, da je imela status begunke v času vojne v BiH, vojna v BiH pa ni trajala v obeh petletkah. Na zaslišanju pa je tožnica povedala, da si po vojni ni poskušala pridobiti vizuma, ker za to ni imela denarja.

12. Glede na navedeno je tožbeni očitek glede nepravilne uporabe materialnega predpisa neutemeljen. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnica, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS za drugo petletno obdobje, v skladu z določbo četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD. V zvezi z izpostavljeno sodbo Upravnega sodišča RS pa sodišče dodaja, da je v citirani sodbi zavzelo stališče, da se ravnanja osebe, ki kažejo na to, ali se je oseba v času odsotnosti v obdobju pet let in drugih pet let, skušala vrniti in nadaljevati življenje v RS, presojo glede na dejanske okoliščine vsakega konkretnega primera. V konkretnem primeru tožnica poskusov vračanja za drugo petletno obdobje ni konkretno navajala, niti ne izkazala, zato se na citirano sodbo ne more uspešno sklicevati. V konkretnem primeru je tožnica Slovenijo zapustila dne 21. 7. 1991, njen zadnji poskus vrnitve v RS je bil decembra istega leta (decembra 1991), tako da je tožnica iz Slovenije odsotna že več kot 20 let. 13. Glede na navedeno je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je v tožbi predlagala tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.