Jedro

Po Zakonu o društvih in po Statutu tožene stranke je veljavna le tista sprememba Statuta, ki je objavljena v registru društev. Ker ni dokazano, ali je bila sprememba člena Statuta, ki določa število članov Izvršnega odbora, vpisana v register društev, je vprašanje, ali je Izvršni odbor, na seji katerega je bilo 9 članov, sprejel veljavno odločitev. Določba prvega odstavka 82. člena ZTPDR je prisilna norma materialnega prava. Zaradi tega morajo organi odločanja zahtevati mnenje sindikata.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepa Izvršnega odbora (v nadaljevanju: IO) tožene stranke, ki je odločil o prenehanju delovnega razmerja tožnice, ker je bila od 30.8.1996 zaporedoma pet delovnih dni neupravičeno odsotna z dela in se je vrnila na delo (5. točka prvega odstvaka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati, da je bila neupravičeno odsotna z dela, ker je tožena stranka ves čas vedela, da je odšla z glasbenikoma na gostovanje v ZDA. Morebitna kršitev delovnih obveznosti ni mogla biti razlog za preklic izdanega potnega naloga, temveč bi tožena stranka zoper tožnico lahko uvedla disciplinski postopek.

Ugotovilo je tudi, da je IO tožene stranke po spremenjenem 26. členu Statuta tožene stranke (v nadaljevanju: Statut) štel 15 članov. Na seji dne 13.9.1996, ko je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja točnice, je bilo prisotnih 9 članov, torej je bila seja sklepčna.

Tožnica je bila članica sindikata in sindikalna zaupnica. Tožena stranka je to vedela. Sindikat je ves čas sodeloval v postopku odločanja o tožnicinih pravicah.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni SFRJ št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77) delno ugodilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov IO tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 18.2.1997, to je tistega dne, ko je vložila tožbo, ker ni mogoče ugotoviti, kdaj ji je bil vročen dokončni sklep tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ker je bila od 30.8. do 21.9.1996 neupravičeno odsotna z dela.

Sprejelo je stališče, da je bila pravica tožene stranke, da je preklicala potni nalog za potovanje tožnice v ZDA. Tožnica je bila neupravičeno odsotna z dela, ker ni imela soglasja za potovanje. Za redni ali izredni dopust ni zaprosila.

O veljavnosti odločitev IO tožene stranke in o sodelovanju sindikata v postopku odločanja sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da tožena stranka ni zahtevala mnenja sindikata, o čemer se sodišči druge in prve stopnje nista izrekli. Tožena stranka je bila seznanjena, da je tožnica članica sindikata. Sindikat je v postopku sicer sodeloval, ni pa bil pozvan, da poda mnenje, zaradi česar je bila kršena določba 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi VIII Ips 90/97 sprejelo stališče, da obvestilo sindikatu ne zadostuje, temveč je potrebno izrecno zahtevati njegovo mnenje.

Kršena je bila določba 26. člena Statuta Slovenske izseljeniške matice (v nadaljevanju: SIM), ki določa sestavo (število članov) IO. Na občnem zboru SIM dne 15.2.1995 so bile res sprejete spremembe Statuta. Te spremembe pa niso nikoli začele veljati, ker po določbi 47. člena Statuta sprememba začne veljati z dnem vpisa v register društev. Veljal je torej Statut iz leta 1991. Po določbi 26. člena Statuta iz leta 1991 IO sestavlja 21 članov. Na 8. redni seji dne 13.9.1996 je bilo prisotnih le 9 članov, IO torej pri odločanju ni bil sklepčen.

Tožena stranka ni predložila zapisnika o posvetovanju in glasovanju, zato ni mogoče ugotoviti, ali je bila odločitev sprejeta soglasno. Kršeni sta bili določbi 26. člena Statuta in 102. (102. a) člena ZDR.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni. Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revizija ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni odgovorilo na dve bistveni sporni vprašanju, ki ju uveljavlja tudi revizija: - koliko članov je imel IO tožene stranke in ali je bila odločitev glede na število prisotnih članov zakonita; - ali je bil postopek v zvezi s sodelovanjem sinditata pri varstvu tožnicinih pravic zakonito izveden.

Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 60/95, v nadaljevanju: ZD) v drugem dostavku 7. člena določa, da so podatki, ki so vpisani v register društev, javni. Za registracijo društev je pristojna upravana enota, na območju katere je sedež društva. Statut tožene stranke (sprejet dne 20.12.1991, priloga B9) v 47. členu določa, da spremembe statuta začnejo veljati z dnem vpisa spremembe v register društev. Tajnik SIM je z dopisom z dne 23.2.1995 Ministrstvu za notranje zadeve sporočil (listina B11), da IO ne šteje več 22, temveč 15 članov. V spisu ni dokazov o tem, ali je bila sprememba Statuta vpisana v register društev. (K reviziji priložene listine, ki jo je izdala Upravna enota v Ljubljani, ni mogoče upoštevati kot dokaza.) Ni bilo tudi ugotovljeno, koliko članov je imal IO v času, ko je odločal o prenehanju delovnega razmerja tožnice. Sodišče druge stopnje pa se o tem bistvenem vprašanju - od njega je odvisna zakonitost odoločitve IO, ki je odločal na obeh stopnjah - ni opredelilo, čeprav je tožnica že v tožbi (list št. 2 spisa) trdila, da IO ni bil pravilno sestavljen.

Iz vsebine 26. člena Statuta, ki ga je predložila tožena stranka (v zbirki listin B9) ni mogoče ugotoviti, koliko članov je dejansko imel IO.

V prvem odstavku 82. člena ZTPDR je določeno, da mora pristojni organ delodajalca, preden odloči o delavčevi zahtevi oziroma ugovoru, zahtevati mnenje sindikata ter ga obvezno obravnavati in se o njem izjaviti, če ga je sindikat dal. Navedena določba ZTPDR je prisilna norma materialnega prava, zato bi sodišče druge stopnje moralo v zvezi z njo preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je o tem (na 3. strani obrazložitve) sprejelo stališče, da je sindikat ves čas sodeloval v postopku. Odprt je torej ostal materialnopravni zaključek, ali dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zadostujejo za ugotovitev, da navedena določba ZTPDR ni bila kršena.

Revizija navaja, da je v postopku pri toženi stranki bil kršen 102. člen ZDR, ki ne ureja vprašanj, ki so povezana s tem postopkom.

Revizija ni uveljavljala razlogov, ki se nanašajo na materialnopravna vprašanja v zvezi s tožničino odsotnostjo z dela, zato revizijsko sodišče o tem vprašanju ni razpravljalo. V zvezi s tem sta pomembni vprašanji, kdo je pooblaščen izdati potni nalog (Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, Uradni list RS, št. 39/94, 63/94, 24/96, 96/2000) ter kdo in pod kakšnimi pogoji ga je pooblaščen pravno veljavno preklicati.

Sodišče druge stopnje je v drugem odstavku izreka ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 18.2.1997, kar je v njeno korist. Ker je zaradi kršitve materialnega prava bilo treba razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje in ker je torej ostalo odprto vprašanje, ali je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje, je revizijsko sodišče moralo razveljaviti tudi tisti del izreka sodbe sodišča druge stopnje, kjer je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 18.2.1997. Sodišče druge stopnje ni sprejelo stališč, ki se nanašajo na prej navedeni bistveni vprašanji, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP-77 izpodbijano sodbo razvejavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijsko sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).