Jedro

Tožnikove pavšalne revizijske navedbe, da mu je bila kratena pravica do pravnih sredstev, ki jo tožnik ni konkretiziral, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.2.2004, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B., Izpostave K. z dne 2. 12. 2003, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožnika uvede postopek prisilne izterjave neplačane denarne kazni v znesku 20.000 SIT in stroškov izterjave v znesku 1.000 SIT iz njegovih osebnih prejemkov.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sklep o prisilni izterjavi temelji na plačilnem nalogu, ki je postal izvršljiv 28. 8. 2003. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da se v postopku prisilne izterjave na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001) ne more izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, kar pomeni, da v postopku prisilne izterjave ni več mogoče ugovarjati obveznostim, naloženim v plačilo v odločbah, ki za prisilno izterjavo predstavljajo izvršilni naslov. V zvezi s trditvami tožnika glede vročitve plačilnega naloga je sodišče prve stopnje obrazložilo, da se v primeru, kot je tožnikov, izda in vroči kršitelju plačilni nalog po pooblaščeni uradni osebi takoj na kraju prekrška, skladno z ustreznimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, in le v primeru, če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, ker pooblaščena uradna oseba z njim sploh ne pride v stik, pride v poštev vročanje po pošti. V danem primeru pa je bila pooblaščena uradna oseba s tožnikom v stiku in mu je plačilni nalog vročila po veljavnih določbah ZUP.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da mu je kratena pravica do pravnih sredstev. Citira tudi drugi odstavek svoje tožbe, ki se nanaša na to, da se ne strinja z obrazložitvijo tožene stranke, saj mu policist plačilnega naloga ni niti ponudil v podpis niti mu ga ni vročil in še vedno ne ve, kateri prekršek z dne 19. 8. 2003 mu očita Ministrstvo za notranje zadeve.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja te revizije.

8. Tožnik v zvezi z izpodbijano sodbo navaja zgolj, da mu je bila kratena pravica do pravnih sredstev. Glede na to, da ni konkretiziral (opredelil), s čim naj bi mu bila ta pravica kršena, Vrhovno sodišče tako posplošene navedbe ni moglo preizkusiti. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz v reviziji citiranega dela tožnikove tožbe izhaja, da se ne strinja z obrazložitvijo odločbe tožene stranke v zvezi z vročanjem plačilnega naloga. Ker tožnik s takšnimi revizijskimi navedbami ne uveljavlja nobenega od zakonsko dovoljenih revizijskih razlogov iz 85. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.