Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da se je toženkin pes izmuznil, je logična ugotovitev, da ni poskrbela za ustrezno varstvo in nadzor svojega psa in da je po splošnih načelih o povzročitvi škode odgovorna za povzročeno škodo (prvi odstavek 154. člena ZOR). Za škodo, ki jo povzročijo živali, so se tedaj uporabljala tudi pravna pravila Občnega državljanskega zakonika iz leta 1811, v katerem je posebej navedeno, da je za primer, če žival koga poškoduje, odgovoren tisti, kdor ga redi (paragraf 1320 ODZ). Ker toženka ni dokazala, da je njenega psa dražila ali izpodbodla tožnica, ki je hodila z možen, ki je vodil manjšega psa na povodcu, ni nobenih razlogov za trditev, da je soodgovorna za nastalo škodo. Javni red pač zahteva, da je treba pse voditi na povodcu, kar je tožnica upoštevala, toženka pa ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.346.670 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od zneska 16.670 tolarjev od 25.05.1993 do plačila in od zneska 1.330.000 tolarjev od izdaje prve sodbe dne 23.11.2000 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnico dne 13.09.1992 podrl toženkin pes, ki se je iztrgal in stekel v smer, kjer se je nahajala tožnica z možem in manjšim psom. Ker toženka ni učinkovito varovala svojega psa, je ugotovilo njeno krivdo za nastalo premoženjsko škodo v skupnem znesku 16.670 tolarjev in za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.330.000 tolarjev in sicer za: telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 350.000 tolarjev, za strah 80.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 800.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 tolarjev. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnici in zvišalo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem za 100.000 tolarjev, v preostalem delu pa jo je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, podrejeno pa spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Po njenem mnenju sta sodišči napačno uporabili materialno pravo in zaradi tega tudi pomanjkljivo ugotovili dejansko stanje, še manj pa sta ustrezno obrazložili sodbi. Verjeli sta tožnici in nekaterim pričam, da jo je podrl toženkin pes, pri čemer ni logično, da bi se pes zaletel v tožnico, če je tekel proti psu, ki ga je vodil tožničin mož. Tudi ni mogoče, da bi tožnica padla na levo koleno, če jo je pes zadel v predel levega kolena. Revizija meni, da pes ni prišel v kontakt s tožnico, marveč jo je zrušil njen mož, ki ga je potegnil tožničin pes, ki je agresivno reagiral in se hotel spopasti s psom toženke. V zvezi z uporabo paragrafa 1320 ODZ trdi, da sodišči nista odgovorili na vprašanje, če je bil tožničin pes primerno nadzorovan ter kdaj in zakaj je toženkin pes stekel proti tožnici. Tožnica in njen mož bi se morala zavedati, da se psa lahko spopadeta, zato bi morala svojega psa primerno nadzorovati. Po mnenju revizije gre za vprašanje deljene odgovornosti. Za to, da bi sodišči ugotovili, kateri od psov je sprožil celotno dogajanje, predlaga postavitev izvedenca - kinologa.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP sodišče presodi revizijo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožena stranka, ki navaja, da vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ne pove, za katere kršitve naj bi šlo (čeprav je revizija strokovna vloga, ki jo praviloma lahko vloži samo odvetnik), revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

V zvezi z očitkom, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa je treba najprej pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi. Ker pomeni izjemo od ustavnega načela o pravici do pravnega sredstva, ki je bilo v danem primeru že izčrpano, ga je mogoče vložiti samo iz razlogov, ki so določeni v 370. členu ZPP. V tretjem odstavku tega člena je izrecno navedeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijske navedbe pa se ukvarjajo prav s tem, kajti graja dokazne ocene sodišča spada med ugotovitve dejanskega stanja, novi dokazni predlogi pa v reviziji niso dovoljeni.

Sodišči prve in druge stopnje sta po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem sta upoštevali tako dokazne predloge tožeče, kot tožene stranke, ugotovili, da se je toženki iztrgal pes in stekel proti parkirišču, kjer je bila tožnica z možem in manjšim psom.

Toženkin pes je tekel proti tožničinemu psu, ki ga je tožničin mož vodil na povodcu, toda na poti je naletel na tožnico, ki je bila najbližje na njegovi poti. Tudi možnost, da se je pes zaletel v predel tožničinega levega kolena ter njen padec in način poškodbe sta sodišči prve in druge stopnje preverili tudi s strokovnim mnenjem izvedenca. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da se je toženkin pes izmuznil, je logična ugotovitev, da ni poskrbela za ustrezno varstvo in nadzor svojega psa in da je po splošnih načelih o povzročitvi škode odgovorna za povzročeno škodo (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89). Za škodo, ki jo povzročijo živali, so se tedaj uporabljala tudi pravna pravila Občnega državljanskega zakonika iz leta 1811 (v nadaljevanju ODZ), v katerem je posebej navedeno, da je za primer, če žival koga poškoduje, odgovoren tisti, kdor ga redi (paragraf 1320 ODZ). Ker toženka ni dokazala, da je njenega psa dražila ali izpodbodla tožnica, ki je hodila z možem, ki je vodil manjšega psa na povodcu, ni nobenih razlogov za trditev, da je soodgovorna za nastalo škodo. Javni red pač zahteva, da je treba pse voditi na povodcu, kar je tožnica upoštevala, toženka pa ne.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 378. členu ZPP sodišče zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).