Jedro

Dolžnik pritožbeno ne nasprotuje ugotovitvi, da je bil predmetni izvršilni postopek pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 2. 8. 20183 in da je ugovor z dne 26. 6. 2019 vložen po tem, ko je bil izvršilni postopek že pravnomočno končan. Ker je ugovor po izteku roka mogoče vložiti zgolj do konca izvršilnega postopka, je sodišče prve stopnje tako ugovor dolžnika tudi kot ugovor po izteku roka pravilno zavrglo kot prepoznega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnika z dne 26. 6. 2019. 2. Dolžnik pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v postopku izvršbe smiselno uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je sklep sodnica podpisala šele 5. 9. 2019, kar pomeni, da je sklep datiran za nazaj. Sodnica je izdala sklep v času priprav na narok, ki je bil razpisan za 13. 9. 2019 v zadevi P 145/2016 zato, da bi vršila pritisk na dolžnika. Sodišče ni obravnavalo zatrjevanj o (absolutnem) zastaranju terjatve, ampak je v sklepu navedlo le neutemeljene procesne navedbe, brez navajanja in upoštevanja dolžnikovih navedb iz ugovora. Dolžnik v nadaljevanju povzema vsebino ugovora z dne 26. 6. 2019. Izpostavlja, da lahko ugovor zastaranja vloži kadarkoli in ga je sodišče dolžno prednostno obravnavati. Dolžnik je (absolutno) zastaranje terjatve zatrjeval že v ugovoru z dne 3. 9. 2018 oziroma v pritožbi z dne 4. 1. 2019, torej že pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi z dne 2. 8. 2018 in tako pravočasno. Sodišče prve stopnje ga je obravnavalo brez konkretnih pravnih in dejanskih utemeljitev, pritožbeno sodišče pa ga sploh ni obravnavalo zaradi izmišljenih procesnih utemeljitev. Zato je ugovor z dne 26. 6. 2019 pravočasen. Določbe o materialnih podlagah iz 9. in 56. člena ZIZ o prepoznem ugovoru z dne 26. 6. 2019 zaradi končanja izvršilnega postopka so zato v celoti napačno uporabljene. Tudi neodziv upnika na ugovor potrjuje, da je terjatev zastarala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugotovi nastop (absolutnega) zastaranja predmetne terjatve.

3. Upnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora dolžnika z dne 26. 6. 2019 kot prepoznega.

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika z dne 26. 6. 2019 presojalo kot redni ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe po 9. členu v zvezi s 53. členom ZIZ in kot ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ.

7. Dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da se lahko ugovor1 zoper sklep o izvršbi vloži kadarkoli. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravočasnosti ugovora dolžnika pravilno uporabilo relevantni določbi 9. in 56. člena ZIZ. Ker je ob vložitvi ugovora z dne 26. 6. 2019 osemdnevni ugovorni rok (tretji odstavek 9. člena ZIZ) od vročitve sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo,2že pretekel, kar pritožbeno ni sporno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor kot redno pravno sredstvo prepozen. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZIZ velja, da lahko dolžnik ugovor (ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave) vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik pritožbeno ne nasprotuje ugotovitvi, da je bil predmetni izvršilni postopek pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 2. 8. 20183 in da je ugovor z dne 26. 6. 2019 vložen po tem, ko je bil izvršilni postopek že pravnomočno končan. Ker je ugovor po izteku roka mogoče vložiti zgolj do konca izvršilnega postopka, je sodišče prve stopnje torej ugovor dolžnika tudi kot ugovor po izteku roka pravilno zavrglo kot prepoznega.

8. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje ne vpliva v pritožbi navedeno, da odgovor upnika na ugovor dolžnika ni bil vložen,4 kakor tudi ne, da naj bi zastaranje terjatve dolžnik uveljavljal pravočasno v ugovoru z dne 3. 9. 2018 oziroma v pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2019, o katerih pa sodišče naj ne bi vsebinsko odločilo.

9. V posledici zavrženja ugovora dolžnika kot prepoznega sodišče prve stopnje ugovora vsebinsko ni obravnavalo in ni presojalo njegove utemeljenosti, saj gre za procesno odločitev, ki preprečuje vsebinsko odločanje.

10. Preostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso pravno relevantne, zato se sodišče druge stopnje do njih ne bo posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

11. Pritožba tako ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V konkretnem primeru ugovor prenehanja terjatve zaradi (absolutnega) zastaranja. 2 Iz podatkov spisa izhaja, da je sklep z dne 20. 10. 2008, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo predmetno izvršbo, postal pravnomočen 4. 3. 2010. 3 Sklep z dne 2. 8. 2018 je postal pravnomočen 29. 9. 2018. 4 Ker ugovor dolžnika ni bil pravočasen, sodišče prve stopnje ugovora ni vročalo upniku, saj skladno s 57. členom ZIZ sodišče vroči upniku v odgovor zgolj pravočasen, popoln in dovoljen ugovor dolžnika.