Jedro

Tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, zato toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik 22. 9. 2023. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, iz katerih je razvidno, da ima enake razloge kot v prvem postopku. Dokazil ni mogel pridobiti, ker je v zaporu. Novo dejstvo je v tem, da je dekle, ki ga je omenjal v prvem postopku, napadla njena družina v vasi ... pred sedmimi ali osmimi meseci. Na vprašanje, zakaj je šele sedaj vložil zahtevek in ne tako, ko se je seznanil z navedenim novim dejstvom, je tožnik odgovoril, da je pred štirimi ali petimi meseci vložil prošnjo za uvedbo ponovnega postopka, takoj, ko je izvedel za to dejstvo, o čemer mu je po Skypu povedala mama. Napad so prijavili na policijo, za kar lahko dobi dokaz. Na vprašanje, zakaj tega še ni storil, je odgovoril, da ni povedal doma, da potrebuje dokaz. Njegova družina živi v vasi brez dobre internetne povezave. Poleg tega sta starša starejša in tožnik večinoma ne razume, kaj govorita. Na vprašanje, ali je razumel mamo glede nove okoliščine, je tožnik odgovoril, da je včasih signal dober, včasih slab. Ker bo v zaporu do 29., bo lahko dostavil dokaz, ko bo na prostosti. V Pakistanu je ogrožen in želi pomagati staršem, da bi lahko odšli.

3. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 13. 5. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je 20. 5. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 24. 5. 2018 (pravnomočen je postal 5. 6. 2018). Dne 24. 5. 2019 je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 19. 4. 2022 (pravnomočna je postala 7. 11. 2022).

4. Po presoji tožene stranke tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi kot v drugi prošnji za mednarodno zaščito. Na izrecno vprašanje, ali ima kakšna nova dejstva, ki so obstajala že pred izdajo odločbe, s katero je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, a jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, je tožnik namreč odgovoril, da nima novih razlogov in da je vse enako, kot je navedel v prvem postopku. Okoliščina, da je tožniku mama po telefonu rekla, da je dekle, ki jo je omenjal v predhodnem postopku, pred sedmimi ali osmimi meseci napadla njena družina v navedeni vasi, po oceni tožene stranke bistveno ne povečuje verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite, saj je tožnik v predhodnem postopku izjavil drugače - da so to dekle ubili. Navedel je namreč, da sta se z dekletom začela videvati leta 2008 in da sta bila v razmerju približno šest mesecev. Dekletov sorodnik ju je videl, ko sta se pogovarjala, zato so to dekle zaradi časti ubili, saj je bila pripadnica šiitov. Navajanje novih dogodkov v zvezi z zgodbo, ki je bila v postopku priznanja mednarodne zaščite popolnoma drugačna kot v obravnavanem zahtevku, po presoji tožene stranke ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

5. Glede na navedeno tožnik ni ravnal skladno z opozorilom uradne osebe, da mora predložiti upoštevne nove dokaze ali dejstva, saj je kljub temu izjavil, da ima iste razloge kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki še vedno trajajo. Ker zahtevka ni oprl na nova dejstva, saj ni navedel nobenih objektivnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvem postopku, je tožena stranka zavrgla njegovo vlogo.

_Tožbene navedbe_

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. Tožnik pojasnjuje, da ni bilo napadeno dekle, kot je to zmotno povzeto v izpodbijanem sklepu, ampak tožnikova družina. Tega pa ni mogoče presojati neodvisno od tožnikovih preteklih izjav o napadih nanj in na njegovo družino zaradi pripadnosti sunitski ločini ter od izjav o njegovi zvezi in predzakonskih spolnih odnosih s pripadnico šiitov. Zato tožena stranka ni presojala ali navedeno dejstvo (napad na družino) povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Poleg tega bi morala tožnika soočiti z neskladnostmi in mu dati možnost pojasnila. Ker tožena stranka ni odpravila domnevnega nasprotja med tožnikovimi izjavami o tem, da je bilo dekle ubito in da se je nanjo vršil ponoven napad, čeprav je tožnik dejansko izpovedal o napadu na njegovo družino, je podana bistvena kršitev določb postopka. Pojasnjuje še, da zaradi zaporne kazni ni mogel sam priskrbeti ustreznih dokazov o napadu, zaradi slabih povezav pa tega nista mogla storiti niti starša. Tožena stranka ni opravila presoje, ali je tožnik podal utemeljene razloge glede opustitve predložitve dokazov.

_Odgovor na tožbo_

8. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja tožnikove izjave na zapisnik glede vsebine novega dejstva - da je dekle, ki ga je omenjal v prvem postopku, napadla njena družina v vasi ... Zato ne držijo tožbene navedbe, da je tožnik izpovedal drugače in da je navedena okoliščina zmotno povzeta v izpodbijanem sklepu.

_Presoja tožbe_

9. Dne 13. 10. 2023 je sodišče izvedlo glavno obravnavo in v dokaznem postopku pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.5

14. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka temelji na drugačni zgodbi kot v postopku priznanja mednarodne zaščite, taka notranja neskladnost pa že sama po sebi ne more povečevati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke glede vsebine svojih izjav v predhodnem postopku6; zato sodišče v tem delu ob upoštevanju prvega odstavka 20. člena ZUS-1 ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

15. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II7, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah.8, 9 V zvezi s tem je po presoji sodišča pravilno sklicevanje tožene stranke na vsebino zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 22. 9. 2023, iz katere je res razvidno, da je tožnikova osnovna zgodba v postopku pri ponovni prošnji drugačna. Zapisnik je bil namreč tožniku prebran v jeziku pandžabi in nanj ni imel pripomb, kar pomeni, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem.

16. Take okoliščine po naravi stvari ne morejo pomembno povečevati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj so nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa. Vendar pa mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.10

17. Zato je sodišče, da bi tožniku zagotovilo pravico do pojasnila glede navedene bistvene neskladnosti v izjavah, izvedlo glavno obravnavo, ki se je pravilno vabljen tožnik11 ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. S tem je nastal položaj, ko tožnik iz razlogov na svoji strani ni izkoristil možnosti, da bi razumljivo in jasno, tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami pojasnil očitane neskladnosti v izjavah. Ob takih okoliščinah pa tožnik ni dokazal utemeljenosti tožbenih navedb o zmotnem povzemanju svojih izjav v izpodbijanem sklepu; zato logično ne more biti odločilna niti presoja, ali je bila njegova možnost pridobivanja dokazov o napadu na njegovo družino bistveno otežena ali onemogočena.

18. Sodišče zgolj pripominja, da glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.12

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 (9. točki obrazložitve). 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Glej tudi Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 6 Povzetek je razviden iz 4. točke obrazložitve te sodbe. 7 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). 8 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 9 Omenjena določba se omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017, 13. točka obrazložitve). 10 Glej 10. točko obrazložitve odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009. 11 Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 10. 2023 je razvidno pojasnilo pooblaščenke, da je tožniku poslala vabilo na e-pošto, ki jo je imela še iz prejšnjega postopka. 12 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).