Jedro

Ker ne obstaja eden od osnovnih pogojev za določitev nujne poti (odsotnost potne povezave z javno potjo), je nepotrebno ugotavljanje, katera od tras (obstoječa pot ali predlagana nujna pot) je ustreznejša za predlagatelje oz. v katerem primeru je služeče zemljišče bolj obremenjeno. Če pot obstaja, nujne poti ni mogoče ustanoviti.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 8.5.2008 se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi zoper sklep z dne 29.9.2008 se ugodi in sklep spremeni tako, da se predlog nasprotne udeleženke V. S. za povrnitev stroškov postopka zavrže. Nasprotna udeleženka V. S. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom z dne 8.5.2008 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za določitev nujne poti, ki naj bi po predlogu predlagateljev potekala po zemljiščih nasprotnih udeležencev v korist parcel 319/1, 319/2 in 319/3, vse k.o. V. S sklepom z dne 29.9.2008 je sodišče prve stopnje odločilo, da so predlagatelji nerazdelno dolžni V. S. povrniti 943,99 € stroškov postopka.

Zoper oba sklepa se pritožujejo predlagatelji. V pritožbi zoper sklep z dne 8.5.2008 uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlagajo spremembo sklepa tako, da se predlagana nujna pot določi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Zatrjujejo, da na poti, ki poteka po parcelah 348/2, 318 in 325 k.o. V. (v postopku se označuje kot trasa B) in v naravi obstaja, nimajo niti služnostne niti lastninske pravice in to pot trenutno uporabljajo izključno samo zato, ker jim je nasprotna udeleženka V. S. dne 13.4.2005 preprečila vožnjo po trasi, po kateri zahtevajo vzpostavitev nujne poti (v postopku se označuje kot trasa A). Z uporabo poti po trasi B niso pridobili nobenih pravic. Z lastnikoma služečih zemljišč na trasi B - D. K. in M. P. nimajo dogovora o služnosti ali prekariju. Zato je odločilno vprašanje, katera od obeh tras je bolj primerna. Po parceli prve nasprotne udeleženke bi služnostna pot potekala le v dolžini 25 m, od njene zgradbe pa bi bila oddaljena toliko kot javna pot. Okolico in dvorišče je prva nasprotna udeleženka uredila v času tega postopka, očitno zato, da bi nujno pot preprečila z argumentom, da ji bo s potjo nastala velika škoda. Zato je pri ugotavljanju škode treba upoštevati stanje na dan 13.4.2005, ko so predlagatelji prenehali uporabljati pot in vložili obravnavani predlog. Drugi nasprotni udeleženec M. K. je v postopku pasiven. Po mnenju pritožnikov se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker naj bi bil glede M. K. neobrazložen. Trdijo, da iz sklepa ni mogoče razbrati, ali M. K. vzpostavitvi zasilne poti nasprotuje.

V pritožbi zoper sklep z dne 19.9.2008 pritožniki uveljavljajo kršitev Zakona o pravdnem postopku in Zakona o nepravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo sklepa tako, da se zahtevek nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov zavrne. Menijo, da bi sodišče pri odločanju moralo uporabiti 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da vsak udeleženec postopka trpi svoje stroške postopka.

Nasprotna udeleženka V. S. je na obe pritožbi odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožb. Pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da predlagatelji poti ne potrebujejo, ker jo imajo, in da je trasa, po kateri sedaj vozijo, za služeče zemljišče manj obremenjujoča od predlagane. V zvezi s pritožbo zoper sklep o odmeri stroškov pa navaja pravno podlago za odmero stroškov - 146. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da v postopku za določitev nujne poti stroške trpi predlagatelj.

O pritožbi zoper sklep z dne 8.5.2008 Pritožba ni utemeljena.

Določanje nujne poti je po svoji vsebini ustanovitev stvarne služnosti na tujem zemljišču. Gre za prisilen poseg v lastninsko pravico, ki ima materialno podlago v določilih 88. do 91. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Glede na to, da je lastninska pravica absolutna, je poseg vanjo - obremenjevanje služečega zemljišča oz. njegovega vsakokratnega lastnika dopustno le v zakonu predvidenih primerih. Nasproti si stojita dva interesa. Interes nepremičnine, da se potna povezava vzpostavi in zagotovi uporabnost te nepremičnine, ter nasproten interes nepremičnine, po kateri naj se potna povezava vzpostavi, da ta povezava povzroči čim manj motenj, omejitev in škode. Upoštevajoč oba interesa je poseg v lastninsko pravico upravičen le, če je nujen in še to le v primeru, da z ustanovitvijo nujne poti ni onemogočena ali znatno ovirana uporaba služečega zemljišča. Z zakonom predpisana pogoja za ustanovitev nujne poti sta dva: odsotnost potne zveze z javno cesto, ki je podana tudi takrat, če je uporaba druge potne zveze zvezana z nesorazmernimi stroški; da se z z ustanovitvijo nujne poti ne onemogoči ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. (88. in 89. čl. SPZ). Za ustanovitev nujne poti predpisana pogoja morata biti izpolnjena kumulativno; če manjka eden od njiju, nujne poti ni.

Že v odgovoru na predlog je predlagateljica V. S. navedla, da predlagatelji imajo dostop do svojega zemljišča po obstoječi poti, v postopku označevani kot pot po B trasi. V odgovor na te navedbe so predlagatelji zatrdili, da ta pot ni urejena, da sega samo do S vogala njihovega zemljišča, poteka po dvorišču M. P. , da D. K. ne dovoli poti po parc. št. 348/2 k.o. V.. Sklicevali so se tudi na kratkotrajnost uporabe te poti. Zatrjevali so, da bo predlagana pot zanje ugodnejša in da bo za nasprotna udeleženca novoustanovljena pot manj obremenjujoča, kot je obstoječa pot za lastnike zemljišč, po katerih poteka. Nobeden od navedenih argumentov ne more biti upošteven oz. ni razlog za ustanovitev nujne poti. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je obstoječa pot v enem delu povsem, drugod pa vsaj deloma utrjena in celotna trasa poti v naravi vidna. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je take kvalitete in konfiguracije, da je povezava nepremičnine predlagateljev z javno potjo vzpostavljena. Nebistveno je, kako dolgo predlagatelji to pot uporabljajo, odločilno pa, da uporabe te poti niti lastniki zemljišč, po katerih poteka, niti kdo drug ne preprečuje. Za trditev, da D. K. poti ne dovoli, predlagatelji niso podali ustreznih dokazov. Pravno nepomembno je, na kateri del zemljišč, ki so nastala z delitvijo par. št 319 k.o. V., je dostop omogočen. Predlagatelji namreč niso zatrjevali take konfiguracije svojega zemljišča, da bi morali imeti dostop iz točno določene strani.

Bistveno je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da obstaja pot, po kateri je predlagateljem omogočen ustrezen dostop do njihovega zemljišča. Glede na to, da zemljišče predlagateljev ima potno povezavo z javno potjo, je primerjava, katera od poti (predlagana nujna pot ali obstoječa pot) je primernejša, manj obremenjujoča za služeče zemljišče ali bolj primerna za gospodujoče zemljišče, povsem nepotrebna. Odločilna je po sodišču prve stopnje podana ugotovitev, da ima zemljišče predlagateljev že povezavo z javno cesto z delno utrjeno potjo, speljano po tako konfiguriranem terenu, da je njena uporaba možna z običajnimi prevoznimi sredstvi in je le malo daljša od predlagane.

Dejstvo, da obstoječo pot uporabljajo brez pravne podlage, so predlagatelji izrecno zatrdili šele v pritožbi. Prej so podajali splošno trditev, da poti nimajo. Niti za tako splošno trditev pa niso ponudili dokazov. Kljub že v odgovoru na predlog podani odločni trditvi, da imajo predlagatelji dostop do svojega zemljišča po trasi poti, ki se uporablja kot javna, predlagatelji niso predlagali dokazov, s katerimi bi to trditev ovrgli in dokazali osnoven pogoj za določitev nujne poti (da potne povezave ni). Celo v pritožbi ne zatrjujejo, da bi jim kdorkoli omejeval ali preprečeval uporabo te poti, ali da bo to storil v bodoče; navajajo le, da uporabe te poti z lastnikoma služečih zemljišč D. K. in M. P. nimajo pravno urejene (niti služnosti niti prekarija). Ker so se šele v pritožbi začeli sklicevati na pravno neurejenost uporabe te poti, je odločilno, da predlagatelji pot uporabljajo in da jim lastnika služečih zemljišč uporabe te poti ne preprečujeta.

Ne obstaja torej eden od osnovnih pogojev za določitev nujne poti - odsotnost potne povezave z javno cesto. Ob takem zaključku je nepotrebno ugotavljanje, katera od tras (obstoječa pot ali predlagana nujna pot) je ustreznejša za predlagatelje oz. v katerem primeru je služeče zemljišče bolj obremenjeno. Če pot obstaja, nujne poti ni mogoče ustanoviti.

Ker pogojev za ustanovitev nuje poti ni, je predlog utemeljeno zavrnjen in je pritožbo treba zavrniti (2. točka 365. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 19.9.2008 Pritožba je utemeljena.

Nujna pot se določa v nepravdnem postopku. Postopek je predpisan v 131. do 148. čl. Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki v 37. čl. predvideva smiselno uporabo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede vprašanj, ki jih Zakon o nepravdnem postopku ne ureja. Kdo trpi stroške postopka, je v ZNP urejeno, glede ostalih vprašanj v zvezi s priglašanjem in odmero stroškov pa je treba uporabiti Zakon o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS, št. 45/08). V 3. odstavku 163. čl. je vsebovana zahteva, da mora stranka - udeleženec stroške postopka zahtevati najpozneje do konca naroka, ki je bil pred odločitvijo o stroških. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da na zadnjem naroku - dne 8.5.2008, niti pred tem, nasprotna udeleženka stroškov ni priglasila. Priglasila jih je šele z vlogo, ki jo je oddala 18.6.2008, torej po zaključku zadnjega naroka - po izteku prekluzivnega roka, zato je predlog za povrnitev stroškov postopka treba zavreči (3. točka 365. čl. ZPP).

Ker odgovora V. S. na vloženi pritožbi nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da V. S. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. čl. ZPP).