Jedro

Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni dopustno. Sicer pa tista dejstva, ki so ob pravilni razlagi materialnega prava odločilna za razsojo, niso sporna.

Ali ima stanovanje v posesti, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, na dolžnost etažnega lastnik vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo plačilo 609,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov 46,90 EUR od dne zapadlosti dalje do plačila ter 194,35 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki).

2. V laični pritožbi (naslovljena ugovor) toženec sodišču očita, da pri razsojanju ni upoštevalo bistvenih ugovornih navedb, dejanskega stanja in dokazov, to je postopka In 000/2005, na katerem temelji predmetna zadeva. Ni upoštevalo dejanskega lastništva stanovanja v času nastanka terjatve in s tem terjatev vsiljuje napačni osebi. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da zadeva temelji na kršenju zakonov s strani sodišča v postopku izročitve stanovanja In 000/2005; teh kršitev sodišče še vedno ni odpravilo. Pojasnjuje, da je leta 2004 plačal kupnino za stanovanje, ki pa mu ga prodajalka ni želela izročiti, zato je bila leta 2005 na pristojno sodišče podana zahteva, da izprazni stanovanje in mu ga izroči v last in posest. Sodišče pa si je s kršenjem zakonov in Ustave prilastilo stanovanje in z njim razpolagalo vse do 22. 6. 2021. Kritizira delo sodišča v postopku In 000/2005 ter izpostavlja, da je bilo stanovanje 22. 6. 2021, ko mu je bilo izrečeno v posest, popolnoma uničeno in nevseljivo. Od leta 2005 do 22. 6. 2021 ni imel pravnega niti fizičnega lastništva nad stanovanjem, zato ni dolžnik za terjatve, ki so nastale v tem obdobju.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževana terjatev ne presega zneska 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v teh sporih pa se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej niti ni dopustno. Sicer pa tista dejstva, ki so ob pravilni razlagi materialnega prava odločilna za razsojo, niso sporna. Toženec je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik enega od posameznih delov večstanovanjske stavbe na naslovu ..., upravnik te večstanovanjske stavbe mu je mesečno izstavljal račune, med drugim za vtoževano obdobje po 46,90 EUR mesečno za vplačilo v rezervni sklad, toženec višini izstavljenih računov ni ugovarjal, plačal pa jih tudi ni.

6. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 119. členu določa, da mora biti za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja nepremičnin, ki imajo več kot osem posameznih delov in več kot dva etažna lastnika, ustanovljen rezervni sklad, v katerega z v naprej določenimi merili določen denarni prispevek vplačujejo vsi etažni lastniki. Če etažni lastnik svojega prispevka v rezervni sklad ne vplača, ga mora upravnik s pozivom, ki se šteje za verodostojno listino, pozvati k plačilu (šesti odstavek 119. člena SPZ). Da je bil prispevek napačno izračunan ali da ga upravnik ni pozval, naj plačila prispevek, toženec ne zatrjuje. Da je bil toženec v vtoževanem obdobju lastnik posameznega dela stavbe številka 10 v stavbi 091 k. o. X, to je stavbi na naslovu ..., dokazuje zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A22 spisa. Velja zakonska domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ). Toženec te domneve ne izpodbija. Ravno nasprotno: zatrjuje, da je stanovanje kupil. Ali ima stanovanje v posesti, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, na dolžnost etažnega lastnik vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor). Očitki toženca, ki se nanašajo na ravnanje sodišča v izvršilni zadevi In 000/2005, za presojo niso relevantni, zato višje sodišče nanje ne bo podrobneje odgovarjalo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno in pravilno pojasnilo, zakaj je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, toženčevi ugovori pa zgrešeni. Ker toženec v pritožbi le ponavlja svoje ugovorne trditve, se višje sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

7. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene upoštevne procesne kršitve ni, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

8. Izreka o stroških postopka ni, ker pritožbeni stroški niso bili priglašeni (163. člena ZPP).