Jedro

Ugotovitev, da je na storilca že sama nesreča in v zvezi z njo izvedeni kazenski postopek vplival tako vzgojno, da bo v bodoče spoštoval cestnoprometne predpise in vožnji namenjal dodatno previdnost, kar narekuje izrek pogojne obsodbe, že vsebuje oceno, da ne gre za nevarnega voznika v smislu člena 68 KZ SFRJ.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani obdolženega M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti javnega prometa po členu 251/III in I KZ RS in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji po členu 363/1 tč. 4 ZKP v zvezi s členom 367/2 ZKP, ker sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po členu 68 KZ SFRJ pritožil javni tožilec in predlagal, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obdolžencu varnostni ukrep izreče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja, da se strinja z izbiro kazenske sankcije, to je pogojno obsodbo, meni pa, da prvostopno sodišče ni ravnalo prav, ko obdolžencu ni izreklo predlaganega varnostnega ukrepa in graja, da se sodišče o tem sploh ni izreklo. Pritožnik ocenjuje, da je obdolženec glede na okoliščine dejanja in glede na grobo kršitev cestnoprometnih predpisov nevaren voznik in ga je zato potrebno za nekaj časa izločiti iz prometa.

Navedeni stališči pritožnika glede kazenske sankcije in varnostnega ukrepa si nasprotujeta. Pritožnik pravi, da se strinja z izbiro kazenske sankcije, to pa je prvostopno sodišče oprlo na ugotovitev, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan, ne pred sodiščem, ne pri sodniku za prekrške, da je prometni nezgodi botrovala obdolženčeva vozniška neizkušenost (do nesreče je prišlo 7 mesecev potem, ko je opravil vozniški izpit) in da bo že sam kazenski postopek na obdolženca vplival tako, da bo spoštoval cestnoprometne predpise in da bo dodatno previden ob dejstvu, da ni vsakodnevni voznik. Ob teh okoliščinah, ki jih izrecno v svoji pritožbi sprejema tudi javni tožilec, je vprašljiva njegova ocena glede istega obdolženca, da je nevaren voznik, ki ga je zato potrebno za nekaj časa izločiti iz prometa. Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na okoliščine dejanja in na grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, pri čemer ne navaja konkretnih okoliščin , ne v zvezi z dejanjem, ne v zvezi s samo kršitvijo. V zvezi z dejanjem je prvostopno sodišče ugotovilo, da je šlo za nezavestno malomarnost, to pomeni, da je v tem primeru šlo za nižjo stopnjo kazenske odgovornosti. Okoliščina, da je bilo vozišče mokro in spolzko, bi sicer narekovala prilagojeno vožnjo, vendar zopet ob predpostavki, da je voznik sposoben točno oceniti, za kakšne okoliščine gre. Ena od kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je očitana obdolžencu, je neprimerna hitrost, kakšna je v resnici bila, v postopku ni bilo ugotovljeno, je pa iz spisovnega gradiva razvidno, da je obdolženec pred zoženim delom vozišča neustrezno oziroma nepravilno zaviral, kar zopet bolj kaže na neizkušenost kot drzno vožnjo.

Navedene okoliščine izreka predlaganega varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po členu 68 KZ SFRJ torej ne narekujejo in je zato sodišče druge stopnje ob tem, da pritožnik predloga v pritožbi posebej ni utemeljil ocenilo, da pritožba ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo člena 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.