Jedro

Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas za polni delovni čas od 1. 6. 2010 dalje na delovnem mestu „član kabinskega osebja“; da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 1. 6. 2010 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja ter ji izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „član kabinskega osebja“ za osnovno plačo najmanj 1.131,12 EUR bruto mesečno, za čas od 1. 6. 2010 dalje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od junija 2010 do maja 2013, da ji je dolžna obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz in prehrano ter dnevnic za čas od junija 2010 do maja 2013 ter da ji je dolžna obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2010, 2011 in 2013. Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 1. 6. 2013, ampak še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 6. 2013 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače v višini 1.218,21 EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje pred drug senat. Tožnica meni, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, ker sodišče po eni strani ugotavlja, da je bila tožnica toženi stranki ves čas na voljo za delo, po drugi strani pa je odločilo, da je tožnica vsakokrat, ko ji tožena stranka po 30 dni ni odrejala dela, izgubila pravice iz naslova dela pred to „prekinitvijo“ ter da zaradi tega, ker v času od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni delala, ne gre za delovno razmerje, pač pa za občasno delo, čeprav je tožnica delala pri toženi stranki od 1. 6. 2010 do 30. 5. 2013. Do prenehanja dela je prišlo šele potem, ko je tožnica vložila zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja, zaradi česar jo je tožena stranka kaznovala s prenehanjem dela.

Tožnica je v času od 1. 6. 2010 do 30. 5. 2013 imela uniformo, službeno kartico, možnost dostopa do varovanih območij, dostop do informacijskega sistema tožene stranke in obveznost spremljanja informacijskega sistema tožene stranke ter vse druge zadolžitve kot vsi zaposleni.

Meni, da 30 dnevna prekinitev ne pomeni izgubo pravic iz naslova faktičnega delovnega razmerja, ker prekinitve dejansko ni bilo, ker prekinitev ni bila izrecno in v naprej napovedana s strani tožene stranke, ker dejstvo, da tožena stranka 30 dni tožnice ni klicala na delo, ne vpliva na obstoj faktičnega delovnega razmerja in ker se glede prekinitev ne uporablja procesnih rokov iz 204. člena ZDR oziroma 200. člena ZDR-1. Tožena stranka je s prekinitvami očitno poizkušala zaobiti delovnopravno varstvo „študentov“. Tožnica je vložila zahtevo za varstvo pravic 18. 5. 2013 ter nato v 30 dnevnem roku tudi vložila tožbo. Procesni rok je bil zato v celoti spoštovan. Sama pravica delavca, da zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja po sodni praksi obstaja ves čas trajanja tega razmerja in še 30 dni po prenehanju. Niti ZDR, niti ZDR-1 ne poznata instituta prekinitve faktičnega delovnega razmerja, ki bi delodajalca razbremenil na takšen način, da bi se ta s 30 dnevno prekinitvijo dela razbremenil svojih obveznosti za nazaj in bi nato lahko nadaljeval identično faktično delovno razmerje. Tudi če bi veljala analogija med prekinitvijo faktičnega delovnega razmerja in prekinitvijo veriženja delovnega razmerja za določen čas, to v konkretnem primeru ne bi imelo nobenih posledic za tožnico, ker je tožena stranka kot delodajalec ni v naprej obvestila o prekinitvi, ker ni bilo dejanske prekinitve. Ker je tožena stranka tožnico vedno znova po „prekiniti“ ponovno pozivala na delo, je tožnica upravičena do delovnega razmerja za celotno obdobje od 1. 6. 2010 dalje. Tožena stranka tožnice ni nikoli obvestila o tem, da je za ta obdobja prosta, pač pa je to izpostavila šele post festum, ko je svoj cilj skrivaj dosegla.

V konkretnem primeru gre za tri tovrstne prekinitve v treh letih, kar bolj spominja na dopust kot pa na občasno delo. Celoten čas, z izjemo teh treh prekinitev in odsotnosti iz zdravstvenih razlogov, je tožnica delala pri toženi stranki enako delo in v primerljivem obsegu kot ostali zaposleni. Predvsem pa je delala pod direkcijsko oblastjo tožene stranke, ki je od tožnice zahtevala, da ji je ves čas na voljo za delo, sam dejanski obseg dela pa je tožena stranka nato prilagajala svojim lastnim potrebam in ne interesom tožnice. Sodišče prve stopnje nadalje meni, da obseg dela tožnice ni zadosten za priznanje obstoja delovnega razmerja. Glede na sodno prakso se obstoj delovnega razmerja domneva, če obstajajo elementi tega razmerja. Dokazno breme, da delovno razmerje ni obstajalo je na delodajalcu. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi tega, ker tožnica po mnenju sodišča ni opravila tolikšnega obsega dela kot ga je v povprečju opravila oseba, s katero ima tožena stranka sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je celotno primerjavo med delom tožnice in nekakšnim povprečjem izvedlo na podlagi Preglednice opravljenih delovnih ur zaposlenih na delovnem mestu „Član kabinskega osebja“, glede katere je tožnica že tekom postopka opozorila, da je enostranska listina, ki je ni mogoče preveriti. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo, pač pa je uporabilo preglednico za nesporen dokaz. Tudi če je tožena stranka predložila točne in poštene podatke je iz preglednice razvidno, da je tožnica opravila delo, ki je po obsegu primerljivo ostalim zaposlenim. Tožnica je delala s polnim delovnim časom in je upravičena do vseh pravic iz delovnega razmerja, ker je kljub tej zlorabi tožene stranke, delala z obsegom dela, ki je večji od najmanjšega obsega dela osebe, s katero ima tožena stranka sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas.

Podredno je tožnica v postopku uveljavljala, da je delala vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. Sodišče je tudi ta zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da se tožnica, kot oseba v faktičnem delovnem razmerju, že pojmovno ne more sklicevati na obstoj faktičnega delovnega razmerja za krajši delovni čas od polnega. Sodišče prve stopnje pravne podlage ni navedlo.

Glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s 1. 4. 2012 začela veljati nova kolektivna pogodba in da bi morala tožnica delati z obsegom dela 147 duty ur, tožnica opozarja, da je celotni dokazni postopek tekel s primerjavo obsega dela glede na block ure in ne glede na duty ure. Primerjava primerljivih časovnih meril je pokazala, da je tožnica delala z večjim obsegom kot cca zadnja tretjina oseb, s katerimi ima tožena stranka sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi in delajo ter jih tudi tožena stranka plačuje za delo s polnim delovnim časom.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in ji naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke.

4. Tožnica je izven roka za pritožba podala še dopolnitev pravnih naziranj pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imel izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu, iz razlogov, ki jih je navedlo, je mogoče razbrati kateri so elementi delovnega razmerja in za katere elemente je štelo, da v primeru tožnice niso podani.

8. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZDR-1 oziroma 9. člena ZDR). ZDR-1 v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi z 22. členom ZDR-1 oziroma 54. členom ZDR-1, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ki sta ga stranki uredili na podlagi sklepov o opravljanju študentskega dela od 1. 6. 2010 dalje na delovnem mestu „član kabinskega osebja“.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica delo za toženo stranko opravljala osebno, da je prejemala plačilo za svoje delo mesečno, da je delo opravljala po navodilih in pod nadzorom delodajalca, da je opravljala enako delo kot redno zaposleni člani kabinskega osebja, da je za to delo izpolnjevala vse razpisne pogoje ter da je pridobila dovoljenje za letenje. Nadalje je ugotovilo, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces s tem, ko je bila v naprej planirana v določeno število letalskih posadk, ki je bilo v določenem mesecu potrebno, da je tožena stranka lahko opravila plan naletov. Glede kontinuitete dela tožnice pri toženi stranki je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, marca 2012 in januarja 2013, ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela, na podlagi katerih ni mogoče zaključiti, da je bilo njeno delo pri toženi stranki nepretrgoma. Ugotovilo je tudi, da najmanj od leta 2012 ni opravila primerljivega obsega dela kot so ga opravili redno zaposleni člani kabinskega osebja, dočim je bil v letu 2010 in 2011 obseg njenega dela primerljiv z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Zaključilo je, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Glede podrednega zahtevka je zaključilo, da lahko pride v skladu z določbo 65. člena ZDR-1 do delovnega razmerja s krajšim delovnim časom le po volji obeh pogodbenih strank, brez pogodbene volje pa le v posebnih primerih.

10. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Po določbi 4. člena ZDR-1 je element delovnega razmerja tudi nepretrganost dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v času dela pri toženi stranki od 1. 6. 2010 v času od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni ter da gre za prekinitve opravljanja dela. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica tudi v tem času toženi stranki na voljo, vendar je tožena stranka na delo ni pozvala ter da je šlo za umetno prekinitev dela.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da obseg dela tožnice ni bil zadosten za priznanje obstoja delovnega razmerja. Glede delovne obremenitve je za odločitev bistven obseg dela, ki ga je tožnica dejansko opravila oziroma primerjava z obsegom dela, ki so ga delavci v delovnem razmerju pri toženi stranki opravili. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja ter da je bil obseg njenega dela v letu 2010 in 2011 primerljiv z obsegom redno zaposlenih delavcev. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na podatkih o obsegu dela članov kabinskega osebja v spornem obdobju in obsegu dela tožnice, upoštevajoč tudi določbe nove Kolektivne pogodbe o plačah in pogojih dela kabinskega osebja z dne 1. 4. 2012, ki v V. poglavju ureja „delovni čas“.

12. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki pa na odločitev ni vplivalo, da tožnica ne more uveljavljati obstoja delovnega razmerja za krajši delovni čas, ker lahko pride do delovnega razmerja s krajšim delovnim časom le po volji obeh pogodbenih strank, brez pogodbene volje pa le v posebnih primerih. Za obstoj delovnega razmerja ni pomemben časovni okvir dela. Delavec lahko dela v krajšem delovnem času, ker ZDR-1 (niti ZDR) spodnje meje delovnega časa ne določa. 13. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da delo tožnice pri toženi stranki ni imelo vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. 14. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije tožena stranka sama, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).