Jedro

Sodišče prve stopnje ugotavlja v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, ni pa ji niti (izrecno) nasprotovala. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi glede na ureditev v 2. odst. 185. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bilo potrebno ravno slednje, če naj bi se štelo, da tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, potrebno bi torej bilo jasno in določno nasprotovanje spremembi, kar pa je v obravnavanem primeru izostalo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporazum o prenosu zastavne pravice in odstopu terjatve M.D. v znesku 38.622.383,00 SIT zoper podjetje I.d.o.o., na toženo stranko C.d.o.o. I., s katerim je že priznana terjatev M.D. prešla na družbo C.d.o.o. in je ta pridobila pravico vknjižbe zastavne pravice na nepremičninah v lasti podjetja I.d.o.o., vpisanih v vl. št. k.o. H. na njeno ime, nima pravnega učinka v odnosu do tožeče stranke v obsegu, potrebnem za poplačilo terjatev tožeče stranke do podjetja I.d.o.o. P. - v stečaju. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh izplačati iz sredstev, pridobljenih v stečajnem postopku zoper družbo I.d.o.o. - v stečaju, znesek 13.849.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 749.165,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče 5.5.2003 dovolilo spremembo tožbe, v kateri je tožeča stranka prvotnemu zahtevku dodala še dajatveni, kljub temu, da tožena stranka vanjo ni privolila. V času, ko je bila navedena sprememba predlagana, tožena stranka sploh še ni bila obogatena, zaradi česar ni jasno, na osnovi česa je sodišče sklepalo, da bi bila dovolitev spremembe tožbe, kljub očitnemu in izrecnemu nasprotovanju tožene stranke in očitno v njeno škodo, smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče pa svoje odločitve o tem, zakaj je štelo svoje dejanje za smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, ni obrazložilo, zato je bistveno kršilo določbe ZPP. Slednji dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, mora pa upoštevati določila 185. čl. ZPP in toženi stranki omogočiti, da v takem primeru tudi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze v zvezi s spremenjenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje po tem, ko je 5.5.2003 dovolilo razširitev tožbe, ni preložilo naroka in dalo toženi stranki ustrezen rok, da na razširjeni del tožbenega zahtevka odgovori, ampak je nemoteno nadaljevalo z glavno obravnavo. Tožena stranka je dejansko v januarju 2004 prejela delno plačilo svoje terjatve, torej je sodišče šele naknadno, 9 mesecev po tem, ko je ugodilo predlogu za spremembo tožbenega zahtevka, dobilo potrditev, da je presodilo pravilno. Poleg tega sodišče ne more toženi stranki kar naložiti plačilo - vračilo zneska 13.849.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Razveljavitev sporazuma v odnosu do tožeče stranke ne pomeni nujno, da bi ta v stečajnem postopku dejansko prejela ta znesek. Sodišče bi moralo natančno ugotoviti, koliko bi prejela tožeča stranka, če do sklenitve spornega sporazuma ne bi prišlo, svojo odločitev o tem obrazložiti in šele plačilo - vračilo tega zneska bi bilo upravičeno. Tožena stranka pa se ne strinja niti z meritorno odločitvijo napadene sodbe. Družba I. d.o.o. ni v ničemer favorizirala M.D., predvsem pa mu ni z ustanovitvijo hipoteke na njenih nepremičninah dala neutemeljene prednosti pred toženo stranko, saj je bila tudi z njim v dolžniškem razmerju. Z ustanovitvijo hipoteke je bila tako le dokumentirana terjatev, ki je že davno zapadla. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka z vlogo z dne 5.5.2003, prvotnemu tožbenemu zahtevku, ki je meril na ugotovitev, da nima pravnega učinka v odnosu do tožeče stranke Sporazum o prenosu zastavne pravice in odstopu terjatve M.D. na družbo C. d.o.o., dodala tudi dajatveni del, s katerim od tožene stranke uveljavlja plačilo zneska 13.849.660,00 SIT s p.p., ki jih je slednja pridobila v stečajnem postopku nad družbo I.d.o.o. Vloga z dne 5.5.2003 je bila pooblaščencu tožene stranke vročena 21.11.2003, tožena stranka je na tožbo odgovorila 22.12.2003, v tej svoji vlogi pa ni nasprotovala spremembi tožbe; kot njenega nasprotovanja spremembi po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni mogoče razumeti njenih trditev, češ da navedbe tožeče stranke ne držijo, da se M.D. ni želel obogatiti na račun tožeče stranke, ipd.; tudi sodišče prve stopnje ugotavlja v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, ni pa ji niti (izrecno) nasprotovala. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi glede na ureditev v 2. odst. 185. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bilo potrebno ravno slednje, če naj bi se štelo, da tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, potrebno bi torej bilo jasno in določno nasprotovanje spremembi, kar pa je v obravnavanem primeru izostalo. Pa četudi bi bilo mogoče zaključiti, da tožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dovoljenje za spremembo tožbe smotrno zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama; zgolj z izdajo sodbe z ugotovitvenim delom še ne bi nastopili učinki izpodbitega pravnega dejanja, ampak je za to potreben tudi dajatveni del. Sodišče odloči o sporni zadevi po stanju na dan zadnje glavne obravnave (1. odst. 311. čl. ZPP), ta je bila v obravnavani zadevi 15.4.2004, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je že pred tem, v januarju 2004, tožena stranka prejela delno poplačilo svoje terjatve iz stečajne mase družbe I.d.o.o., v stečaju. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je zgolj to dejstvo relevantno za dokončno rešitev spora med pravdnima strankama, ni pa relevantno, koliko bi tožeča stranka iz naslova svoje priznane terjatve v znesku 13.849.660,00 SIT, dejansko prejela v stečajnem postopku nad družbo I.d.o.o.. Brezpredmetno pa je tudi poudarjanje v pritožbi, češ da družba I.d.o.o. ni z ustanovitvijo hipoteke na svojih nepremičninah favorizirala M.D., saj je o tem že bilo pravnomočno odločeno v zadevi P. Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 155. čl. ZPP).