Jedro

Verjeti je izpovedbam prič, da je ob nastanku škodnega dogodka na mestu tožničinega padca bila tema in pot ni bila osvetljena, saj toženka ni namestila luči, niti ni na kakšen drugačen način poskrbela za osvetlitev poti do sanitarij po 42. členu Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti. Zato sodišče druge stopnje soglaša s pravilnim prvostopenjskim zaključkom, da so podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta iz 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plačati 6.865,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2010 do plačila. V presežku je za znesek 5.241,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 3. 2010 do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je podeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju povrniti nastale pravdne stroške v višini 174,12 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del (II. in III. točko izreka) prvostopenjske sodbe se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejstva in odločilo o obstoju temelja odškodninske odgovornosti toženke, kakor tudi, da tožnica k nastanku škodnega dogodka ni prispevala in ga tudi ni mogla preprečiti. Pri odločanju o višini dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ni ustrezno ugotovilo in ovrednotilo odločilnih dejstev, prav tako pa ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije in standardov za istovrstno nepremoženjsko škodo, je prisodilo prenizko odškodnino. Za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode, ki jo je s tožbo uveljavljala, poudarja že ugotovljene dejanske okoliščine, ki so po njeni oceni bile premalo upoštevane, zaradi česar je odmerjena odškodnina prenizka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter posledično spremeni tudi stroškovno odločitev. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Zoper obsodilni in stroškovni del prvostopenjske sodbe (I. in III. točko izreka) se pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Izpodbija tako prvostopenjsko odločitev o temelju tožbenega zahtevka, kakor tudi višino prisojene odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da je pri ugotavljanju obstoja temelja nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je nekritično ocenilo izpovedbe prič in izvedenca. Pri tem naj ne bi upoštevalo dejstev, ki izhajajo iz izpovedbe priče Z.Ž., da pot od bungalovov do sanitarij osvetljujejo luči, ki so nameščene na bungalovih, temveč se je izključno oprlo na mnenje izvedenca elektrotehnične stroke, da objekti v kritičnem času niso bili ustrezno osvetljeni glede na pogoje, ki izhajajo iz Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti. Ker je bil prostor delno osvetljen, bi sodišče moralo ugotoviti ali je bila osvetlitev tolikšna, da je omogočala varno gibanje, ob upoštevanju nočnih razmer, ki niso nikoli identične dnevnim. Ob tem, da je bilo v obravnavanem času nebo jasno in je svetila skoraj polna luna. Meni, da bi se tožnica škodnemu dogodku lahko izognila, če bi ravnala z večjo stopnjo skrbnosti. Tudi višino prisojene odškodnine ocenjuje kot znatno pretirano, glede na izvedensko mnenje in znano sodno prakso. Ker je tožnica trpela le lažji trenutni primarni strah in sekundarni strah srednje stopnje, po mnenju toženke ni upravičena do odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Prav tako ni upravičena do odškodnine za zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, saj je izvedenec pri njej ugotovil le v zelo lahki stopnji moteno gibljivost komolca. Tudi telesne bolečine, ugotovljene v izvedenskem mnenju po njeni oceni ne opravičujejo dosojene višine odškodnine. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma ustrezno zniža prisojeno odškodnino oziroma naj prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov toženke. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

4. Pritožbeni odgovori niso bili vloženi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadevi ob ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

O temelju:

7. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopenjske odločitve o obstoju odškodninske odgovornosti toženke za nastanek škodnega dogodka in škode, ki je v njegovi posledici nastala tožnici. Kljub drugačnemu mnenju toženke v pritožbi, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dejstvo, da so na bungalovih (na njihovih terasah) bile nameščene luči, pri čemer je zaključilo, da so te namenjene razsvetljevanju terase bungalova, ne pa razsvetljevanju poti do sanitarij. Prav tako bi bilo od uporabnikov nerazumno pričakovati, da bi za dostop do sanitarij prižigali luči na terasi bungalova oziroma terasah bungalov. Toženko njene krivdne odgovornosti, ko ni poskrbela za ustrezno osvetlitev poti od skupnih prostorov do sanitarij, ob dejstvu, da so priče (T.M., J.T. in F.B.) potrdile tožničine navedbe, da je bila ob padcu tožnice tema in ni bilo nobene luči oziroma, da na poti ni bilo razsvetljave, ne more razbremeniti morebitna svetloba skorajda polne lune ob jasni noči. Toženka za osvetlitev poti do sanitarij, neodvisno od luči na posameznih bungalovih, ki so namenjene osvetlitvi njihovih teras, po ugotovitvah izvedenca elektrotehnične stroke A.L. ni poskrbela, saj svetil sploh ni bilo nameščenih. Verjeti je izpovedbam prič, da je ob nastanku škodnega dogodka na mestu tožničinega padca bila tema in pot ni bila osvetljena, saj toženka ni namestila luči, niti ni na kakšen drugačen način poskrbela za osvetlitev poti do sanitarij po 42. členu Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti. Zato sodišče druge stopnje soglaša s pravilnim prvostopenjskim zaključkom, da so podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta iz 131. člena OZ. Tožnici je uspelo dokazati nedopustno škodljivo dejstvo na strani toženke, vzročno zvezo med neosvetljenostjo poti in padcem ter posledično nastankom škode pri tožnici, kot tudi obstoj škode, toženka pa ni uspela dokazati, da bi škoda nastala brez njene krivde. Toženkina pritožbena prizadevanja glede zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi neobstoja temelja odškodninske odgovornosti sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljena.

8. Pravilen je tudi prvostopenjski zaključek, da je tožnica pri hoji ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, a padca, do katerega je prišlo izključno zato, ker tožnica v temi ni mogla videti robnika preko katerega je padla, v letovišče pa je prispela le en dan pred škodnim dogodkom, zato konkretne poti ni dobro poznala, ni mogla preprečiti ali se mu izogniti. Tožničin prispevek v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zato ni podan, nasprotne pritožbene navedbe toženke pa so neutemeljene.

O višini:

9. Tudi pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnice in ugotovitev izvedenca medicinske stroke S.T., dr. med., povsem razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem materialnopravne odločitve, v okviru katere je v skladu s 179. in 182. členom OZ ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za prisojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretno oškodovanko in razmerja med podobnimi škodami. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6.800,00 EUR, ki obsega 3.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 600,00 EUR za strah in 3.200,00 EUR za zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, predstavlja pravično denarno odškodnino, zato so pritožbena prizadevanja tožnice po njene zvišanju, kakor tudi toženke po njenem znižanju neutemeljena.

10. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR, zahtevala pa je 5.000,00 EUR. Trajanje in intenziteta pri tožnici izraženih telesnih bolečin, kakor tudi neugodnosti in psihične bolečine, ki jih je trpela tekom zdravljenja, ob upoštevanju podobnih škod, ne opravičujejo odmere višje odškodnine. Prav tako pa ni mogoče slediti pavšalni pritožbeni graji toženke, da je odmerjena odškodnina previsoka. Tožnica je namreč utrpela izpah desnega komolca združen z dvema zlomoma kosti, zaradi česar je kar 2 do 3 dni trpela hude telesne bolečine in 12 do 15 dni srednje hude telesne bolečine, nato pa še 4 mesece lahko bolečine ter trpela številne neugodnosti ter v času imobilizacije še 3 tedne stalne lahke psihične bolečine, zaradi česar odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno zadoščenje za to vrsto nepremoženjske škode.

11. Ne glede na to, da je bil pri tožnici izražen le lažji trenutni primarni strah, kot to poudarja toženka v pritožbi, pa je tožnica vendarle trpela sekundarni strah srednje stopnje v trajanju 10 dni in lažje stopnje v stalnem trajanju 6 do 8 tednov ter 1 do 2 meseca v obliki lažje zaskrbljenosti zaradi zmanjšane gibljivosti komolca. Zato ji je bila utemeljeno priznana odškodnina za to vrsto škode in v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ odmerjena v znesku 600,00 EUR. Ugotovljene okoliščine pa ne opravičujejo odmero višje odškodnine (do zahtevane v znesku 1.000,00 EUR), za kar se neutemeljeno zavzema tožnica.

12. Za zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 3.200,00 EUR, zahtevala pa je 6.000,00 EUR. Pri tožnici je po poškodbi ostala omejena gibljivost desne roke, zaradi motnje gibljivosti komolca, ki ga ne more iztegniti do konca. Izvedenec je sicer ugotovil moteno gibljivost zelo lahke stopnje, vendar pa je ob tem sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi njegov opis posledic pri tožnici, da je ovirana pri vseh opravilih, ki zahtevajo dobro gibljivost komolca ter da ima lažje težave tudi pri slačenju in oblačenju ter opravljanju osebne higiene, pri nošenju in dvigovanju težjih predmetov pa se lahko pojavijo bolečine. Izvedenec je ocenil, da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana za 4 %. Pri tem pa je treba upoštevati tudi izpovedbo tožnice, da je ovirana pri osebnih opravilih kot tudi pri delu v gospodinjstvu, saj jo roka boli pri vsakem opravilu: čiščenju oken, vožnji s kolesom, delu na vrtu, likanju. Odmerjena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode v znesku 3.200,00 EUR je odraz ustreznega upoštevanja v 179. in 182. členu OZ opredeljenih subjektivnih in objektivnih kriterijev prisoje odškodnine ter individualizacije v ožjem, kot tudi širšem smislu v razmerju med podobnimi škodami, zaradi česar predstavlja pravično denarno odškodnino. Konkretne okoliščine primera kot tudi konkretno oškodovanko, ki je bila ob poškodbi stara 57 let, je sodišče prve stopnje v okviru odmere odškodnine povsem pravilno upoštevalo, zato njihovo poudarjanje v pritožbi ne more voditi do odmere višje odškodnine. Neutemeljena so tudi prizadevanja toženke po njenem znižanju.

13. Pravilna je tudi prvostopenjska odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode, katero predstavljajo stroški prevozov k zdravniku in na fizioterapije do višini 65,49 EUR, ki je pravdni stranki v pritožbah ne grajata.

14. Kljub temu, da pravdni stranki v pritožbah navajata, da izpodbijata sodbo v celoti, pa se za spremembo stroškovne odločitve zavzemata le v posledici zavzemanja za spremembo odločitve o glavni stvari (zvišanja oziroma znižanja prisojene odškodnine) in ne podata nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam pravdnima strankama na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Zato sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa pravilno upoštevan Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakon o sodnih taksah - ZST-1, pavšalna pritožbena nasprotovanja stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljena.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.