Jedro

Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.

Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan drugo toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 3.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2021 dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan drugo toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.305,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi poudarja, da je sodišče napačno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje in izdalo nezakonito sodbo. Ni izvedlo ustrezne dokazne ocene, temveč temelji dokazna ocena na izoliranju posameznih izvedenih dokazov. Pri dokazni oceni neutemeljeno ni upoštevalo njegove izpovedi. Razlogov za dejstva, ki jih ugotavlja, ni podalo. Meni, da priča A. A. ni verodostojna, zato na njegovo izpoved sodišče ne bi smelo opreti dokazne ocene. Vztraja, da sta si delo s sodelavcem razdelila tako, kot je to sam zatrjeval. Meni, da toženka ni dokazala, da je A. A. delo opravljal tako, kot je treba. Zmotna je presoja, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati ničesar protipravnega, pri tem pa se je sodišče zmotno oprlo tudi na to, da je potrebno razlikovati med "formalnim delodajalcem", kar naj bi bila drugo tožena stranka in "dejanskim delodajalcem", kar naj bi bila nemška firma, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po pritegnitvi izvedenca za varstvo pri delu. Ne drži presoja sodišča, da je šlo za nepredvidljivo škodno nevarnost. Sodišče tudi nima podlage v izvedenih dokazih, da bi bilo morda vzrok za tožnikovo poškodbo iskati v neustrezni montaži kovinskih vrat podesta. Namigovanja prič v tej smeri ne morejo biti dovolj za takšne zaključke. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je podan temelj zahtevka, v preostalem pa jo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je materialnopravno izhodišče za odločanje pravilno naslonilo na določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), prvega odstavka 131. člena in prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Delodajalec je (izven meja objektivne odgovornosti) dolžan povrniti škodo v primerih, ko ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu, posledica teh opustitev pa je poškodba. Delodajalec mora zagotoviti vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost oziroma običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posameznega dela, in ki delavcu ni jasno razvidno oziroma se mu ne more izogniti z neko povprečno skrbnostjo. Skrbnost in posledično odgovornost delodajalca se ne presoja strožje zgolj zato, ker je do škode prišlo med opravljanjem dela v korist delodajalca. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno stališče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Če se delodajalcu pripiše krivdna odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, se s tem slabi preventivna funkcija odškodninskega prava. Odškodninsko pravo namreč nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi s področja socialnih zavarovanj. Skladno z določbami 147. člena OZ delodajalec odgovarja za škodo, ki jo pri njem zaposleni delavec povzroči tretji osebi (tudi drugemu delavcu). Delodajalec se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

6. V času škodnega dogodka je bil tožnik delavec drugo tožene stranke, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri prvotoženki. Tožnik je delo opravljal na delovišču v Nemčiji na podlagi navodil in pod nadzorom nemškega naročnika, h kateremu je bil napoten na delo. Nobenega dvoma ni, da je drugo toženi stranki, kot delodajalki tožnika, naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi sicer sklicevalo na sklep VSRS VIII Ips 12/2019 o odgovornosti "dejanskega" delodajalca oziroma naročnika del za varnost in zdravje pri delu, vendar pa okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca. Po stališču pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo, kar tožnik sicer utemeljeno izpostavlja. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer.1 Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu A. A. v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo. Da je bilo na delovišču poskrbljeno za varno delo (tožnik je nosil vso potrebno varovalno opremo), da je bil za delo ustrezno usposobljen, da je pred vsakim delom prejel ustrezna navodila in je bilo delo ves čas tudi nadzorovano, pa je zaslišan potrdil tudi sam tožnik. Poleg njega pa še priče B. B. in neposredna očividca dogodka A. A. in C. C. Tako ne drži pritožbeni očitek, da trditve drugo tožene stranke o tem, da je bilo poskrbljeno za varno delo, niso bile z ničemer dokazane, in da se je sodišče pri tem oprlo zgolj na izpoved prokuristke drugo tožene stranke B. B. 7. Očitki o napačni in kot je mogoče smiselno povzeti iz pritožbe, nekritični dokazni oceni, ki ni upoštevala izpovedbe tožnika o okoliščinah opravljanja konkretnega dela, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 8. člena ZPP, ki je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi dokazni oceni tega ni mogoče očitati, pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost in popolnost dokazne ocene nima. Pri ugotavljanju okoliščin škodnega dogodka se je sodišče vsekakor oprlo tudi na izpoved tožnika, zato ne drži, da njegove izpovedi ni upoštevalo. Iz katerih razlogov ni sledilo njegovemu opisu opravljanja konkretnega dela in na podlagi česa ugotavlja, da sta tožnik in sodelavec z letvijo manipulirala skupaj in pri tem zadela vratca, ki so tožnika po padcu poškodovala, pa je natančno in argumentirano pojasnilo v točkah 15-17 izpodbijane sodbe, zato ne drži niti pritožbena navedba o tem, da razlogov za navedeno ni podalo. Ker tožbenih navedb, da naj bi si delavca razdelila naloge tako, da je bil le A. A. tisti, ki je moral paziti na položaj in manipulacijo lestve v zgornjem delu, ni potrdil niti zaslišani tožnik (prav tako tudi ne priča A. A.), je pravilno zaključilo, da konkretno delo ni bilo razdeljeno tako, da je bil vsak delavec zadolžen le za določen del naloge, temveč sta naloženo delo opravljala skupaj. Tudi ne drži, da je A. A. neverodostojna priča, ker se ni spomnil, kaj naj bi s tožnikom v času nezgode počela. A. A. je namreč jasno opisal dogajanje v času škodnega dogodka in ne drži, da se ni spomnil, kaj sta s tožnikom navedenega dne počela. Zgolj dejstvo, da je drugače kot tožnik in priča C. C. navedel, da je šlo zgolj za postavitev raztegljive aluminijaste lestve zaradi nadaljnje oprave določenega dela na podestu in ne za nameščanje kovinske lestve na podest kot del tega podesta, pa zaradi oddaljenosti dogodka in raznolikosti nalog, ki so jih opravljali, dvoma v verodostojnost njegove izpovedi ne poraja.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo iz razloga, ker tožnik in njegov sodelavec pri postavitvi lestve nista ravnala usklajeno oziroma gibanja lestve nista usmerjala z ustrezno komunikacijo. Kako je prišlo do te ugotovitve je ustrezo obrazloženo in pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da očitane kršitve glede nezagotovitve ustrezne komunikacije med delavci ni možno opredeliti kot protipravno ravnanje, saj gre za odrasle in poslovno sposobne osebe, pri čemer od delodajalca ni mogoče zahtevati, da delavce opozarja na ustrezno medsebojno komunikacijo, ker bi to pomenilo pretiran paternalističen odnos do zaposlenih in bi presegalo obveznosti, ki jih ima delodajalec v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu.2 Pritožbene navedbe teh zaključkov ne uspejo omajati.

9. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivi argumentaciji v izpodbijani sodbi, da drugotoženka za škodo ni odgovorna tudi iz razloga, ker je dokazala, da v ravnanju njenega delavca A. A. ni bilo nobenih nepravilnosti, ki bi bile v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tožnik v okviru svoje trditvene podlage niti ni navedel, kako naj bi delavec drugotoženke (A. A.) bolj dosledno manipuliral z lestvijo v smislu skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca. Tožnik ni navajal, v čem bi bilo delo A. A. nepravilno niti, na kakšen (konkreten) način naj bi se sploh izkazovala njegova (s strani tožnika zatrjevana) nepozornost. Njegovi očitki s tem v zvezi so ostali na ravni pavšalnih zatrjevanj, zato drži zaključek sodišča prve stopnje, da navedeno niti ne zadošča za ugotovitev, da delavec drugotoženke ni ravnal tako, kot je bilo treba. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da četudi bi do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker A. A. v določenem trenutku ne bi bil dovolj pazljiv - česar sodišče ni ugotovilo - to samo po sebi še ne vzpostavlja odgovornosti drugotožene stranke. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi A. A. delo opravljal na nepravilen način, ali da se dela ne bi lotil resno in odgovorno (npr. da bi ob tem opravljal kakorkoli drugega, kar bi lahko zmotilo njegovo pozornost). Pritožbene navedbe, da A. A. ne bi smel ravnati "s takšno silo" ter da bi lahko pričakoval, da z 20 let starega podesta in ograje lahko kaj pade, če z lestvijo zadeneš ob ograjo slednjega, pa so nedovoljene pritožbene novote in zato neupoštevne (337. člen ZPP). Glede na vse navedeno je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da nezgode, glede na hipnost dogajanja, v nobenem primeru ni bilo mogoče preprečiti. Dejansko stanje glede okoliščin in poteka škodnega dogodka ni bilo napačno ugotovljeno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da tudi v kolikor bi bil vzrok za poškodbo v neustrezni montaži kovinskih vrat podesta, ki naj ne bi bila ustrezno zavarovana pred izpadom s tečajev (da bi bil prav to vzrok sodišče sicer ni ugotovilo), kot to izhaja iz mnenja zaslišanih prič A. A. in C. C., slednjega ne bi bilo mogoče naprtiti delavcu A. A., kar drži. Podlago za takšen zaključek je imelo v izpovedi navedenih dveh prič, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Ker pa tožnik v zvezi z morebitno neustrezno namestitvijo montažnih vrat, ki so ob stiku z lestvijo padla s podesta, ni podal nikakršnih trditev, v zvezi s tem tudi ni bilo mogoče napraviti zaključkov o protipravnosti, ki bi se nanašali na drugo toženo stranko.

11. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po pritegnitvi izvedenca za varstvo pri delo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik tega dokaznega predloga ni ustrezno substanciral. Tožnik namreč ni navedel, katera konkretna ravnanja ali opustitve drugo tožene stranke v zvezi s škodnim dogodkom naj bi predlagani izvedenec strokovno presojal, tudi ni navajal, da bi pri konkretnem delu zaznal kakršnokoli nevarnost, ki jo je bila dolžna drugo tožena stranka odstraniti. Slednjega ni storil niti po pozivu sodišča (list. št. 47), temveč je podal zelo skop opis škodnega dogodka in splošne in abstraktne očitke, sklicujoč se na splošna pravna pravila iz ZVZD-1. Tožnik bi moral navesti, kaj točno bi morala drugo tožena stranka narediti, da bi preprečila škodni dogodek. Ker so tovrstne konkretizirane navedbe izostale, je sodišče prve stopnje ta dokaz, ki je bil tudi sicer predlagan "po potrebi" (kar niti ni veljavno predlagan dokaz), utemeljeno zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje opredelitev do vseh pravno pomembnih dejstev, pritožbene navedbe (pritožbeno sodišče se je skladno s 360. členom ZPP opredelilo le do odločilnih) pa ne vzbujajo dvoma v zaključek o odsotnosti elementa protipravnosti v ravnanjih drugo tožene stranke ali njenega delavca A. A. 13. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Podane pa tudi niso kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe, pri tem pa je drugi toženki dolžan povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk), 2 % materialne stroške (7,5 točk) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.

1 Vprašanje, ali je svojo obveznost poskrbeti za varno delo kršil tudi naročnik oziroma "dejanski delodajalec", za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevantno. Oškodovanec lahko odškodnino zahteva od vseh solidarno odgovornih ali le nekaterih od njih, vsak dolžnik solidarne obveznosti namreč odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (1. odstavek 395. člena OZ). 2 VSRS, opr. št. VIII Ips 284/2017.