Jedro

Delavcu, ki je ob poteku odpovednega razloga odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem zdravstvene zmožnosti za delo. V tožnikovem primeru to pomeni tedaj, ko se je njegova začasna nezmožnost za delo zaradi spremembe v zdravstvenem stanju spremenila v delovno zmožnost za delo, ki je podlaga za delo s krajšim delovnim časom od polnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da odpovedni rok na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku 4.7.2007, poteče 2.6.2008 in je tožena stranka za ta čas dolžna tožniku obračunati in plačati prispevke in dajatve, mu vpisati delovno dobo ter urediti in popraviti vpise v delovno knjigo ter mu izplačati pripadajoči sorazmerni del regresa za letni dopust in povrniti stroške postopka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči v korist tožnika, toženi stranki pa naloži, da povrne povzročene stroške postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialni predpis, ko je zavrnilo njegov zahtevek, s katerim je uveljavljal da mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.12.2007 ni prenehalo in da mu odpovedni rok pri slednji poteče 2.6.2008. Tožnik meni, da tako tožena stranka kot sodišče napačno razlagata vsebino 3. odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih. Delavec se mora namreč na delo vrniti v celoti in ne le za štiri ure. Tožnik je izkazal, da je imel podaljšan bolniški stalež do 31.3.2008 in da je njegov lečeči zdravnik za mesec april ponovno predlagal nadaljevanje staleža. Tožnik zato še nadalje vztraja na stališču, da je navedeno zakonsko določilo potrebno razlagati tako, da se delavec v celoti vrne nazaj na delo, kar pa se po odločbi ZZZS z dne 19.12.2007 še ne bi zgodilo najmanj do 31.3.2008. Zaradi navedenega vztraja pri tem, da mu delovno razmerje z 31.12.2007 ni prenehalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku kot delovnemu invalidu dne 4.7.2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v zvezi s 102. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). V odpovedi pogodbe je bil določen 150 dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 2.12.2007. Ker iz odločb imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 5.12.2007 in 19.12.2007 izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela od 1.12.2007 do 15.12.2007 in nato od 16.12.2007 do 31.12.2007, od 1.1.2008 do 31.1.2008 pa je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, mu tožena stranka prenehanje delovnega razmerja ni zaključila z iztekom odpovednega roka dne 2.12.2007, temveč šele z 31.12.2007. Tožnik se je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi strinjal, ne strinja pa se z datumom prenehanja delovnega razmerja, saj je mnenja, da si tožena stranka napačno razlaga določbo 3. odstavka 116. člena ZDR, glede na sprejeto novelo te določbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu dne 13.11.2007 in iz katere izhaja, da delovnemu invalidu delovno razmerje preneha, ko se vrne nazaj na delo, kar po mnenju tožnika pomeni, da se mora v celoti vrniti na delo in ne le za štiri ure. S tožbo je zato uveljavljal, da mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati 31.12.2007, temveč najkasneje 2.6.2008. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov tako postavljen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. ZDR v 3. odstavku 116. člena ureja posebno varstvo delavcev – invalidov, ki so ob izteku odpovednega roka, do katerega imajo pravico na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, odsotni iz dela zaradi bolezni ali poškodbe. V tem primeru zato po vsebini ne gre za pravno varstvo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč samo za odložitev učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. 3. odstavek 116. člena ZDR tako določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka, ki ga določata 2. in 3. odstavek 92. člena ZDR, odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Ta določba je bila z novelo ZDR res spremenjena (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), kot to pravilno ugotavlja tožeča stranka, vendar je potrebno poudariti, da novela problematike, ki je predmet tega spora, ne ureja bistveno drugače, kot je to urejal 3. odstavek 116. člena ZDR. Bolj jasno ureja le dan prenehanja delovnega razmerja delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ko je ob poteku odpovednega roka delavec odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Po tej določbi delavcu tako preneha delovno razmerje in to z dnem, ko se delavec vrne na delo, oziroma bi se moral vrniti na delo. Kot vrnitev na delo pa se v skladu z dikcijo 3. odstavka 116. člena ZDR šteje tudi primer, ko se delavcu začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ali poškodbe zaradi spremembe v zdravstvenem stanju spremeni v delovno zmožnost za delo, ki je podlaga za delo s krajšim delovnim časom od polnega. To pa pomeni, da je vrnitev na delo, čeprav le za štiri ure, tisti trenutek, ko lahko delavcu preneha delovno razmerje in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je takšen primer bil tudi pri tožniku, saj je imenovani zdravnik z odločbo z dne 19.12.2007 odločil, da je tožnik od 1.1.2008 dalje zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Ker tožnik zoper odločbo imenovanega zdravnika ni vložil pritožbe, in je ta odločba postala dokončna, je potrebno ugotoviti, da je tožnikova začasne nezmožnost za delo trajala le do 31.12.2007, zaradi česar po tem datumu ni bilo nobenega zakonskega zadržka več, da od ugotovljene dela zmožnosti, tožena stranka tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in po poteku odpovednega roka, ne bi mogla zaključiti delovnega razmerja.

Upoštevaje navedeno in ker je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku materialno pravno pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).