Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica med opravljanjem delovnih nalog pri toženkinem naročniku vzela brusilnik nožev z namenom, da bi si ga prilastila. S tem je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima hkrati tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine (prva in druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 12. 11. 2020 prejela tožnica, nezakonita in se razveljavi; da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 16. 2. 2021; da se ugotovi, da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo 13. 11. 2020 in je trajalo do vključno 16. 2. 2021; da je toženka dolžna tožnico prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za čas od 13. 11. 2020 do 16. 2. 2021 in ji za to obdobje priznati delovno dobo; da je toženka dolžna tožnici za navedeno obdobje obračunati in plačati vsakomesečni znesek nadomestila plače od bruto osnove 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in da je toženka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 7 mesečnih neto plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje njeno izpoved neutemeljeno ocenilo kot negotovo. Izrecno je namreč izpovedala, da brusilnika ni odtujila in da ga ni namenoma vzela ter da sploh ne ve, kako je do tega prišlo. Jasno je, da ni mogla konkretno povedati, kaj se je zgodilo z brusilnikom, saj tega ne ve. V roke ga je vzela brez namena, da si ga prisvoji. Odločitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na videoposnetku, v zavezi s katerim izpostavlja, da iz njega ne izhaja, da bi si brusilnik prisvojila. Meni, da je bistvena ugotovitev, kam naj bi dala brusilnik, s čimer pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Nadalje meni, da ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje naklep presodilo na podlagi posnetka, saj dejstvo, da je v roke vzela brusilnik, še ne dokazuje naklepa, kot tudi ne, da bi brusilnik sploh odtujila. Toženka, ki bi morala dokazati, da je tožnica brusilnik odtujila, tega ni dokazala. Dokazano je le, da je tožnica brusilnik prijela v roko. Iz posnetka pa ne izhaja, da bi tožnica brusilnik odtujila. Iz posnetka ni mogoče razbrati, kaj se je z brusilnikom zgodilo. Poudarja, da ne gre spregledati, da se je sporni brusilnik kasneje pojavil v samem A. Meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno ocenilo posameznih dokazov. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B. B. Sodišče prve stopnje ni sprejelo sklepa, s katerim bi ta dokazni predlog zavrnilo, kot tudi ni obrazložilo zavrnitve tega dokaza. Priča B. B. bi namreč lahko pojasnil, kako je prišel do zaključka, da naj bi bil brusilnik tožnici zasežen in vrnjen družbi A. Tožnica je trdila, da ji brusilnik ni bil zasežen, tako tudi ni mogel biti vrnjen s strani tožilstva. Meni, da je za presojo, ali je imela očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, pomembna okoliščina, ali ji je bil brusilnik zasežen. Zaključuje, da toženka ni dokazala, da bi tožnica odtujila brusilnik, posledično pa ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Prav tako je prepričana, da dejanje, ki naj bi ga storila, ni mogoče šteti za tako hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Vendar pa je njen odgovor prepozen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (344. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Iz vročilnice v spisu izhaja, da je vročevalec toženkini pooblaščenki pritožbo poskusil vročiti 25. 3. 2022, ker pa osebna vročitev ni bila možna, je vročevalec pisanje izročil pošti, pooblaščenki pa v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti (tretji odstavek 142. člena ZPP). Ker pooblaščenka pisanja ni dvignila v petnajstih dneh, je bila vročitev pritožbe opravljena s potekom tega roka, torej 9. 4. 2022 (glej načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015); vročevalec pa je pooblaščenki pisanje - pritožbo pustil v hišnem predalčniku 11. 4. 2022 (četrti odstavek 142. člena ZPP). Skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP je bila torej toženkini pooblaščenki pritožba vročena s t.i. fikcijo vročitve 9. 4. 2022. Rok za vložitev odgovora na pritožbo pa se je iztekel 25. 4. 2022 (šesti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih1 v zvezi s 344. členom ZPP in četrtim odstavkom 111. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, vložen dne 26. 4. 2022, je tako prepozen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve, pa tudi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja), oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja). Pravilno je ugotovilo, da je tožnica storila v izpodbijani odpovedi očitano kršitev z zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). To kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri čemer je vrednost ukradene stvari majhna.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi določb postopka (8. člena ZPP) ni utemeljen.

8. Da si je tožnica protipravno prilastila tujo premično stvar – prodajni artikel toženkinega naročnika – brusilnik za nože, je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi videoposnetka kamere, nameščene v trgovini toženkinega naročnika, kjer je tožnica čistila, ter na podlagi negotove in neprepričljive izpovedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno ocenilo izpoved tožnice kot negotovo, saj ni znala pojasniti, zakaj je vzela v roko brusilnik in zakaj ga ni vrnila na blagajniški pult, od koder ga je vzela. Iz videoposnetka namreč izhaja, da je tožnica v roko vzela brusilnik, ki se je nahajal na blagajniškem pultu, nato pa se je z njim vred sklonila pod mizo in premikala ter praznila koše za smeti, s čimer je nadaljevala tudi pri vozičku za čistila, kamor je pretresla smeti, pri čemer je občasno z rokami posegala v svoje žepe. Glede na to, da tožnica takrat ni čistila ali razkuževala blagajniškega pulta (to naj bi glede na njeno izpoved storila še pred posnetkom), ni imela prav nobenega razloga, da je v roke vzela brusilnik. Kot rečeno, tožnica ni vedela izpovedati, zakaj je v roke sploh vzela brusilnik in kaj se je nato z njim zgodilo. Ne le, da je naštevala več možnosti, kaj bi se z brusilnikom lahko zgodilo (da ga je mogoče kam porinila, ga nehote kam dala, da ji je padel na tla), pač pa je celo izpovedala, da tudi če ga je dala v žep (pri tem ne pojasni, zakaj bi brusilnik – prodajni artikel sploh dala v žep), ji je ta padel ven. Po ogledu videoposnetka pa je celo izpovedala, da je bila takrat prehlajena in da ga je mogoče vzela z robčkom, kar je povsem nerazumljivo, pri čemer iz videoposnetka tudi sicer izhaja, da si je nos brisala še preden je sploh prišla v blagajniški prostor.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo neskladje med izpovedjo tožnice in priče C. C., ki je bila tožnici nadrejena, in sicer je tožnica v izpovedbi sodelavcem in vodji očitala, da se nihče ni z njo pogovoril o očitanem dejanju in jo vprašal, če je bilo res; medtem ko je priča C. C. izpovedala, da je tožnico vprašala, ali je res, kar je slišala, in da ji je tožnica to zanikala. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica izpovedovala le o obdobju pred prijavo na policijo. To iz njene izpovedi ni razvidno. Vendar navedeno neskladje kot tudi pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega neskladja v izpovedih glede odvoza smeti in zanikanja prejema pisne obdolžitve za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno. Bistveno je, da se iz videoposnetka kamere vidi, da je tožnica brez utemeljenega razloga v roke vzela brusilnik za nože in ga ni vrnila (česar tožnica niti ne zanika), ter da tožnica v svoji izpovedbi ni podala nobene prepričljive in življenjsko logične razlage tega dogodka.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz videoposnetka izhaja, da je tožnica brusilnik vzela naklepno, z namenom, da si ga protipravno prilasti. Kot rečeno, iz videoposnetka izhaja, da tožnica brusilnika ni vzela zgolj slučajno ali po pomoti pri kakšnem opravilu – npr. pri brisanju prahu ali razkuževanju pulta, na katerem se je brusilnik nahajal. Tožnica ga je vzela v roke, se sklonila in z njim vred začela premikati in prazniti koše za smeti, pri tem pa je občasno z rokami segala v svoje žepe. V zvezi s tem niso bistvene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje naj ne bi ukvarjalo z vprašanjem, kam naj bi tožnica brusilnik dala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer razbrati, da naj bi ga dala v žep, vendar pa to niti ni tako pomembno. Bistveno je, da ga je vzela z namenom, da si ga protipravno prilasti. Kot že obrazloženo, tožnica ni navedla prav nobenega (utemeljenega) razloga, zakaj bi ga sicer vzela, razlog pa ni razviden niti iz videoposnetka; brusilnika pa tudi ni vrnila. Sodišče prve stopnje je torej po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica med opravljanjem delovnih nalog pri toženkinem naročniku vzela brusilnik nožev z namenom, da bi si ga prilastila. S tem je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (navedene v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), kršitev pa ima hkrati tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine (prva in druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

11. Pravilnosti tega zaključka ne spremeni izpoved priče D. D., da je dva do tri tedne po tem, ko tožnica ni več delala za toženko oziroma pri naročniku toženke, pod pultom med policami našla brusilnik za nože, saj ni potrdila, da je bil to isti brusilnik, katerega odtujitev je bila očitana tožnici. Ne drži pritožbena navedba, da gre očitno za isti brusilnik. Že pritožba kot tudi izpodbijana sodba obrazlagata, da je priča E. E. (vodja centra toženkinega naročnika, kjer je tožnica opravljala delo) izpovedala, da sta že v začetku leta (2020) manjkala dva brusilnika in nato julija zopet dva, v septembru sta se dva pojavila, 17. oktobra pa je bila obveščena, da manjka brusilnik, ki ga je vzela tožnica in je predmet izpodbijane odpovedi. Izpovedala je še, da po tem dogodku s tožnico brusilniki niso več izginjali. Upoštevaje navedeno je torej v letu 2020 zmanjkalo pet brusilnikov, trije so se očitno našli (dva v septembru, en pa po tem, ko tožnica tam ni več delala). Vsi manjkajoči brusilniki torej niso bili najdeni, zato (tudi upoštevaje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožilstvo en brusilnik vrnilo toženkinemu naročniku) nikakor ni mogoče zaključiti, da se je našel brusilnik, katerega odtujitev je tožnici očitana v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče B. B. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga, in sicer v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti zavrnitve tega predloga. Pritožba meni, da bi omenjena priča – tožilec lahko pojasnil, kako je prišel do zaključka, da naj bi bil brusilnik tožnici zasežen in posledično kasneje vrnjen družbi A., češ da je tožnica vseskozi zatrjevala, da ji brusilnik ni bil zasežen. Da bi bil odtujeni brusilnik tožnici zasežen, sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo. Tudi sicer samo dejstvo, ali je bil tožnici brusilnik zasežen ali ne, ni odločilno za presojo, ali si je tožnica brusilnik protipravno prilastila2. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ta okoliščina (zaseg brusilnika), v zvezi s katero je tožnica predlagala zaslišanje te priče, ni odločilna. Posledično sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve, ker te priče ni zaslišalo. Tožnica pa ni predlagala zaslišanja te priče tudi v zvezi z dejstvom, da je tožilstvo en brusilnik vrnilo toženkinemu naročniku, zato v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev postopka, ker v zvezi s tem ni zaslišalo priče. Tudi sicer pa ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje odgovornost tožnice gradi na vrnitvi brusilnika toženkinemu naročniku s strani tožilstva. Kot rečeno, temelji odločitev sodišča prve stopnje o tožničini kršitvi na videoposnetku kamere in tožničini izpovedbi.

13. Končno ni utemeljena pritožbena navedba, da obravnavane tožničine kršitve ni mogoče šteti za tako hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo toženkino zaupanje v tožnico zaradi tega dogodka porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče, saj toženkini zaposleni delo opravljajo pri njenih naročnikih – v prostorih naročnikov, kjer imajo dostop do premoženja naročnikov, pri čemer toženkin nadzor nad takšnim delom ves čas niti ni mogoč, zato z nekom, ki mu ne more zaupati, ne more sodelovati. Poleg tega pa je toženkin naročnik, kateremu je tožnica odtujila brusilnik, zahteval takojšnjo odstranitev tožnice iz njihove trgovine. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 490/2014, saj ni primerljiva z obravnavano. Kot rečeno, je tožnica kršitev – protipravni odvzem tuje stvari storila prav v prostorih toženkinega naročnika, ki je o tem obvestil toženko in zahteval odstranitev tožnice iz njihove trgovine. Tožničina kršitev delovnih obveznosti torej ni vplivala le na razmerje med pravdnima strankama, pač pa tudi na odnos med toženko in njeno stranko (naročnikom).

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 2 Prim. 220. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl.).