Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo, da tožnik ni sokriv za nastali škodni dogodek, v ničemer ni izreklo o tem, da je tožnik stal na cesti med pluženjem in je celo med opravljanjem pluženja po cesti šel proti traktorju ter z roko segel v kabino in udaril drugega toženca v roko, kar je odločilno dejstvo, na podlagi katerega bi bilo potrebno ugotoviti, da je tožnik drugega toženca izzval k škodnemu dogodku. Po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso odločilno dejstvo, do katerih bi se sodišču prve stopnje bilo potrebno opredeljevati v obravnavanem škodnem dogodku. Med ravnanjem tožnika in ravnanjem drugega toženca namreč ni nobenega sorazmerja, zato v pritožbi izpostavljena dejstva niso odločilna.

Izrek

1. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Prva tožena stranka sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvi toženec in drugi toženec v roku 15 dni dolžna tožniku nerazdelno plačati znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v presežku, do vtoževanega zneska pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta prvi toženec in drugi toženec dolžna nerazdelno v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožniku pravdne stroške v znesku 653,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila, ter da je tožnik dolžan v 15 dneh od vročitve sodbe prvemu tožencu plačati stroške pravdnega postopka v znesku 7,20 EUR, drugemu tožencu pa v istem roku stroške pravdnega postopka v znesku 709,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujejo tožnik, prvi toženec in drugi toženec.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. V pritožbi navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in glede odločitve o stroških. Meni, da je primerna denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 3.500,00 EUR in ne 1.500,00 EUR, kot ga je dosodilo sodišče prve stopnje, pa tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi mu šla odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja bi bilo potrebno upoštevati, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav v predelu levega kolena, prav tako pa ni mogoče upoštevati zgolj medicinskega stališča, da so bile bolečine in druge težave tožnika po zaključku zdravljenja, ki ga je označil izvedenec, zgolj zaradi degenerativnih sprememb, ki so bile ugotovljene pri tožniku. V zvezi s tem je potrebno upoštevati sodno prakso, da odgovorna oseba odgovarja za celoten obseg škode, ne glede na to, da je ta večji zaradi osebnih lastnosti oškodovanca, torej tudi zaradi morebiti pred poškodbo prisotnih degenerativnih sprememb. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca J. F., dr. med., ki je ocenjeval bolečine in nevšečnosti samo za obdobje, ki ga je sam po medicinskih merilih ocenil za relevantno, ne pa tudi za celoten potek zdravljenja v skladu s pravnimi merili, na katere je opozoril tožnik. Z zavrnitvijo navedenega dokaza je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katero je tožnik pravočasno grajal, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi zato, ker je zavrnilo s strani tožnika predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, katerega je tožnik predlagal zato, da bi ta podal mnenje, glede posttravmatske stresne motnje kot posledice poškodbe, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zavrnitev tega dokaza je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi se lahko samo opredeljevalo do razmerja ali je nekdo utrpel posttravmatsko stresno motnjo in kakšen je obseg škode, ki jo je trpel zaradi nje. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima nobenih razlogov, zakaj sodišče tožnikovih psihičnih posledic utrpelih v škodnem dogodku ni upoštevalo, saj po mnenju tožnika gre za eno izmed odločilnih dejstev.

Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo vrne temu sodišču v ponovno obravnavo.

4. Prvi toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v obsodilnem delu iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Prvi toženec predvsem ne soglaša, da je drugi toženec v celoti odgovoren za škodo, saj meni, da je tožnik v pretežni meri soodgovoren za nastali škodni dogodek. Sodišče prve stopnje se je glede nastanka škodnega dogodka oprlo predvsem na ugotovitve policistov ter bilo na tej podlagi prepričano, da je drugi toženec tožnika porinil s traktorjem v sneg in ga s tem poškodoval, pri tem pa ni ugotovilo, da bi tožnik kakorkoli izzval drugega toženca, čeprav je ta trdil, da ga je tožnik napadel prvi. Sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, zakaj je sledilo več ali manj izjavi tožnika, ki je imel interes na izid pravde. Tako se sodišče ni v ničemer izreklo o tem, da je tožnik stal na cesti med pluženjem in je celo med opravljanjem pluženja šel po cesti proti traktorju ter z roko segel v kabino in udaril drugega toženca z roko. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da je tožnik fizično napadel drugega toženca, za kar je prejel plačilo globe. Tudi kazenski postopek zoper drugega toženca je bil ustavljen, saj mu ni bilo mogoče očitati, da je namerno s traktorjem zadel v tožnika v predelu nog. Zaradi navedenega prvi toženec ne soglaša, da tožnik z ničemer ni prispeval k škodnemu dogodku, saj je po mnenju izvedenih dokazov razvidno, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode.

Zneska prisojenih odškodnin, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR in za strah v višini 1.000,00 EUR, sta po mnenju prvega toženca previsoki. Ob upoštevanju obsega tožnikovih poškodb, udarnine in nateg vratnih mišic s kratkim zdravljenjem, je sodišče preseglo okvire, v katerih se določa odškodnina za tovrstne škode. Tudi odmerjena odškodnina iz naslova strahu je po mnenju prvega tožnika posledica nekritičnega sledenja navedbam tožnika o strahu, ki ga je doživljal, medtem ko na podlagi predložene medicinske dokumentacije ni bilo mogoče ugotoviti, da je bilo pri tožniku porušeno duševno ravnovesje.

Prvi toženec zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb ter tožniku naloži povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka.

5. Drugi toženec prav tako izpodbija obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsaj 30 % sokrivde tožnika, ki ga je pred škodnim dogodkom napadel, ga udaril in mu razbil mobilni aparat, hkrati pa mu tudi grozil in nad njim izvajal psihično nasilje ter s tem praktično izzval škodni dogodek.

- Drugi toženec tudi vztraja na ugovoru zastaranja. Nadalje navaja, da predmetni traktor ni motorno vozilo, saj ni bil registriran, v obravnavanem dogodku pa je deloval kot delovni stroj in ne kot motorno vozilo. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor neobstoja pasivne legitimacije, ker drugi toženec ni lastnik traktorja, zato ne more odgovarjati za škodo iz objektivno nevarnega sredstva. Navaja tudi, da sta priznani odškodnini previsoki, ker je tožnik utrpel le lažje udarnine in ni utrpel nobenega natega mišic.

- Drugi toženec zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

6. Tožnik je na pritožbi prvega toženca in drugega toženca odgovoril in se zavzema za njuno zavrnitev.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi tožnika:

8. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter tudi ne relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena istega zakona. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajani višini tožniku odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi v zvezi s tem sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

9. Pritožba graja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v obrazložitvi sodbe ni razlogov ali je sodišče in v kolikšnem delu je pri določanju odškodnine za fizične ter duševne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi tožnikove duševne bolečine. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo na podlagi podanega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke J. F., dr. med., specialista ortopeda in splošnega kirurga, ta pa se je v podanem izvedenskem mnenju opredelil tudi do psihičnih motenj tožnika, kot posledice nezgodnega dogodka. Ker je sodišče prve stopnje višino tožniku odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo predvsem na podlagi navedenega izvedenskega mnenja, se sodišču tudi ni bilo potrebno izrecno opredeljevati, ali je pri odločanju upoštevalo tudi tožnikove psihične motnje kot posledice nezgodnega dogodka. Sodišče prve stopnje zato uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

10. Podani pa tudi nista v pritožbi uveljavljani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi ju naj sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo s strani tožnika predlaganih dokazov, dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca J. F., dr. med., specialista ortopeda in splošnega kirurga, ki bi ocenil celoten potek zdravljenja, torej tudi zatrjevano dejstvo, da je škodni dogodek pri tožniku izzval prej klinično neme bolezenske spremembe in zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, da bi se ta opredelil do psihičnih težav tožnika, ki je zaradi škodnega dogodka utrpel posttravmatsko stresno motnjo.

- Po oceni pritožbenega sodišča zavrnitev navedenih dokazov sodišča prve stopnje ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato uveljavljani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista podani. Pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge, ki jih je v zvezi z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje navedlo v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dopolnitev že podanega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ni bila potrebna, saj se je izvedenec v njem opredelil do zatrjevanega predhodnega obolenja tožnika, predvsem pa je to dodatno pojasnil na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 8. 1. 2015 v prisotnosti tožnika, kjer je izvedenec tudi izrecno zatrdil, da so tožnikove težave zaradi poškodbe trajale le do 20. 4. 2010. - Glede na to, da se je izvedenec medicinske stroke v podanem izvedenskem mnenju opredelil tudi do tožnikovih psihičnih težav, kot posledice nezgodnega dogodka, medicinska dokumentacija v prilogah pa izkazuje enako, kot ocenjuje izvedenec medicinske stroke J. F., dr. med., da je šlo za psihične motnje zmerne narave, tudi po oceni pritožbenega sodišča za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi se opredelil do tožnikove posttravmatske stresne motnje, ni bilo nobene potrebe.

11. Pritožbeno grajana je tudi višina odmerjene odškodnine zaradi prestanih duševnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter dejstvo, da sodišče prve stopnje tožniku odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni priznalo.

12. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožniku odškodnino za v škodnem dogodku dne 11. 3. 2010 utrpelo nepremoženjsko škodo, ko ga je s sprednjim delom neregistriranega in nezavarovanega traktorja v noge pod kolena zadel drugi toženec. Tožnik je takrat utrpel udarnino glave, nateg vratnih mišic, nateg mišic ob ledveni hrbtenici in udarnino obeh stegen in kolen.

- Tožnik je s tožbo zahteval 5.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.050,00 EUR za pretrpljen strah in 3.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. - Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500,00 EUR, za pretrpljen strah 1.000,00 EUR, medtem ko je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo.

13. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljen strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 172. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

14. Pritožbena graja višine odmerjene odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema (točka 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz prej citiranih zakonskih določb OZ. Dejansko stanje o obsegu škode in naravi tožnikovih poškodb, kar vse je bilo podlaga odmeri odškodnine iz tega naslova, je sodišče prve stopnje ugotovilo upoštevajoč ugotovitve v izvedenskem mnenju v prvostopnem postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke J. F., dr. med., specialista ortopeda in splošnega kirurga, tožnikovo medicinsko dokumentacijo in tožnikovo izpovedbo. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in vse nevšečnosti tekom zdravljenja, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka imel psihične težave (le-te ugotavlja tudi izvedenec, na katerega mnenju temelji odmera odškodnine). Tudi pritožbeno sodišče meni, da je kot relevanten čas trajanja bolečinskega obdobja v zvezi s obravnavanim škodnim dogodkom potrebno upoštevati čas, kot ga navaja izvedenec prim. J. F., dr. med., to je čas med 11. 3. 2010 in 20. 4. 2010, pa tudi sicer je prisojen znesek odškodnine glede na okoliščine primera, v primerjavi s sodno prakso, prej visok kot nizek, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da odmerjen znesek 1.500,00 EUR tožniku predstavlja primerno satisfakcijo za pretrpljeno nematerialno škodo iz tega naslova.

15. Tožnik tudi meni,da bi mu šla odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar pa tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da za odmero odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni podlage. Tako je ugotovil izvedenec, pa tudi tožnik v pritožbi dokaj pavšalno uveljavlja, da bi bila zanj primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000,00 EUR, pri tem pa z ničemer ne precizira trajnih posledic, ki bi mu jih naj škodni dogodek zapustil. - O pritožbi prvega toženca:

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo, da tožnik ni sokriv za nastali škodni dogodek, v ničemer ni izreklo o tem, da je tožnik stal na cesti med pluženjem in je celo med opravljanjem pluženja po cesti šel proti traktorju ter z roko segel v kabino in udaril drugega toženca v roko, kar je odločilno dejstvo, na podlagi katerega bi bilo potrebno ugotoviti, da je tožnik drugega toženca izzval k škodnemu dogodku. Po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso odločilno dejstvo, do katerih bi se sodišču prve stopnje bilo potrebno opredeljevati v obravnavanem škodnem dogodku. Med ravnanjem tožnika in ravnanjem drugega toženca namreč ni nobenega sorazmerja, zato v pritožbi izpostavljena dejstva niso odločilna. Sodišče prve stopnje pa je ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi tožnika in se oprlo na ugotovitve policistov (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato v tem delu ni podana.

17. Pritožba neutemeljeno uveljavlja soprispevek toženca k nastanku škodnega dogodka. Že poudarjeno nesorazmerje med ravnanjem tožnika in ravnanjem drugega toženca (zgolj verbalni napad in udarec z roko, nista sorazmerna z zadetjem s traktorjem), ne utemeljuje zaključka, da je tožnik soodgovoren za nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki ni ugotovilo soprispevka tožnika k nastali škodi.

18. Pritožba prvega toženca graja tudi višino prisojenih odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja in za pretrpljeni strah, ki sta po njegovem mnenju previsoki.

- Zaradi že navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča tožniku prisojena odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.500,00 EUR ustrezna.

- Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo tudi primerno odškodnino za pretrpljeni strah v višini 1.000,00 EUR. Ne gre namreč prezreti, da je po navedbah izvedenca tožnik, glede na okoliščine škodnega dogodka, utrpel zelo intenzivni primarni strah, kar že v zadostni meri podpira višino odmerjene odškodnine, zato zaradi upoštevanja tudi zmernega sekundarnega strahu, ko je bil tožnik zaskrbljen zaradi telesnih bolečin, motenj vida in slabše gibljivosti levega kolena, v zmerni obliki pogosto dva tedna in občasno tri tedne, nikakor ni mogoče govoriti o previsoko odmerjeni odškodnini iz tega naslova.

19. Iz navedenih razlogov pritožba prvega toženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

O pritožbi drugega toženca:

20. Drugi toženec neutemeljeno navaja, da je ob vložitvi tožbe odškodninski zahtevek zastaral. Po navedbah izvedenca je zdravljenje trajalo od 11. 3. 2010 do 20. 4. 2010. Takrat se je tožnikovo zdravstveno stanje objektivno gledano ustalilo in takrat je nastala nepremoženjska škoda, ki je predmet obravnavanja. Takrat je bilo tudi tožniku dejstvo, da se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo, znano, oziroma mu je moglo biti znano. Tožba, ki jo je tožnik vložil 15. 4. 2013, je bila tako vložena znotraj subjektivnega triletnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ.

21. Pritožbeno navajanje, da traktor, ki ga je vozil drugi toženec, ni motorno vozilo, ker ni bil registriran, v obravnavanem dogodku pa je deloval kot delovni stroj, za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti drugega toženca ni pomembno. Podlaga za odškodninsko odgovornost drugega toženca tudi ne temelji na objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari, ampak temelji na njegovi krivdni odgovornosti, skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ.

22. Drugi toženec v pritožbi uveljavlja tudi, da sta tožniku priznani previsoki odškodnini za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za pretrpljeni strah, česar pa z ničemer ne utemeljuje. Višini odmerjenih odškodnin sta zaradi že navedenih razlogov po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezni, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

23. Ker pritožbene navedbe drugega toženca niso utemeljene, je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.

24. Zaradi vsega navedenega pritožbeni razlogi pritožnikov niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbe pritožnikov kot neutemeljene zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

25. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških tožnika in drugega toženca ni odločalo, ker pritožbenih stroškov nista uveljavljala.

- Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi nastale ji stroške s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

- Sodišče druge stopnje tudi o stroških tožnikovega odgovora na pritožbo prvega toženca in drugega toženca ni odločalo, saj jih tožnik ni preciziral.