Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin konzumirano v kaznivem dejanju goljufije, ker kaznivega dejanja goljufije z uporabo tuje in predhodno ukradene plačilne kartice, brez predhodnega podpisa slipa bančne plačilne kartice sploh ni mogoče storiti. Opisani kaznivi dejanji je zato potrebno pravno označiti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se kot nedovoljena zavrže. Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se: - nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1.odst. 256.čl. KZ, opisano pod točko II izreka in nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ, opisano pod točko III izreka pravno označita kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ.

Obtožencu se za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ določi kazen 3 (treh) mesecev zapora; - na kar se obtožencu ob uporabi določil iz 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ izreče enotna kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

V ostalem se pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obt. D.Č. pod točko I spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3.tč. 1.odst. 212.čl. v zvezi s 1.odst. 211.čl. KZ, z dejanjem opisanim pod točko II sodbe nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1.odst. 256.čl. KZ in z dejanjem opisanim pod točko III sodbe krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ. Za kaznivo dejanje pod točko I sodbe je sodišče obtožencu določilo kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II kazen dveh mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko III kazen treh mesecev zapora, nakar mu je ob uporabi določil iz 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ izreklo enotno kazen osmih mesecev zapora. Oškodovancu I.V. je sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 239.670,00 SIT, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Obtoženca je po 95.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, medtem ko je glede izdatkov in nagrade zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi 97.čl. ZKP sklenilo, da le-ti obremenjujejo proračun.

Zoper to sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji, tedaj pritožbenega razloga po 1.odst. 374.čl. ZKP pritožuje okrožni državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu določi višje kazni zapora in izreče najmanj kazen zapora, kakor je bila predlagana pri sodišču prve stopnje.

Obtoženec sam v svoji pritožbi navaja, da je obravnavana kazniva dejanja storil zaradi tega, ker je bil zasvojen z mamili in jih zelo obžaluje. Meni, da je v primeru kaznivega dejanja po 1.odst. 256.čl. KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ, bil dvakrat sojen za eno in isto kaznivo dejanje, saj je v trgovini pač moral podpisati slip, da je kaznivo dejanje goljufije sploh lahko storil. V preiskavi v L. je bil zasliševan brez navzočnosti odvetnika, sam pa meni, da mu je bila izrečena tudi previsoka kazenska sankcija.

Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti kaznivih dejanj iz obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika sta deloma utemeljeni, medtem ko je bilo potrebno pritožbo okrožnega državnega tožilca kot nedovoljeno zavreči. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je dne 07.04.2006 okrožni državni tožilec zoper uvodoma navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Po tem, ko je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, Zunanjemu oddelku v K. zaradi podaje ustreznega predloga v zvezi z vloženimi pritožbami, pa je višji državni tožilec pritožbo okrožnega državnega tožilca z dne 06.04.2006, umaknil. Glede na to, da je prišlo do umika pritožbe, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2.odst. 375.čl. v zvezi s 390.čl. ZKP kot nedovoljeno zavreči. Obtoženec in zagovornik pa imata prav, ko v svojih pritožbah menita, da je ob podanem dejanskem stanju odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je obtoženca pod točko I spoznalo za krivega najprej kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1.odst. 256.čl. KZ, pod točko pa še posebej nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ, napačna. Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru kaznivo dejanje ponarejanja listin konzumirano v kaznivem dejanju goljufije, ker kaznivega dejanja goljufije z uporabo tuje in predhodno ukradene plačilne kartice, brez predhodnega podpisa slipa bančne plačilne kartice sploh ni mogoče storiti. Obtoženčev podpis kot pravega lastnika kartice na slipu le-te je potrebno oceniti le kot predhodno dejanje oziroma sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije in ga tedaj kot takega šteti kot dodatno lažno okoliščino, s katero je obtoženec prodajalca zapeljal v zmoto, da mu je ta, misleč da gre za pravega lastnika kartice, blago sploh prodal. Glede na tako stališče se tedaj pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika v tem delu izkažeta kot utemeljeni in je bilo tako izpodbijano sodbo v delu pod točkama II in III izreka spremeniti tako, da se v teh točkah opisani kaznivi dejanji pravno označita kot eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ. Ob taki ugotovitvi je bilo potrebno obtožencu za to kaznivo dejanje tudi določiti novo kazen, ki jo je sodišče, upoštevaje vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, odmerilo na tri mesece zapora. Posledično je tako prišlo do spremembe tudi pri izreku enotne kazni, ki jo je sodišče ob uporabi določbe iz 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ izreklo v trajanju sedmih mesecev zapora.

Obtoženčev zagovornik pa nima prav, ko meni, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o tem, zakaj meni, da gre pri kaznivem dejanju pod točko I za kvalificirano obliko kaznivega dejanja velike tatvine po 3.tč. 1.odst. 212.čl. KZ oziroma za tako imenovano tatvino na predrzen način. Sodišče prve stopnje je o tem razlogovalo in v razlogih izrecno zapisalo, da je obtoženec vzel denarnico, ki je bila odložena na pisalni mizi v pisarni oškodovanca, pri čemer so bili tako oškodovanec kakor tudi M.M. in I.V. v neposredni bližini navzoči, kar je dokazni postopek tudi potrdil. V obravnavanem primeru je obtoženec gotovo pokazal takšno mero predrznosti oziroma odločenosti s tatvino priti do denarnice, da tudi pritožbeno sodišče meni, da gre v obravnavanem primeru za način storitve, ki odstopa od običajnih načinov storitve kaznivega dejanja tatvine, tako, da je potrebno sklepno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje o tem prepričljivo razlogovalo tako po formalni, kakor tudi po vsebinski plati.

Obtoženčev zagovornik v sklepnem delu svoje pritožbe izraža tudi pomisleke v zvezi s tem, ali je bil sploh obtoženec tisti, ki si je denarnico na škodo oškodovanca I.V. prilastil. Povedati je potrebno, da je obtoženec to kaznivo dejanje priznal, njegovo priznanje pa je podprto tudi z ostalimi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in ocenilo na glavni obravnavi. Točno je sicer, kar navaja zagovornik, da oškodovanec obtoženca na glavni obravnavi ni zanesljivo mogel več prepoznati, vendar pa je potrebno v zvezi s tem povedati tudi to, da sta oškodovanec in priča T.T. v preiskavi povedala, da je moški, čigar fotografija jima je bila prikazana zelo podoben storilcu, to je obt. D.Č. Nenazadnje pa na obtoženca kot storilca kaznivega dejanja tatvine kaže tudi okoliščina, da je prav on bančno plačilno kartico, last I.V. po izvršeni tatvini denarnice tudi uporabil. Ob dejstvu, da vse priče povedo, da se je obtoženec z izgovorom, da mora na stranišče, napotil v pisarniške prostore prodajalne podjetja T., kar priznava tudi sam, ni nikakršnega dvoma o tem, da je bil prav on tisti, ki je denarnico vzel in si jo z vso vsebino tudi prilastil, kot storilca pa ga je na glavni obravnavi zanesljivo prepoznal tudi priča I.V. Glede na spremembo, razvidno iz izreka sodbe, je prizivno sodišče moralo poseči tudi v odločbe o kazenski sankciji. Upoštevaje vse okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je tako pritožbeni senat obtožencu za kaznivo dejanje goljufije po 1.odst. 217.čl. KZ določil kazen treh mesecev zapora, enotno kazen pa izrekel v trajanju sedmih mesecev zapora. V zvezi z odločbo o kazenski sankciji pa je potrebno še povedati, da je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju okoliščin, relevantnih za odmero kazenske sankcije in izbiro le-te pri obtožencu v zadostni meri upoštevalo tudi njegovo zasvojenost z mamili, v nasprotju s tem, kar o tem meni obtoženec v svoji pritožbi, to okoliščino pa je upoštevalo tudi prizivno sodišče pri odmeri kazni.

Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383.čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal. Glede na povedano je bilo tako na podlagi 390.čl. in 1.odst. 394.čl. ZKP razsoditi tako, kakor je razvidno iz tenorja te odločbe.

Ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obt. D.Č., izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2.odst. 98.čl. ZKP kot nepotreben odpade.