Jedro

Tožena stranka je ob vložitvi pritožbe vedela, da bo morala plačati sodno takso, zato je lahko pričakovala, da ji bo vročen plačilni nalog, spregled vročenega plačilnega naloga s strani pooblaščenca in njegova vložitev v drug spis ne vplivata na pravilnost odločitve, da se pritožba šteje za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse.

Zamuda tožene stranke ni nezakrivljena. Pritožbene navedbe, da odvetnik ni pričakoval vročitve plačilnega naloga ob podpisovanju zapisnika na koncu naroka v enem postopku brez potrebnih pojasnil ter da je to spregledal in vložil plačilni nalog v drug spis, ni opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi odvetnik, ki je plačilni nalog dejansko prejel, ob vrnitvi v pisarno lahko tega na običajen način vnesel v svoj sistem za beleženje pisanj in rokov ter bi na ta način zagotovil, da bi bila tožena stranka s pisanjem seznanjena in da bi bila posledično lahko sodna taksa pravočasno plačana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil glede na okoliščine vročitve plačilnega naloga njegov spregled ter neplačilo sodne takse objektivno opravičljivo dejstvo, saj že najnižja stopnja krivde stranke izključuje vrnitev v prejšnje stanje. Ker je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke, mora ta trpeti posledice zamude, četudi je ni zakrivila sama, temveč njen odvetnik.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 15. 11. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 28. 11. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15. 11. 2016 ugotovilo, da je pritožba umaknjena, s sklepom z dne 28. 11. 2016 pa je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep z dne 15. 11. 2016 vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v odločanje. Navaja, da je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo v predmetni zadevi s strani sodišča vročen pooblaščencu - odvetniku tožene stranke na naroku v drugi zadevi (opr. št. Pd 14/2016). Pove, da se je vročitev opravila tako, da je sodna zapisnikarica na naroku odvetniku (pooblaščencu tožene stranke) pri tem, ko je podpisoval zapisnik naroka, v podpis dala še vročilnico za plačilni nalog ter mu plačilni nalog izročila. Zatrjuje, da je takšen način vročitve nepravilen. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-279/08, po kateri je namen vročanja omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke ter da sodišče dobi o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz. Pojasnjuje, kakšen je po njenem mnenju pravilen način vročanja odvetniku. Pove, da ima odvetnik tožene stranke prakso glede prejema pisanj urejeno tako, da se po prejemu pisanja na naslovu pisarne vsi roki nemudoma elektronsko zabeležijo v koledar, takoj po tem pa se kopije pisanj posredujejo strankam, nakar se pisanje vloži v ustrezne spise. Navaja, da je glede na sankcije, ki jih določa ZPP ob zamudi določenih procesnih dejanj, takšen sistem izrednega pomena, saj le tako lahko odvetnik zaščiti pravice svojih strank. Po njenem mnenju način vročanja, ki je zunaj običajnega (ki se torej ne izvede na naslovu pisarne odvetnika), onemogoči izvajanje sistema, vezanega na spremljanje pisanj in beleženje rokov, posledica tega dejstva pa je sankcija, ki je v škodo stranke. Sklicuje se na določbe ZPP, ki sicer res da dopušča možnost vročanja na sodišču, vendar mora po njenem mnenju biti naslovniku jasno predočeno, kaj se mu vroča in v kateri zadevi. Meni, da ni ustrezna vročitev pisanja, ki se nanaša na eno zadevo, ob podpisovanju zapisnika na naroku v drugi zadevi, ko drugi pooblaščenci in stranke že zapuščajo sodno dvorano in je pozornost pooblaščenca zmanjšana. Navaja, da pooblaščencu tožene stranke ob podpisovanju vročilnice ni bilo predočeno, kaj se mu vroča in v kateri zadevi. Navaja, da odvetnik ni pričakoval, da mu je bil na koncu naroka v enem postopku vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v drugem postopku, to dejstvo je spregledal ter vložil plačilni nalog v spis opr. št. Pd 14/2016, stranki pa ga ni posredoval, zaradi česar ta ni mogla pravočasno plačati sodne takse. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje onemogočilo toženi stranki pravico do izjave v postopku kot elementa pravice do enakega varstva.

3. Pritožbo vlaga tožena stranka tudi zoper sklep z dne 28. 11. 2016 zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se vrnitev v prejšnje stanje dopusti oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišča prve stopnje v odločanje. Navaja, da je seznanjena z določbo šestega odstavka 139. člena ZPP ter da se zaradi podpisane vročilnice s strani pooblaščenca tožene stranke formalnopravno šteje, da je bil plačilni nalog za sodno takso toženi stranki vročen. Meni pa, da navedena določba ZPP stranki postopka postavlja v neenak položaj nasproti sodišču v primerih kot je konkretni. Navaja, da je v skladu z določbami ZPP plačilni nalog res vročen, toda način vročitve zadevne listine s strani sodišča je povzročil, da je prišlo do zamude, ki ima za toženo stranko nepopravljivo posledico, saj se je zaradi zamude plačila sodne takse njena pritožba štela za umaknjeno. Navaja, da je bil plačilni nalog vročen na način, ki je povsem zunaj običajne prakse glede vročanja pisanj odvetnikom. Ponavlja, da odvetnik v konkretnem primeru ni pričakoval, da mu je bil na koncu naroka ob podpisovanju zapisnika v enem postopku brez potrebnih pojasnil vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v drugem postopku, da je to dejstvo spregledal in vložil plačilni nalog v spis druge zadeve ter ga stranki upravičeno ni posredoval, zaradi česar tožena stranka ni mogla pravočasno plačati sodne takse. Pojasnjuje prakso odvetnika v zvezi s prejemom pisanj in se zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje plačilni nalog za sodno takso vročiti na običajen način na naslov pisarne odvetnika ali vsaj na način, ki je jasen in nedvoumen ter pooblaščencu omogoča ustrezno nadaljnje postopanje s pisanjem. Ker je posledično tožena stranka zamudila procesno dejanje - plačilo sodne takse, po njenem mnenju krivde za zadevno zamudo ni mogoče naprtiti niti toženi stranki niti njenemu pooblaščencu, saj je glede na zgoraj opisane okoliščine vročitve spregled plačilnega naloga za sodno takso za pritožbo zoper sodbo ter njeno neplačilo objektivno opravičljivo dejstvo.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju po pooblaščencu odgovarja, predlaga njuno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ? ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 11. 2016 ugotovilo, da je pritožba umaknjena zaradi neplačila sodne takse za pritožbo. Ugotovitev, da tožena stranka ni plačala sodne takse za pritožbo, je pravilna. Plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, ki jo je tožena stranka 19. 10. 2016 vložila zoper sodbo z dne 20. 9. 2016, je bil pooblaščencu tožene stranke vročen 20. 10. 2016. Tožena stranka ne zanika, da je bil tega dne plačilni nalog izročen njenemu pooblaščencu, ki je tudi podpisal vročilnico, zatrjuje pa, da je šlo za neobičajno vročitev v prostorih sodišča ob koncu naroka za glavno obravnavo v neki drugi delovnopravni zadevi, zaradi česar je po njenem mnenju navedena vročitev nepravilna. Skladno z določbo šestega odstavka 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, v tem primeru pa se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Toženi stranki je bilo po njenem pooblaščencu 20. 10. 2016 dejansko izročeno pisanje, ki je vsebovalo plačilni nalog z dne 20. 10. 2016, zaradi česar se ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju. Dejstvo, da pooblaščenec toženi stranki plačilnega naloga za plačilo sodne takse ni pravočasno posredoval, tako da ta ni mogla pravočasno plačati sodne takse, pa na pravilnost odločitve o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, ne vpliva. Skladno z ustaljeno sodno prakso je obstoj ter pogostnost in način komunikacije med pooblaščencem in stranko stvar njunega notranjega razmerja. Pooblaščenec tožene stranke je bil dolžan poskrbeti, da bi svojo stranko o obveznosti in zapadlosti plačila sodne takse obvestil na primeren način, česar pa ni storil. Tožena stranka je ob vložitvi pritožbe vedela, da bo morala plačati sodno takso, zato je lahko pričakovala, da ji bo vročen plačilni nalog, spregled vročenega plačilnega naloga s strani pooblaščenca in njegova vložitev v drug spis pa ne vplivata na pravilnost odločitve, da se pritožba šteje za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse.

8. Neutemeljeno je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, saj v predmetni zadevi ne gre za t. i. vročanje s fikcijo, pri katerem obstaja možnost, da se naslovnik s pisanjem ne bo dejansko seznanil (ker na naslovu vročanja s fikcijo dejansko ne prebiva). V predmetni zadevi je bilo pisanje izročeno osebno pooblaščencu tožene stranke, ki je tako imel možnost dejanske seznanitve s pisanjem. Toženi stranki glede na to tudi ni bila odvzeta možnost izjave v postopku, na nepravilnost vročitve se namreč ne more sklicevati tisti, ki pisanje dejansko prejme.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 11. 2016 (2. točka 365. člena ZPP).

10. S sklepom z dne 18. 11. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla opravičenih razlogov za zamudo oprave procesnega dejanja (plačila sodne takse). Ugotovilo je, da elektronsko beleženje prejema pisanja in rokov v pisarni pooblaščenca ni bilo onemogočeno, saj bi pooblaščenec to lahko storil po vrnitvi v pisarno, sklicevalo pa se je na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 495/99 z dne 30. 3. 2000, iz katerega izhaja, da je le nezakrivljeno dejanje ob dogodku resnejše narave, ki je razumna ovira za opravo procesnega dejanja, lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da vprašanje nepravilnega vročanja plačilnega naloga ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko le pritožbeni razlog.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj v predmetni zadevi zamuda tožene stranke ni nezakrivljena. Pritožbene navedbe, da odvetnik ni pričakoval vročitve plačilnega naloga ob podpisovanju zapisnika na koncu naroka v enem postopku brez potrebnih pojasnil ter da je to spregledal in vložil plačilni nalog v drug spis, ni opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi odvetnik, ki je plačilni nalog dejansko prejel, ob vrnitvi v pisarno lahko tega na običajen način vnesel v svoj sistem za beleženje pisanj in rokov ter bi na ta način zagotovil, da bi bila tožena stranka s pisanjem seznanjena in da bi bila posledično lahko sodna taksa pravočasno plačana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil glede na okoliščine vročitve plačilnega naloga njegov spregled ter neplačilo sodne takse objektivno opravičljivo dejstvo, saj že najnižja stopnja krivde stranke izključuje vrnitev v prejšnje stanje (prim. s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 691/2015 z dne 20. 8. 2015, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2427/2013 z dne 23. 10. 2013). Ker je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke, mora ta trpeti posledice zamude, četudi je ni zakrivila sama, temveč njen odvetnik (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 535/2012 z dne 5. 9. 2012).

12. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti vročanja plačilnega naloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 11. 2016 (2. točka 365. člena ZPP).

14. O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasila, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbi, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ljubljana, 26. januar 2017 Predsednica senata: Sonja Pucko Furman