Jedro

Ker zakon pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe na kraj storitve kaznivega dejanja ne navezuje nobene posebne posledice, ta ne spada med zakonske znake tega kaznivega dejanja.

V procesni situaciji, ko je tudi zoper oškodovanca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v istih časovnih in krajevnih okoliščinah zoper obsojenca (isti historični dogodek), je združitev postopkov sicer pravilo, ni pa obvezna.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega J.K. s sodbo z dne 27.9.2004 spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 2. odstavku 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen dveh mesecev in petnajstih dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca D.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je ni pobliže opredelila in kršitev določb kazenskega postopka iz 6. odstavka 32. člena v zvezi s 17. členom ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da je sodišče prekršilo določbo 2. v zvezi s 5. odstavkom 32. člena ZKP, ker kazenskih postopkov za dve dejanji, ki sta medsebojno tako soodvisni, da brez rešitve enega ni mogoče neodvisno in samostojno razsoditi glede drugega. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnici ni mogoče pritrditi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker da opis dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, saj v njem ni konkretno oziroma določno naveden kraj izvršitve kaznivega dejanja. Kraj izvršitve( glede na ubikvitetno teorijo je natančnejša opredelitev kraj storitve) kaznivega dejanja je pomemben za krajevno omejitev uporabljanja kazenskega zakona. Tako kot čas in način storitve pa sodi med posebne modalitete kaznivega dejanja. Če kazenski zakon ne določa nobenih posebnih izjem od pravila, predpisanega v 10. členu KZ, kraj izvršitve kot modaliteta nima nobenega konstitutivnega pomena. Zato ne drži, da pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe kraj storitve kaznivega dejanja, zakon nanj ne namreč ne navezuje nobene posebne posledice, spada med zakonske znake tega kaznivega dejanja. Že iz tega razloga ni mogoče pritrditi vložnici, da je podana kršitev kazenskega zakona, očitno tista po 1. točki 372. člena ZKP, ker da dejanje tako kot je opisano, nima zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

Vložnica pa nima prav tudi ko navaja, da kraj izvršitve ni dovolj označen z navedbo, da je bilo dejanje storjeno na cesti med kmetijama P. 86 in P. 87. Iz takega opisa je razvidno, da je bilo dejanje izvršeno v kraju P. med kmetijama, ki nosita navedeni hišni številki. Glede kraja izvršitve dejanja se med postopkom ni pojavil noben dvom, pa tudi obsojencu je bilo vseskozi jasno, da gre za vas P. pri S.G. Kolikor vložnica zatrjuje drugače in na tej podlagi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ji zato ni mogoče pritrditi.

Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče prekršilo določbo 6. odstavka 32. člena v zvezi s 17. členom ZKP in da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Točna je navedba v zahtevi, da pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu teče kazenski postopek proti D.K. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Iz obtožnega predloga ODT Slovenj Gradec razvidno, da je D.K. obdolžen, da je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah s kovinskim delom lopate udaril J.K. močno po glavi tako, da mu je prizadejal rano na glavi z udarnino desne ključnice in na ta način storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

Po 2. odstavku 32. člena ZKP se po pravilih, predpisanih v 1. odstavku iste zakonske določbe, določi pristojnost tudi v primeru, če je obenem tudi oškodovanec storil kaznivo dejanje proti obdolžencu. Po 5. odstavku 32. člena ZKP se v takem primeru izvede praviloma enoten postopek in se izda ena sama sodba. Tako ureditev narekujejo razlogi procesne ekonomičnosti, da se kazniva dejanja, če obstaja med njimi določena povezava, obravnavajo v enotnem postopku. Tak način obravnavanja omogoča tudi pravilno uporabo zakonskih določil o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku (47. člen KZ).

Tako vložnica kot vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navajata, da gre za isti historični dogodek ter da sta dejanji J.K. in D.K. prepleteni in soodvisni. Po njunem videnju ene same zadeve ni mogoče rešiti korektno, ne da bi sodišče hkrati odločalo tudi o drugi, saj se obsojenec zagovarja, da je ravnal v silobranu.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi sodišče prve stopnje ravnalo v duhu navedenih določb 32. člena, če bi oba postopka združilo in ju obravnavalo enotno, vendar zaradi tega, ker tega ni storilo, izpodbijana pravnomočna sodba ni nezakonita. Združitev postopkov v taki procesni situaciji je sicer pravilo, ni pa obvezna. Mogoče si je predstavljati, da bi do obravnavanja istega historičnega dogodka v različnih postopkih lahko prišlo tudi v primeru, če bi državni tožilec vložil obtožbo zoper enega od udeleženih v dogajanju, nato pa po končanem postopku pred prvostopenjskim ali drugostopenjskim sodiščem, še zoper drugega. Prav tako dejanj ne bi bilo mogoče obravnavati v enotnem postopku, če bi bila pri katerem od udeleženih podana okoliščina, ki začasno preprečuje kazenski pregon. Samo zaradi tega, ker v takih in podobnih primerih pred sodiščem ni tekel enoten postopek, ni mogoče trditi, da je pravnomočna odločba nezakonita.

Tudi v konkretni zadevi je sodišče izvedlo in ocenilo dokaze, kot bi jih v primeru, če bi vodilo enoten postopek. Oškodovanec D.K. je bil zaslišan kot priča in je bil zato dolžan govoriti resnico, kar za obdolženca ni zavezujoče, tako da tudi s tega vidika glede ugotavljanja resnice obsojenec ni bil v slabšem položaju, kot če bi bil izveden enoten postopek. Tudi ko gre za obravnavanje dogajanja v istem življenjskem primeru v ločenih postopkih, mora sodišče celovito pretresti in presoditi izvedene dokaze. Zato se ni mogoče strinjati z vložnico, ki ji glede tega pritrjuje vrhovni državni tožilec, da v takem primeru v posamezni zadevi ni mogoče sprejeti pravilne in zakonite odločbe. V obravnavani zadevi je zagovornica to kršitev uveljavljala že v pritožbi, zato bi zadoščalo, če bi v zahtevi izkazala, da je šlo za kršitev, ki je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe. Vložnica pa ni uspela izkazati niti, da je zatrjevana procesna kršitev podana.

Glede na to, da združitev postopka po navedenih določbah ni obvezna, vložnica ne more izpodbiti napadene pravnomočne odločbe z navedbo, da bi sodišče moralo postopek združiti po uradni dolžnosti. Trditev v zahtevi, da je obsojenec takšno združitev predlagal, da pa ni vedel, da mora sodišče predlog zapisati v zapisnik in menil, da je z ustnimi predlogom že dosegel, da bo sodišče predlog upoštevalo, da pa se to ni zgodilo, vložnica izhaja iz lastnega videnja dejanskega stanja, da je vložnik tak predlog podal. Zato s temi trditvami glede tega procesno-relevantnega dejstva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da je z odločitvijo v tej kazenski zadevi prejudicirana odločitev v kazenski zadevi, v kateri je D.K. obdolžen, da je napadel J.K. Po načelu proste presoje dokazov sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Zato ne drži, da je sodišče v kazenskem postopku, ki teče zoper obdolženega D.K., vezano na odločitev v pravnomočni sodbi v tej kazenski zadevi. Drugačna ugotovitev odločilnih dejstev v postopku, ki je v teku, bi bila podlaga za vložitev zahteve za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega J.K., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid kazenskega postopka je obsojeni J.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zamotanost postopka, gledano z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.