Jedro

Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje navedlo, da je pritožbeno sodišče navedbe, do katerih se je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju že opredelilo, v svojem razveljavitvenem sklepu potrdilo. Posledica takšne ugotovitve je bila, da določenih dejstev sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotavljalo in v novi odločitvi tudi ni obrazložilo. To pa pomeni, da sedaj izpodbijana sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je solastni delež tožnika na dvosobnem stanovanju št. 50, v 7. nadstropju stanovanjske hiše F... naselje 68 do 66/100, solastni delež tožene stranke pa 34/100. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne 161.284,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). V obširni pritožbi navaja razloge, zakaj je njen solastniški delež na stanovanju večji: zaradi tožnikove večje plače, zaradi dodatne preživninske obveznosti toženke do hčerke, zaradi bratovega in maminega darila tožniku, zaradi večjih kreditnih obveznosti tožnika, zaradi vložitve posebnega premoženja (kupnine za garsonjero, za katero je tožnik plačal kupnino pred osnovanjem izvenzakonske zveze s toženko) v nakup novega stanovanja in zaradi dobička, ki ga je prejel s popravljanjem in prodajo avtomobilov. Nadalje opisuje tudi svoja razmerja s Hannom in Simčičem, iz katerih naj bi ne nastala izguba, temveč celo dohodek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ali njeno raveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje se je v postopku po razveljavitvi prve odločbe v zadevi osredotočilo le še na vprašanje, ali je tožnik denarna sredstva, ki so mu bila vrnjena po razdrtju pogodbe za nakup garsonjere in ki so predstavljala njegovo posebno premoženje, vložil v nakup novega stanovanja. Le glede ugotovitve tega dejstva je bil namreč ob prvem odločanju pritožbenega sodišča podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje navedlo, da je pritožbeno sodišče vse druge navedbe, do katerih se je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju že opredelilo in ki bi lahko vplivale na drugačen lastninski delež strank na stanovanju, v svojem sklepu potrdilo. Posledica takšne ugotovitve je bila, da določenih dejstev sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotavljalo in v novi odločitvi tudi ni obrazložilo. To pa pomeni, da sedaj izpodbijana sodba prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Prva sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena. Četudi se je pritožbeno sodišče strinjalo z določenimi razlogi in ugotovitvami sodišča prve stopnje v tej sodbi, to ne more pomeniti, da jih je potrdilo. Sodba je bila v celoti razveljavljena in mora torej sodišče prve stopnje v novi odločbi ponovno ugotoviti vsa odločilna dejstva in navesti razloge zanje. Izpodbijana sodba tako vsebuje le razloge o enem izmed zatrjevanih dejstev, zaradi katerih je po tožnikovem prepričanju njegov delež na skupnem stanovanju večji, o ostalih, ki jih tudi pritožba tožeče stranke ponovno izpostavlja, pa ne. Navedeno je torej narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi določila 1. odst. 354. čl. ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje ne glede na to, da je o (ne)obstoju določenih dejstev že zavzelo stališče, ponovno navesti dejstva, dokaze in pravne predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odst. 324. čl. ZPP).