Jedro

V primeru, ko se kot pravdno stranko navede univerzalnega pravnega naslednika osebe, ki je bila prvotno označena kot stranka, umrla pa je pred vložitvijo tožbe, gre s stališča pravne identitete za drugo osebo in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izrekla lastnikom nepremičnine parc. št. *102 k.o. ... (med njimi tudi tožnikom) inšpekcijske ukrepe zaradi nevarne gradnje. Naložila jim je, da do 30. 11. 2013 odstranijo zidove in dele strehe ruševine stavbe na omenjeni parceli nad višino 2 metrov nad koto terena (1. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške zavezancev ali s prisilitvijo (2. točka). Za nevarno gradnjo so bile izrečene prepovedi (3. točka) iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka) ter da pritožba zoper to odločba ne zadrži njene izvršitve (5. točka). Iz obrazložitve je razvidno, da je navedena ruševina nevarna gradnja, zato ima naložena odstranitev dela stavbe podlago v 154. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo v 1. točki izreka spremenil tako, da je iz nje črtal A.A. kot inšpekcijskega zavezanca, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Zoper navedeno inšpekcijsko odločbo je v imenu tožnikov vložila tožbo B.B. Kot pojasnjuje, to pa izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, je bila omenjenim inšpekcijskim zavezancem v obravnavanem upravnem postopku s sklepom št. 06122-621/2013-34 z dne 22. 7. 2013 postavljena za začasno zastopnico na podlagi 51. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker da njihovo prebivališče ni bilo znano, v postopku pa niso imeli pooblaščenca.

Tožba ni dovoljena.

Iz tožbe (enako iz njene poprave z dne 2. 4. 2014) je razvidno, da so vsi trije tožniki pokojni, vlagateljica tožbe pa v njej izpostavlja vprašanje, kako jo je lahko inšpekcijski organ imenoval za začasno zastopnico ljudem, ki imajo žive dediče, pri čemer v tožbi navaja tudi številke zapuščinskih postopkov, ki se vodijo pred Okrajnim sodiščem v Kopru (D 501/2012, D 556/2013, D 56/2014). Tudi iz odločbe drugostopenjskega upravnega organa, izdane v zvezi z izpodbijano inšpekcijsko odločbo, izhaja, da je bila B.B. imenovana za začasno zastopnico na podlagi 51. člena ZUP, vendar le za čas, dokler v postopku ne bodo nastopili pravni nasledniki.

Navedeno pomeni, da so tožniki umrle osebe. Te pa v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, ne morejo biti stranka sodnega postopka.

Po prvem odstavku 76. člena ZPP je namreč stranka vsaka fizična in pravna oseba. Sposobnost fizične osebe biti pravdna stranka oz. stranka upravnega spora preneha z njeno smrtjo, kar po prej povedanem pomeni, da tožniki v času vložitve tožbe niso več obstajali.

Iz povratnice k pritožbeni odločbi, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da je bila ta B.B. vročena 8. 2. 2014, tako da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 iztekel 10. 3. 2014. Ker je sodišče tožbo v tej zadevi prejelo 10. 3. 2014, morebitna tožba, v kateri bi bili kot tožniki navedene druge osebe (dediči pokojnih tožnikov), ne bi mogla biti vložena pravočasno, niti je ne bi bilo mogoče obravnavati kot vloge, s katero je bila odpravljena pomanjkljivost prvotne tožbe. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 559/2009 gre namreč v primeru, ko se kot pravdno stranko navede univerzalnega pravnega naslednika osebe, ki je bila prvotno označena kot stranka, umrla pa je pred vložitvijo tožbe, s stališča pravne identitete za drugo osebo in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka. Univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete kot stranke označene osebe v času vložitve zahteve za sodno varstvo (tako tudi v zadevah II Ips 961/2006, II Ips 671/2005), zato gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti.

Glede na navedeno sodišče ni pozivalo vlagateljice, naj tožbo v tem pogledu popravi in navede kot tožečo stranko dediče pokojnih tožnikov. Poleg tega B.B. kot začasna zastopnica iz 51. člena ZUP te vloge ne more opravljati v upravnem sporu in zato tudi ne vlagati tožbe. Po petem odstavku omenjenega člena namreč začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oz. pri dejanju, za katerega je postavljen, in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to. To pomeni, da pooblastila začasnega zastopnika, postavljenega v upravnem postopku, ne segajo izven tega postopka. Pri tem sodišče dodaja, da je B.B. tudi sama inšpekcijska zavezanka iz izpodbijane odločbe in da jo izpodbija s tožbo v upravnem sporu III U 71/2014. V tem upravnem sporu pa bo sodišče med drugim presojalo zakonitost postavitve začasnega zastopnika umrlim strankam (gre za procesni sklep, zoper katerega ni samostojnega sodnega varstva), kar je eden od tožbenih očitkov v omenjeni zadevi.

Ker torej tožniki ne morejo biti stranke upravnega spora, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).