Jedro

Tožnik je dvokrako lestev prislonil na steno, namesto da bi jo razprl. Ko se je povzpel po njej, je ta zdrsnila, zato je padel. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti pri prvotoženi stranki. Neposredni vzrok za delovno nesrečo je bilo dejstvo, da se je tožnik zavestno odločil, da bo lestev uporabil na način, ki je v nasprotju z varnostnimi predpisi. Ni mogoče zanemariti, da sta tožnik in sodelavec uporabila lestve podizvajalca (za njihovo ustreznost za delo toženi stranki nista odgovorni), čeprav so bile v proizvodni hali tudi lestve prvotožene stranke. S tem je tožnik ravnal v nasprotju s 33. členom ZDR, v skladu s katerim mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Potrebno pa je upoštevati tudi okoliščini, da tožnik za delo na višini, čeprav ga je opravljal prvič, od prvotožene stranke ni dobil navodil za delo, ter da ta nad njegovim delom ni zagotovila ustreznega nadzora, ki pomenita krivdno ravnanje prvotožene stranke in posledično znatno zmanjšujeta tožnikov soprispevek k nastali škodi. Zato sta toženi stranki po temelju odgovorni za 90 % tožnikove škode.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane vmesne sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki sta nerazdelno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 8. 1. 2009 nastalo škodo v višini 90 %, za 10 % nastale škode pa sta prosti odgovornosti.“ V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba drugotožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi izpodbijana vmesna sodba.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 8. 1. 2009 nastalo škodo v višini 50 % (I. točka izreka), odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka navedene vmesne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožujeta tožnik in drugotožena stranka.

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je krivdna odgovornost prvotožene stranke podana tudi zato, ker tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev za delo (gradbenega odra ali dvižne košare), kot ji to nalagata 5. člen ZVZD in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Na to sta v postopku na prvi stopnji opozorila tudi postavljena izvedenca. Nadalje tožnik v pritožbi pojasnjuje, da sta s sodelavcem za izvedbo naloženega dela želela uporabiti dvižno košaro, ki se je nahajala na gradbišču, pa jima to ni bilo omogočeno, čeprav je po tožnikovi nesreči delovodja A.A. delo opravil ravno na ta način. Tudi po njegovem mnenju namreč dela z dvokrako lestvijo, če bi bila ta (kot je pravilno) raztegnjena pravokotno na steno, ni bilo mogoče opraviti. Sodišče prve stopnje se je oprlo na nepravilno mnenje izvedenca B.B., saj je tožnik visok le 170 cm, zato višine 225 cm ne bi mogel doseči niti s konicami prstov ene roke, še manj pa z obema rokama tako, da bi z eno roko pridržal folijo, z desno pa jo lepil na podlago, kot mu je bilo naročeno. Ravno zato se je tožnik po lestvi povzpel na višino 2,5 m in s te višine tudi padel, kar je razvidno tudi iz prijave poškodbe pri delu z dne 13. 1. 2009. Tega sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo z obrazložitvijo, da višina, na kateri je tožnik stal v trenutku padca, ni pomembna. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da je pri prvotoženi stranki opravljal delo voznika, gradbenih del in del na takšni višini pa ni nikoli opravljal, kar je potrdil delovodja A.A.. Dejstvo, da je tožnik opravil poklicno šolo za zidarja, prvotožene stranke ne odvezuje dolžnosti, da bi se morala pred odreditvijo dela prepričati, da tožnik za tovrstna dela izpolnjuje zdravstvene pogoje. Poleg tega mora biti delavec tudi posebej poučen o nevarnostih dela na višini na vsaki dve leti, tožnik pa takšnega usposabljanja ni opravil. To bi tudi po mnenju izvedenca B.B. lahko vplivalo na njegovo napačno uporabo lestve, česar sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnik bi sicer res lahko tudi odklonil naročeno delo, vendar pa si tega glede na trenutne razmere na trgu dela ne more privoščiti. Priglaša pritožbene stroške.

Drugotožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da delež odgovornost toženih strank zniža na 20 %. Sodišče prve stopnje ni sledilo zatrjevanju toženih strank, da do poškodbe ni prišlo zaradi nevarne dejavnosti, temveč izključno zaradi ravnanja tožnika, ker ni ravnal v skladu z varnostnimi pravili. Iz izvedenskega mnenja izvedenca C.C. izhaja, da bi se delo ob upoštevanju navodil za varno delo na lestvah lahko varno opravilo tudi s pomočjo dvokrake lestve. Lestev je po besedah izvedenca B.B. eden temeljnih osnovnih pripomočkov gradbenih delavcev, zato bi povprečno izobražen in izkušen delavec, ki dela v gradbeništvu, moral vedeti, kako jo varno uporabljati, izvedenec C.C. pa je celo menil, da to ve vsak povprečen človek. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik nadpovprečno usposobljen, zato toženi stranki nista mogli pričakovati, da bo ravnal kot je, posledicam tožnikovega nedopustnega ravnanja pa se prvotožena stranka ni mogla izogniti, niti jih odvrniti. Odsotnost navodil za delo ni v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, saj glede na ugotovitve izvedenca o splošno poznanem načinu uporabe lestve, morebitna navodila nadrejenega tožniku prav gotovo ne bi vsebovala napotka, naj tožnik dvokrako lestev uporabi tako, da jo razpre. V konkretnem primeru je šlo za enostavno opravilo, za katerega tožnik dodatnih navodil niti ni potreboval. Drugotožena stranka v pritožbi še opozarja, da ni življenjsko od delodajalca pričakovati, da bo nadzoroval vsako opravilo svojega delavca, temveč mora na splošno nadzirati delovni proces in skrbeti, da ta poteka v skladu s predpisi.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del vmesne sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere tožnik opozarja v pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik in drugotožena stranka v pritožbah napadata iste zaključke sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Ta dejstva so predvsem naslednja: - tožnik ni sodeloval pri rušitvenih delih, ki jih je prvotožena stranka izvajala v proizvodni hali naročnika D. d. o. o. med novoletnimi prazniki; - direktor tožene stranke E.E. je 8. 1. 2009 tožnikovemu sodelavcu F.F. naročil, da je treba v tej proizvodni hali s folijo zapreti odprtino vrat, nato pa sta s tožnikom prosta. Navodil za delo F.F. ni dal. Direktor je nato odšel, prav tako na gradbišču ni bilo delovodje A.A., zato sta bila tožnik in F.F. brez nadzora delodajalca; - tožniku je bilo odrejeno delo na višini, čeprav pooblaščeni zdravnik ni ugotavljal, ali je za delo na višini sposoben, sodelavec F.F. pa na višini sploh ne bi smel delati; - tožnik in F.F. sta delavce naročnika prosila, če ju lahko dvignejo s košaro, vendar tega niso hoteli storiti; - vzela sta lestvi podizvajalca G. d. o. o., ki sta bili najbližji. F.F. je vzel navadno aluminijasto lestev, tožnik pa leseno dvokrako lestev, ki je bila po nogah povita s tekstilom. Tla v proizvodni hali so bila gladka. Tožnik in F.F. sta lestvi prislonila vsak na svojo stran odprtine vrat, ki bi jo morala zapreti; - tožnik je dvokrako lestev prislonil na steno, namesto da bi jo razprl. Ko se je povzpel po njej, je ta zdrsnila, zato je padel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zgoraj navedenih ugotovljenih dejstev štelo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti v smislu 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost, saj gre za pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti glede na vse okoliščine posameznega primera. V postopku na prvi stopnji postavljena izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost C.C. in B.B. sta skladno ugotovila, da se delo, ki ga je v trenutku nesreče opravljal tožnik, šteje za delo na višini, pritožbeno sodišče pa je že v več odločbah

(1)

glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic zavzelo stališče, da je delo

na višini

nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ). Med pravdnima strankama v tem individualnem delovnem sporu ni sporno, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti pri prvotoženi stranki, sporno pa je, ali in v kakšnem deležu je prispeval k nastali škodi.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ pravilno ugotovilo, da sta toženi stranki delno prosti odgovornosti, ker je tožnik prispeval k nastanku škode. Oba postavljena izvedenca sta namreč potrdila, da je bil neposredni vzrok za delovno nesrečo nenamenska uporaba dvokrake lestve. Zmotno pa je pritožbeno stališče drugotožene stranke, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, s čimer se ta zavzema za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti prvotožene stranke. Za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ je odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali neodvrnljivo, kar pa se presoja po najstrožjem merilu (merilu skrajne skrbnosti), zato je treba v konkretnem primeru ugotoviti, ali je bilo tožnikovo ravnanje pričakovano in odvrnljivo za posebno skrbnega strokovnjaka

(2).

Breme zatrjevanja in dokazovanja nepričakovanosti oz. neizogibnosti dejanja tožnika je na strani toženih strank, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da slednji nista zadostili niti trditveni podlagi v tej smeri. Pavšalna pritožbena navedba drugotožene stranke, da prvotožena stranka napačnega ravnanja tožnika ni mogla pričakovati, ker je ta po izobrazbi zidar in zato bolj usposobljen od povprečja, za razbremenitev odgovornosti namreč ne zadostuje.

V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožnik in F.F. pri delu nista imela ustreznega nadzora delodajalca, saj pooblaščeni delovodja prvotožene stranke A.A. tistega dne na gradbišču ni bil prisoten. Izvedenec B.B. je v izvedenskem mnenju zaključil, da delovodja, v kolikor bi prisostvoval delu, ne bi smel spregledati tožnikovega napačnega ravnanja in bi ga moral na to opozoriti ter zahtevati, da delo opravi na pravilen način. Glede na to, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen kot voznik – nabavnik (pogodba o zaposlitvi z dne 13. 2. 2006 – priloga B 2), sodelavec F.F. pa del na višini sploh ne bi smel opravljati, obveznost delodajalca, da zagotovi nadzor s strani delovodje, po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ni neživljenska in pretirana, za kar se v pritožbi zavzema drugotožena stranka. Zaradi opustitve potrebnega nadzora je bila namreč izbira načina oprave dela v celoti prepuščena tožniku, ki pa takšnega dela ni še nikoli opravljal (izpovedba tožnika in A.A.), zato je neutemeljena pritožbena navedba drugotožene stranke, da prvotožena stranka tožnika pri delu ni bila dolžna ves čas nadzorovati.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka tožniku in njegovemu sodelavcu ni dala nikakršnih navodil za delo. Izvedenec B.B. je zaslišan kot priča pojasnil, da morajo navodila delodajalca delavcu vsebovati osnovne napotke, kako naj dela, katera delovna sredstva naj uporabi ter napotke v zvezi z varnostjo pri delu. Tožniku, ki je bil na dan nesreče v proizvodni hali prvič, po presoji pritožbenega sodišča ni moč očitati, da bi moral vedeti, da se na gradbišču nahajajo tudi lestve prvotožene stranke in premični delovni oder, ker ni bil zaposlen kot gradbeni delavec pa tudi ne, da so samo nekatere od teh lestev primerne za opravo naloženega dela. Tožnik in F.F. sta skladno izpovedala, da sta delavce naročnika prosila, če lahko za opravo dela uporabita njihovo dvižno košaro, torej sta se uporabi lestve očitno želela izogniti, kar je glede na dejstvo, da del na višini nista bila vajena opravljati, razumljivo. Prvotožena stranka bi zato morala po prepričanju pritožbenega sodišča oba poučiti, kako delo pravilno in varno opraviti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem tudi ugotavlja, da drugotožena stranka v pritožbi daje preveliko težo dejstvu, da je tožnik po izobrazbi zidar. To namreč ne odvezuje delodajalca njegove dolžnosti zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter, da v ta namen izvaja ustrezne ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena v času škode veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). V skladu z navedenim pa je tudi zmotno pritožbeno stališče drugotožene stranke, da med odsotnostjo navodil in škodnim dogodkom ni nobene vzročne zveze.

Pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je tožnik, ki je po izobrazbi zidar, gotovo vedel kako pravilno uporabiti dvokrako lestev, so brezpredmetne tudi zato, ker je bilo v postopku na prvi stopnji kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik zavestno uporabil dvokrako lestev v nasprotju z varnostnimi predpisi

(3).

Tožnik je zaslišan kot stranka pojasnil, da je to storil zato, ker dela na drug način ni bilo mogoče opraviti, na kar ponovno opozarja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče njegovo izpovedbo v tem delu sprejema kot smiselno, toženi stranki, ki nosita trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki utemeljujejo neskrbnost tožnikovega ravnanja, pa v postopku na prvi stopnji te trditve nista uspeli ovreči. Izvedenec B.B. je sicer izpovedal, da je bila uporaba dvokrake lestve za naloženo delo na meji sprejemljivosti, vendar iz njegove izpovedbe izhaja, da je pri izračunu upošteval svojo višino (189 cm) in ne višine tožnika (170 cm), kar po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno vpliva na pravilnost izračuna. Tudi izvedenec C.C. je izračunal, da je najvišja delovna višina na dvokraki lestvi 435 cm, vendar iz njegove izpovedbe ni razvidno, na podlagi katerih podatkov je prišel do takšnega zaključka. Izvedeni dokazi tako ne dajejo opore zaključku, da bi bilo s pravilno uporabo dvokrake lestve mogoče opraviti naloženo delo.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da mu prvotožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev za opravo naročenega dela. Kot že navedeno, je bilo v postopku na prvi stopnji namreč ugotovljeno, da so bile v proizvodni hali naročnika tudi lestve prvotožene stranke (ki so bile po navedbi toženih strank primerne za opravo naloženega dela) in premični oder, čeprav drži, kot tudi že navedeno, da tožnik na to ni bil posebej opozorjen. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno opozarjanje, da ni opravil usposabljanja za varno delo na višini, pri čemer se sklicuje na zaključek izvedenca B.B., da bi to lahko vplivalo na njegovo napačno ravnanje v zvezi z uporabo dvokrake lestve. Pritožbeno sodišče namreč v zvezi s tem v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje (drugi odstavek 4. člena obrazložitve) in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, zato je v zvezi s tem tudi neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje protispisna (15. točka prvega odstavka 339. člena ZPP). Glede na zgoraj obrazloženo nesporno dejstvo, da je tožnik vedel, da dvokrako lestev uporablja v nasprotju z njenim namenom, pa to za odločitev v tem sporu niti ni več pomembno.

V skladu z vsem navedenim pritožbeno sodišče v pretežnem delu pritrjuje pritožbi tožnika o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje. Nesporno je bil neposredni vzrok za delovno nesrečo dejstvo, da se je tožnik zavestno odločil, da bo lestev uporabil na način, ki je v nasprotju z varnostnimi predpisi. Ni mogoče tudi zanemariti, da sta tožnik in F.F. uporabila lestve podizvajalca (za njihovo ustreznost za delo toženi stranki nista odgovorni), čeprav so bile v proizvodni hali tudi lestve prvotožene stranke, za katere sta toženi stranki v postopku na prvi stopnji zatrjevali, da so bile za opravo naloženega dela primerne. S tem je tožnik nedvomno ravnal v nasprotju s 33. členom v času nesreče veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katerim mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča zgoraj obrazloženi okoliščini, da tožnik za delo na višini, čeprav ga je opravljal prvič, od prvotožene stranke ni dobil nobenih navodil za delo, ter da ta nad njegovim delom ni zagotovila ustreznega nadzora (v posledici katerega bi lahko nadrejeni delavec tožnika opozoril tudi na uporabo lestev prvotožene stranke), pomenita tudi krivdno ravnanje prvotožene stranke in posledično znatno zmanjšujeta tožnikov soprispevek k nastali škodi

(4).

V skladu z navedenim pritožbeno sodišče ocenjuje, da je porazdelitev odgovornosti po enakih deležih materialnopravno zmotna in da sta toženi stranki po temelju odgovorni za 90 % tožnikove škode.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane vmesne sodbe delno spremenilo tako, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni za tožniku v delovni nezgodi dne 8. 1. 2009 nastalo škodo v višini 90 %, za 10 % nastale škode pa sta prosti odgovornosti. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbama uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo drugotožene stranke (ki se je zavzemala za zvišanje deleža soprispevka tožnika) zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe.

Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o pritožbenih stroških tožnika pridržalo za končno odločbo.

(1) Glej npr. sodbi VDSS opr. št. Pdp 1401/2010 z dne 10. 2. 2011 in Pdp 625/2014 z dne 10. 7. 2014. (2) Delodajalec mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 6. člena OZ).

(3) Glej 9. točko C oddelka tarifne priloge IV Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005).

(4) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II

Ips 115/2006 z dne 15. 5.2008.