Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 458/2010

ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.458.2010 Oddelek za socialne spore

invalid III. kategorije invalid I. kategorije preostala delovna zmožnost dokazovanje invalidska komisija
Višje delovno in socialno sodišče
11. november 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo, manj zahtevno delovno mesto, do izdaje dokončne odločbe toženca še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, njen tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 5. 2008 in z dne 11. 12. 2007 ter da se ugotovi, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, s tem, da ji je toženec dolžan priznati vse pravice po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, temveč je samo ocenilo tožničino zdravstveno stanje in njeno delazmožnost, pri tem pa ni upoštevalo opisa tožničinih del in nalogo oziroma sodba o tem sploh nima razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo tožnice, njenega osebnega zdravnika, kot tudi ni izvedlo dokaz z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo pri UKC M. ter pri osebnem zdravniku. Iz sodbe tudi ne izhaja, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. Sodišče tudi ni opravilo poizvedbe pri ZZZS glede tožničinega bolniškega staleža. Tožnica nadalje še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo druge pripravljalne vloge in navedb tožnice na prvem naroku za glavno obravnavo, čeprav je bila pripravljalna vloga vložena pred narokom za glavno obravnavo ter nadalje, da je sodišče zmotno presodilo, da je zdravstveno stanje tožnice takšno, da ne daje podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju tožnice in pritegnitvi izvedenca medicinske stroke je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico tožnice, da izvaja dokaze v svojo korist. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter tudi relativna bistvena kršitev določb postopka, saj je omenjeno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče nima medicinskega znanja, da bi samo ocenjevalo medicinsko dokumentacijo. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno oziroma je odločitev preuranjena. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati mnenj invalidskih komisij, ki so bile podane v predsodnem postopku, saj gre za mnenja, ki jih je izdelala tožena stranka, ki je zainteresirana za uspeh v sporu in so zato že po naravi stvari pristranska. Zaradi nestrinjanja s podanimi mnenji je tožnica tudi sprožila postopek pred sodiščem. Če pa je že sodišče prve stopnje samo ocenjevalo tožničino delazmožnost, potem bi pri oceni moralo upoštevati tudi opis delovnega mesta, ki se nahaja v upravnem spisu. Sodba v delu glede tožničinih del in nalog ter kako zdravstveno stanje vpliva na njeno zmožnost izpolnjevanja del in nalog iz opisa delovnega mesta, nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožničino zdravstveno stanje najbolje pozna njen osebni zdravnik, zato je sodišču tudi predlagala njegovo zaslišanje. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi ni navedlo, zakaj ni pridobilo zahtevane zdravstvene dokumentacije in predvsem, zakaj ni izvedlo zaslišanja osebnega zdravnika. S poizvedbami pri ZZZS bi sodišče lahko ugotovilo, da je bila tožnica skoraj ves čas v bolniškem staležu, kar kaže na to, da je bilo njeno zdravstveno stanje že ob izdaji izpodbijanih odločb takšno, da ni bila več sposobna za pridobitno delo. S tem, ko je sodišče presodilo, da pri tožnici ob izdaji izpodbijanih odločb ni bila podana I. kategorija invalidnosti, je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz priložene zdravstvene dokumentacije je namreč razvidno, da tožnica ni sposobna opravljati dela na novem delovnem mestu, saj ni sposobna novega učenja. Zaradi psihoorganskega sindroma je težko zaposljiva. Že iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 15. 10. 2009 izhaja, da gre pri tožnici za organsko motnjo osebnosti ter vedenja zaradi možganske poškodbe, za atrofijo možganov, atrofijo vidnega živca z izpadi v vidnem polju. Takšne bolezni oziroma diagnoze se pri tožnici niso pojavile šele v letu 2009, temveč so bile prisotne tudi ob izdaji izpodbijanih odločb toženca. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnica v pritožbi. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V tem primeru ni podane kršitve po 14. točki 339. člena ZPP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako ne gre za kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnica v pritožbi. Sodišče ni dolžno, da izvede vse dokaze, ki so jih predlagale stranke, temveč skladno z 2. odstavkom 287. člena predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče je zavrnitev izvedbe dokazov ustrezno obrazložilo, kar pomeni, da tudi ni podana relativna kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 5. 5. 2008, v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 12. 2007, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 8. 5. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto psihično nezahtevno z manj socialnimi kontakti, brez vsiljenega ritma dela s polnim delovnim časom od 4. 4. 2007 dalje. Delodajalec je bil dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Kot izhaja iz tožbe, je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (očitno pravico do invalidske pokojnine).

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V katerih primerih zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, je določeno v 67. členu ZPIZ-1. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 5. 12. 2007 in mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 21. 4. 2008. Obe mnenji sta bili podani v predsodnem postopku in sicer na podlagi 261. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci in njihovi družinski člani, potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oziroma nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oziroma drugih zavarovančevih družinskih članov, izvedenski organi zavoda. Izvedenski organi zavoda so invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda (3. odstavek 261. člena ZPIZ-1). Kljub temu, da so mnenja podali izvedenski organi ene od strank v postopku (toženca), pa to nikakor še ne pomeni, da jih sodišče pri presoji ne sme upoštevati. V tem primeru namreč ne gre za izvedenska mnenja, ki bi bila podana s strani izvedenskih organov, ki bi jih sodišče postavilo po določbah ZPP zaradi ugotovitve dejanskega stanja, temveč za listinski dokaz. Že Vrhovno sodišče RS je v več zadevah zavzelo stališče, da izvidi in mnenja invalidskih komisij v sodnem postopku v smislu 224. člena ZPP predstavljajo javno listino. Za dejstva, ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali sama listina nepravilno sestavljena. Enako kot mnenja sodnih izvedencev pa so tudi mnenja invalidskih komisij prepričljiva v primeru, če so obrazložena ter je mnenje strokovno utemeljeno.

V spornem primeru sta mnenji invalidskih komisij skladni. Kot to izhaja iz mnenja invalidske komisije II. stopnje, je pri tožnici glavna bolezen, ki bistveno vpliva na njeno invalidnost, psihoorganski sindrom. Poleg omenjenega pa na delovno zmožnost vpliva še atrofija vidnega živca, izpadi v vidnem polju ter ekstrapiramidna motnja in motnja gibanja. Vendar pa po mnenju obeh invalidskih komisij pri tožnici še ni podane popolne izgube delazmožnosti. Invalidska komisija II. stopnje je sicer menila, da delo, ki ga je tožnica opravljala kot drugo ustrezno delo „perica likarica“ glede na opis z dne 2. 10. 2007, ni ustrezno, saj mora dvigovati bremena do 40 kg in za to delo ni bila zmožna že ob nastopu, vendar omenjeno lahko vpliva le na vprašanje določitve drugega ustreznega dela. Nikakor pa to ne pomeni, da je pri tožnici podana izguba delazmožnosti. V senatu obeh komisij so sodelovali ustrezni specialisti glede na tožničine zdravstvene težave. Tako je v senatu Invalidske komisije I. stopnje, ki je tožnico tudi osebno pregledala, sodeloval specialist psihiater ter specialist nevrolog v senatu Invalidske komisije II. stopnje pa poleg specialista internista še specialist nevropsihiater in specialist za varnost pri delu. Obe mnenji se tudi ne razhajata s predloženo medicinsko dokumentacijo, ki je bila priložena k predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz nobenega izvida namreč ne izhaja ugotovitev, da bi bila pri tožnici podana izguba delazmožnosti. Tako specialist fiziater priporoča zaposlitev pri lažjem fizičnem delu, specialist nevropsihiater pa v izvidu z dne 24. 8. 2007 priporoča, da tožnica opravlja delo bolničarke v zmanjšanem obsegu oziroma količini dela. Tudi tekom sodnega postopka tožnica v dokazne namene ni predložila druge medicinske dokumentacije. Nenazadnje pa je za rešitev zadeve tudi bistveno, da je pri tožnici bil kasneje sprožen nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz pravnomočne odločbe št. ... z dne 29. 10. 2009, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spis, je razvidno, da je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 8. 2009 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastali spremembi. Z odločbo opr. št. ... z dne 7. 12. 2009 je bila tožnici tudi priznana pravica do invalidske pokojnine od 19. 11. 2009 dalje. Tožnica datuma nastanka invalidnosti, kot je razviden iz nove odločbe toženca, ni izpodbijala.

Na podlagi navedenega pa tudi po stališču pritožbenega sodišča v spornem obdobju pri tožnici še ni bila podana I. kategorija invalidnosti, temveč se je stanje pri njej po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, ki jo je presojalo sodišče prve stopnje, še dodatno poslabšalo in ravno zaradi poslabšanja je bila nato razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi izvedlo dodatne dokaze, kot jih je predlagala tožnica. Za rešitev zadeve tudi ni bil bistven opis delovnega mesta, kot to navaja tožnica v pritožbi, kajti glede na to, da je tožnica uveljavljala I. kategorijo invalidnosti, ni bilo odločilno, ali je drugo delovno mesto ustrezno, torej ali je delodajalec spoštoval omejitve, kot so bile tožnici že priznane v okviru III. kategorije invalidnosti. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko ni upoštevalo druge pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo pripravljalne vloge, ki jo je tožnica posredovala sodišču tik pred razpisanim narokom. Za svojo odločitev je imelo sodišče prve stopnje ustrezno podlago v 4. odstavku 286. a člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia