Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do neplačila obdolženčevih pogodbenih obveznosti do oškodovanke prišlo iz objektivnih razlogov in da ni dokazan obdolženčev goljufiv namen ob sklenitvi pogodb, ki jih je sklenil z oškodovanko. Obdolženčeva družba namreč ni prejela vseh prvotno dogovorjenih sredstev od E., obdolžencu pa tudi ni uspelo pridobiti sponzorskih sredstev v pričakovani višini, ker je prav v letu 2012 prišlo do velike finančne krize in do izpada sponzorskih sredstev, zaradi česar je tudi projekt E., pri katerem je obdolženi sodeloval, imel likvidnostne težave, kot je to izpovedala priča R.D., ki je bil predsednik komisije za nadzor nad projekti E.

Izrek

I. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebi izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 24129/2015 z dne 26. 10. 2017 na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega M.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo so podali odgovor obdolženčevi zagovorniki. V njem predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, obdolženemu pa se naj povrnejo vsi stroški za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženega M.K. oprostilo obtožbe, ker je po oceni zagovora obdolženca in po oceni izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da dokazni postopek ni potrdil utemeljenosti obtožbe. Pritožbeno sodišče z navedenim v celoti soglaša. 6. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno je ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo zaključilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi obdolženega lahko spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerim je utemeljilo prvostopni oprostilni izrek in pritožbeno sodišče z njim v celoti soglaša ter se v izogib nanje tudi sklicuje, ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji državne tožilke pa dodaja:

7. Pritožba poudarja, da je obdolženi od E. prejel namenska sredstva, ki bi jih moral nameniti za poplačilo storitev oškodovanke, pa jih je namesto tega porabil za pokrivanje svojih dolgov. Obdolženčeva družba je imela transakcijske račune blokirane že v letu 2012 in že tedaj je obdolženi vedel, da ne posluje z dobičkom. Pred sklenitvijo pogodb z oškodovanko pa je vedel tudi, kakšen znesek bo dobil po pogodbah o sofinanciranju svojih projektov, v okviru katerih je sklenil pogodbi z oškodovanko. Bistvo goljufije v obravnavanem primeru je v tem, da je obdolženi ob sklepanju pogodb z oškodovanko glede na zmanjšanje sredstev, namenjenih za projekte E. in svoje preteklo poslovanje z izgubo vedel, da ne bo imel zadosti sredstev za pokrivanje vseh svojih stroškov, če ne bo dobil dodatnih sredstev, na katere je lahko zgolj upal. Negativni rezultat svojega poslovanja oz. negativen izid projekta je prevalil na oškodovanko, ki ni bila dolžna nositi tveganja za njegov negativni izkupiček podjema. Dejstvo, da je po storitvi kaznivega dejanja in celo po vloženi obtožnici oškodovanki vendarle plačal opravljeno delo, pa ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja. V kolikor obdolženi ne bi imel goljufivega namena, bi namreč oškodovanko poplačal veliko prej, saj je za to sredstva očitno imel. Poplačal je ni niti v letu 2015, čeprav je v vlogi sodišču z dne 26. 11. 2015 navedel, da je pridobil finančna sredstva.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do neplačila obdolženčevih pogodbenih obveznosti do oškodovanke prišlo iz objektivnih razlogov in da ni dokazan obdolženčev goljufiv namen ob sklenitvi pogodb, ki jih je sklenil z oškodovanko. Obdolženčeva družba namreč ni prejela vseh prvotno dogovorjenih sredstev od E., obdolžencu pa tudi ni uspelo pridobiti sponzorskih sredstev v pričakovani višini, ker je prav v letu 2012 prišlo do velike finančne krize in do izpada sponzorskih sredstev, zaradi česar je tudi projekt E., pri katerem je obdolženi sodeloval, imel likvidnostne težave, kot je to izpovedala priča R.D., ki je bil predsednik komisije za nadzor nad projekti E.. Do neplačila oškodovanki pa je po zaključku sodišča prve stopnje prišlo tudi zaradi finančnih težav obdolženčeve družbe, ki so bile posledica upada založniške dejavnosti, s katero se je njegova družba ukvarjala, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi primerjave podatkov iz bilanc stanja za družbo za leti 2012 in 2013, ki kažejo, da je bilo poslovno leto 2012 uspešnejše od leta 2013, saj so prihodki iz poslovanja v letu 2012 znašali 108.210,00 EUR, v letu 2013 pa le še 67.156,00 EUR. Aneks k pogodbi o sofinanciranju projekta, katerega del sta bili tudi pogodbi, sklenjeni z oškodovanko, pa je višino sredstev iz prvotnega zneska 295.000,00 EUR, znižal na 265.500,00 EUR, kar je v osnovi pomenilo skoraj 30.000,00 EUR manj pričakovanega prihodka. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, kar pravilno poudarja pritožba, da je aneks bil sklenjen že 13. 1. 2012, torej pred sklenitvijo obeh pogodb z oškodovanko, vendar je obdolženčev zagovor, da je pričakoval, da bo prišlo do spremembe aneksa in bo dobil izplačana prvotno dogovorjena sredstva, ocenilo kot prepričljiv in življenjsko sprejemljiv. Pritožbena trditev, da je v času, ko je od E. prejel namenska sredstva, ki bi jih po pogodbah moral nameniti za poplačilo storitev oškodovanki in da je ta sredstva porabil za pokrivanje svojih dolgov pa je zavajajoča, glede na to, da so ta sredstva po ugotovitvah sodišča prve stopnje po prilivu na transakcijski račun obdolženčeve družbe bila na podlagi treh izvršilnih sklepov odtegnjena za plačilo dolgov družbe in torej obdolženi s temi sredstvi ni prosto razpolagal, kot bi to bilo sklepati na podlagi pritožbenih izvajanj.

9. Da ni imel samo obdolženi likvidnostne težave pri izvajanju projektov E., temveč jih je imel celotni projekt E., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb priče R.D., ki je izpovedal, da zaradi tega tudi niso pravočasno izplačevali sredstev in da so se z vsemi koproducenti, tudi z obdolženim, pogovarjali o tem, da bi pridobili dodatna sredstva. Obdolženčevo pričakovanje o pridobitvi dodatnih sredstev, torej ni bilo brez podlage, ko jo skuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo tudi to, da je obdolženi iskal možnosti za osebno posojilo, kar potrjuje izpovedba priče N.Č. in da je zaradi poplačila najetih kreditov dne 20. 7. 2015 prodal stanovanjsko hišo, pri čemer je ves del kupnine, razen zneska v višini 60.000,00 EUR, ki je šel za poplačilo B. d.d., namenil neposrednim plačilom upnikom in je iz te kupnine dne 31. 3. 2016 oškodovanki plačal tudi dolžna zneska v skupni višini 4.334,16 EUR, zaradi česar je oškodovanka podala izjavo za odstop od kazenskega pregona.

10. Ob vsem navedenem pa ni mogoče odreči pravilnosti tudi razlogom napadene sodbe, s katerimi sodišče prve stopnje razlaga, da opis kaznivega dejanja v obtožbi ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, upoštevajoč novo sodno prakso, ki je razvidna iz prvostopni sodbi navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, po kateri za uresničitev zakonskih znakov poslovne goljufije ne zadošča več navedba, da se je dolžnik zavezal k izpolnitvi obveznosti in/ali obljubljal plačilo, pa do tega ni prišlo, ker je zaveza k izpolnitvi element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje in sama pogodbena zaveza ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Ta se namreč kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. V izreku prvostopne sodbe opisano dejanje pa nima konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, ker niso opisane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo brez vsakega dvoma mogoče pri obdolženem sklepati na obstoj preslepitvenega namena. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje sicer dajejo podlago za zaključek, da bi sodišče prve stopnje obdolženca moralo oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, ki ga je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, vendar dejstvo, da je to storilo iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP, ne daje podlage za ugoditev pritožbi, ki je vložena iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Taka pritožba se je namreč pokazala za neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391. ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe državne tožilke.