Jedro

Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanega obsega prevozov. Tožena stranka je potem, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na novo zaposlila tri delavce. Tožniku je podala odpoved, ker je od nje zahteval izplačilo neizplačanih plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker tako poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil podan, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 2. 2014, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 6. 2013 in je to odpoved razveljavilo ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas od 16. 3. 2014 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračuna nadomestilo plače v višini minimalne plače 783,66 EUR mesečno, od teh zneskov plača vse z zakonom določene davke in prispevke, neto nadomestilo plač pa izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za neto nadomestilo plače iz preteklega meseca (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic in neto razlik v plači izplača 2.085,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih zneskov, od posameznih v izreku navedenih datumov zapadlosti (prvi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da na neto razlike v plači za mesec april 2013 v znesku 32,00 EUR, mesec junij 2013 v znesku 53,34 EUR ter mesec oktober 2013 v znesku 170,42 EUR obračuna in plača vse z zakonom določene davke in prispevke (drugi odstavek III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR, od tega zneska plača z zakonom določen davek 125,39 EUR in neto regres v znesku 658,27 EUR izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 447,86 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka paricijskega roka do plačila (točka V izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, saj tožbi ni bil priložen pravni pouk iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožena stranka je tožbo v poštnem predalčniku prejela 19. 5. 2014 in ne 18. 5. 2014 kot zmotno navaja izpodbijana zamudna sodba. Tožbi ni bil priložen poziv sodišča za odgovor na tožbo. S poštno pošiljko se je seznanil direktor tožene stranke, ki kot prava neuka oseba ve, da je na tožbo načeloma potrebno odgovoriti v roku 30 dni. Zadevo je nameraval odstopiti odvetniku, vendar je še pred potekom 30-dnevnega roka prejel zamudno sodbo. Iz izpodbijane zamudne sodbe sicer izhaja, da naj bi bil toženi stranki skupaj s tožbo poslan poziv za odgovor na tožbo z opozorilom o 30-dnevnem roku, vendar tožena stranka trdi, da poziva ni prejela. V kolikor bi tožena stranka poziv prejela, bi se 30-dnevni rok za odgovor na tožbo iztekel 19. 5. 2014, tožena stranka pa je zamudno sodbo prejela že 12. 5. 2014. Glede na to, da se v izpodbijani sodbi navaja, da je bil toženi stranki poslan poziv za odgovor na tožbo v roku 30 dni in glede na navedbo tožene stranke, da poziva sploh ni prejela, je jasno, da se tožba ne more šteti za pravilno vročeno. Pri vročanju tožbe v odgovor je očitno prišlo do napake, bodisi, da je sodišče prve stopnje v pozivu navedlo napačen rok za odgovor na tožbo (30 dnevni rok kakor sodišče samo navaja v izpodbijani zamudni sodbi), bodisi k tožbi sploh ni priložilo poziva na odgovor na tožbo, kakor to zatrjuje tožnik. Glede na navedbe sodišča prve stopnje, da je toženi stranki poslalo pravni pouk o 30-dnevnem roku za odgovor na tožbo, obstoji najmanj utemeljen dvom o tem, ali je bil toženi stranki dan pravilen pravni pouk in že samo zaradi tega se tožba ne more šteti za pravilno vročeno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je kot pravno podlago za odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku navedlo 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot podlago o zahtevku za plačilo neizplačanih dnevnic navajalo 2. člen Uredbe o povračilu potnih stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 s spremembami), saj je bil tožnik zaposlen v gospodarski družbi, kjer je višina dnevnice določena v skladu z internimi akti družbe in Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugimi dohodki, ki se ne štejejo v davčno osnovo. Zmotno je tudi sklicevanje na določbo 42. člena ZDR-1, v zvezi z izplačilom razlik v plači, saj se ta določa nanaša na prenehanje konukrenčne klavzule. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik predložil plačilne liste za obdobje marec - oktober 2013 ter december 2013, ki na hrbtni strani vsebujejo obračun manj plačanih zneskov dnevnic oziroma neto plače. V resnici so ti obračuni priloženi zgolj k plačilnim listom za marec, maj, junij, julij, avgust in september 2013, pa še to v drugačnih zneskih, kot jih vtožuje tožnik. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa omogoči, da poda odgovor na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da tožena stranka v odrejenem roku nanjo ne odgovori. Vendar pa je očitno neresnično pritožbeno zatrjevanje, da tožbi ni bil priložen poziv toženi stranki naj odgovori na tožbo. Povem očitno je, da so te navedbe prirejene za potrebe pritožbenega postopka. Teža poštne pošiljke, ki je bila 2. 4. 2013 poslana toženi stranki je znašala 112 g. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v kolikor se na tehtnico položi tožbo, priloge A1 do A4, poziv toženi stranki, naj odgovori na tožbo, ki se v spisu nahaja na list. št. 5 in 6 ter prazno kuverto tipa VR-MP-3, potem skupna teža teh listin znaša 112 g, če pa odvzamemo poziv toženi stranki naj odgovori na tožbo, potem teža znaša 103 g. Navedeno pomeni, da je očitno, da je toženi stranki bil vročen tudi poziv naj odgovori na tožbo.

Pritožbeno sodišče tudi nima razloga za dvom o tem ali je bil poziv toženi stranki naj odgovori na tožbo pravilen v delu, ki določa rok, v katerem mora tožena stranka odgovoriti na tožbo. V spis je vložen drugopis tega poziva, v katerem je pravilno zapisano, da mora tožena stranka na tožbo odgovoriti v 15 dneh od njene vročitve. Za odgovor na tožbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja je v 2. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določen krajši rok od splošnega 30-dnevnega roka iz 1. odstavka 274. člena ZPP. Drugi odstavek 61. člena ZDSS-1 namreč določa, da je rok za odgovor na tožbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja 15 dni. Tožena stranka zgodbo o možnosti določitve napačnega roka v pozivu na odgovor gradi na očitni pisni pomoti v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe. V 2. točki obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje v resnici navedlo, da je toženi stranki poslalo tožbo s prilogami, skupaj z pozivom na odgovor na tožbo v roku 30 dni in opozorilom, da bo izdalo zamudno sodbo v primeru, če v roku 30 dni na tožbo ne bo odgovorila ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen. Očitno gre za prepis uvodnega stavka standardne obrazložitve zamudnih sodb, ki pride v poštev v vseh ostalih sporih, razen v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. To je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve zamudnih sodb, ki pride v poštev v vseh ostalih sporih, razen v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. To je razvidno tudi iz nadaljnjega stavka obrazložitve, ki pa že vsebuje konkretne navedbe o tem, kdaj je bila tožba toženi stranki vročena in kdaj je potekel 15 dnevni rok za odgovor na tožbo.

Dejstvo, da je bila tožba toženi stranki vročena s pravilnim pozivom je razvidno tudi iz tega, da je na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi kot vsebina pošiljke izrecno navedeno: "DOdgt(d2), tožba, A/1-4". Obrazec poziva toženi stranki, naj odgovor na tožbo z oznako "DOdg-t-d2" pa je obrazec, ki vsebuje poziv za odgovor v roku 15 dni. Naravnost neverjetno je, da bi sodišče v kuverti s katero je toženi stranki pošiljalo tožbo v odgovor navedlo pravilno oznako obrazca, da bi tudi izpolnilo pravilni obrazec in ga vložilo v spis, toženi stranki pa poslalo drug, napačen obrazec. Tudi sicer je povsem nelogična pritožbena zgodba o tem, da sodišče toženi stranki ni poslalo poziva, če pa ga je poslalo, pa je bil ta napačen. Oboje pač ne gre skupaj. Očitno je, da tožena stranka dvom o tem, kakšen poziv ji je bil poslan, skuša umetno ustvariti na podlagi banalne napake sodišča prve stopnje, ki je uporabilo en stavek standardne obrazložitve zamudne sodbe, ne da bi upoštevalo, da je šlo v tem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja.

Vse navedeno pomeni, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ker tožena stranka nanjo ni odgovorila v zakonskem roku 15 dni (na katerega je bila tudi pravilno opozorjena) je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo ali so podani nadaljnji razlogi za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi štirje pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor so določeni v 1. odstavku 318. člena ZPP. Tožena stranka v odrejenem roku ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovoru (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); ni šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je res vse kar tožnik navaja v tožbi. Tako je moralo šteti za resnično, da pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanega obsega prevozov, da je tožena stranka potem, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na novo zaposlila tri delavce in da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ta, da je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo neizplačanih plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Iz takšnih navedb sledi vtoževana posledica, to je razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ugoditev reintegracijskemu zahtevku. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da dejansko pri toženi stranki ni bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi česar je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva nazaj na delo je tožnik zahteval zgolj plačilo v višini minimalne plače, kar je tisti minimum, ki delavcu v vsakem primeru pripada, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita utemeljeno ugodilo tudi reparacijskemu delu tožbenega zahtevka za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

Prav tako iz tožbenih navedb o višini premalo plačanih dnevnic oziroma višini neizplačanih neto plač, pri čemer so te navedbe skladne z vsebino listin, ki so bile priložene k tožbi, izhaja vtoževana posledica, to je da je tožena stranka te zneske tožniku dolžna plačati in od njih obračunati pripadajoče davke in prispevke. Enako velja glede obveznosti obračuna regresa za letni dopust za leto 2013. Tožnik je zatrjeval, da tega regresa ni dobil, zato je sodišče prve stopnje pravilo uporabilo materialno pravo in je na podlagi 131. člena ZDR-1 tožniku dosodilo vtoževani znesek regresa za letni dopust. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da naj bi iz plačilnih list, ki jih je predložil tožnik, izhajala drugačna prikrajšanja v plači, kot pa jih je tožnik vtoževal. V kolikor bi bil ta očitek utemeljen, bi to pomenilo, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Ta določa, da je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi to, da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Vendar pa med tožbenimi navedbami in dokazili, ki jih je predložil tožnik, to je plačilnimi listami in potrdilom tožene stranke o neizplačanih zneskih dnevnic ter neto plač, ni nobenega nasprotja. Tožnik v tožbi navaja natančno takšne zneske, kot so navedeni v plačilnih listah oziroma potrdilu tožene stranke. Res je sicer, da na plačilnih listah za april, oktober in december 2013 na hrbtni stranki ni obračuna manj plačanih zneskov dnevnic oziroma neto plače, kakršen je na vseh ostalih plačilnih listah, vendar je tudi na plačilnih listah z roko napisan znesek dnevnic, ki pa je identičen znesku iz potrdila tožene stranke (priloga A4). Vtoževani znesek neplačanih dnevnic za december 2013 je prav tako naveden v potrdilu tožene stranke, ki se v spisu nahaja kot priloga A4. Prav tako je podana tudi skladnost med zneski, ki so navedeni na hrbtni stranki preostalih plačilnih list in zneski iz potrdila delodajalca ter navedenimi zneski iz tožbe.

Ni bistveno, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago odločitve o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku navedlo določbo 89. člena ZDR-1 namesto pravilne določbe 90. člena ZDR-1. Napaka izhaja iz tega, da so bili neutemeljeni odpovedni razlogi poprej urejeni v 89. členu ZDR, sedaj pa je dejansko ista vsebina urejena v 90. členu ZDR-1. Prav tako ni bistveno, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 2. člena Uredbe o povračilu potnih stroškov za službena potovanja v tujino, namesto na Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugimi dohodki, ki se ne štejejo v davčno osnovno. Ugoditev tistemu delu tožbenega zahtevka, s katerim tožnik vtožuje premalo izplačane dnevnice za sporno obdobje namreč temelji na tožbeni navedbi, da je tožena stranka tožniku sama posredovala podatke o zadržanih izplačilih dnevnic in razlikah v plači in da tožnik vtožuje zneske, ki jih tožena stranka sama priznava. Tožbi je tožnik tudi priložil plačilne liste za obdobje od marca 2013 do decembra 2013 in potrdilo tožene stranke o neizplačanih zneskih dnevnic ter neto plač. V potrdilu so navedeni natančno tisti zneski, ki jih tožnik iz naslova dnevnic vtožuje, zato sploh ni bistveno, da je pravna podlaga tega zahtevka druga, kot pa jo je pomotoma navedbo sodišče prve stopnje, saj višina tožbenega zahtevka izhaja iz listin tožene stranke.

Res je sicer, da se sodišče prve stopnje v zvezi z izplačilom razlik v plači napačno sklicuje na določbo 42. člena ZDR-1. Gre za enako banalno napako kot pri sklicevanju na določbe ZDR-1 o neutemeljenih odpovednih razlogih. Obveznost plačila je bila določena v 42. členu ZDR, ista določba pa je sedaj vsebovana v 44. členu ZDR-1. Seveda takšno napačno citiranje predpisa v ničemer ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ne le da s pritožbi ni uspela, temveč gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa 5. odstavek 40. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.