Jedro

Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja. S tem je določena vsebina tožbenega predloga v ugotovitveni tožbi. Z ugotovitveno tožbo zato ni možno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev.

Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati.

Pravno razmerje, o katerem je bilo odločeno v ponovljenem postopku, po vsebini in nastanku ni enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde, ko tožeča stranka zahteva vrnitev tistega, kar je tožena stranka prejela glede na podlago, ki je pozneje odpadla.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v delu, v katerem je bila zavržena tožba, s katero je tožeča stranka uveljavljala povrnitev zneska 4.987 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 1996 dalje do plačila, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo (nasprotno) tožbo tožeče stranke z dne 20. 6. 2007, ker je menilo, da je bila stvar že pravnomočno razsojena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 326/96 z dne 13. 7. 2007, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 4748/2007 z dne 18. 6. 2008. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V pritožbi navaja, da je 20. 6. 2007 vložila nasprotno tožbo (in 11. 7. 2007 svoj tožbeni zahtevek dodatno opredelila) v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 326/06 pred njenim zaključkom, sodišče prve stopnje pa je pravočasno nasprotno tožbo prezrlo in je ni obravnavalo skupaj s tožbo. Z nasprotno tožbo tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko terjatev v višini 4.987 EUR, ki izvira iz pravnomočne in kasneje razveljavljene sodbe opr. št. III P 405/92 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, z dne 25.11.1993, po kateri je toženi stranki še pred razveljavitvijo uspelo prisilno izterjati navedeni znesek. Meni, da sodišče prve stopnje v navedenem pravdnem postopku ni upoštevalo določb 183. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP), ki ureja situacijo, ko je mogoče med postopkom uveljavljati vmesno ugotovitveno tožbo. ZPP v 181. členu daje možnost stranki, da zahteva varstvo svoje pravice z ugotovitveno tožbo. Za ugotovitev takšne tožbe so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Tožeča stranka opozarja, da je sporno vprašanje, ali je tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je z izvršbo uspela izterjati terjatev na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil kasneje razveljavljen. Pojasnjuje, da je tožena stranka zahtevala plačilo odškodninske rente, medtem ko je tožeča stranka v nasprotni tožbi izpodbijala plačilo te rente. Prejšnja sodba opr. št. III P 405/92 z dne 25. 11. 1993 je bila razveljavljena s sklepom o dovolitvi obnove postopka. Zato je tožeča stranka z nasprotno tožbo zahtevala vračilo zneska, ki ga je morala plačati po navedeni sodbi, ki je bila razveljavljena. Nadalje tožeča stranka ponavlja, da je v pravdi III P 326/96 pravočasno vložila nasprotno tožbo, katero bi moralo sodišče upoštevati in o njej odločiti hkrati s tožbo tožene stranke, ne pa, da je sodišče odvzelo tožeči stranki pravico do tožbe. Sodišče prve stopnje je ignoriralo pravico do obrambe z nasprotno tožbo, s čimer je kratilo pravico do poštenega postopka in učinkovitih pravnih sredstev. Če je sodišče prve stopnje menilo, da za obravnavo zahtevka iz nasprotne tožbe niso izpolnjeni pogoji, bi moralo izdati sklep, tega pa ni storilo, ampak je le odprlo samostojen spis. Nasprotni tožbeni zahtevek je sodišče ločeno obravnavalo in tožbo zavrglo brez tehtne obrazložitve.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 326/96, kjer je nastopala kot tožena stranka, vložila 20. 6. 2007 nasprotno tožbo, pred njenim zaključkom dne 13. 7. 2007. Ko tožena stranka vloži nasprotno tožbo, ki izpolnjuje pogoje iz 183. člena ZPP, jo sodišče praviloma obravnava skupaj s tožbo v istem postopku. Lahko pa pravdi razdruži. To je očitno storilo sodišče prve stopnje. Bistveno je namreč, da sodišče ni dolžno obravnavati nasprotne tožbe skupaj s tožbo. Sodišče samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali ne. Celo ko o razdružitvi ne izda posebnega sklepa, ne zagreši bistvene kršitve postopka. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah ni v ničemer prizadet. Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka opozarja, da so bili pogoji za hkratno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe izpolnjeni, niso odločilne. Z obravnavo nasprotne tožbe v predmetni pravdni zadevi tožeči stranki tudi ni bilo odvzeto sodno varstvo njenih pravic. Zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni.

Tožeča stranka s (nasprotno) tožbo uveljavlja ugotovitveni in dajatveni zahtevek. Z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom zahteva, naj sodišče ugotovi, da tožena stranka I. Š. zaradi invalidske upokojitve ni bila oškodovana v višini razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala oziroma v višini razlike med invalidsko pokojnino, ki jo prejema in starostno pokojnino, ki bi jo prejemala, če bi se starostno upokojila ob izpolnitvi 35-letne delovne dobe. V skladu s 1. odstavkom 181. člena ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi neobstoj oziroma obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP). Glede na citirano določbo je z ugotovitveno tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja. S tem je določena vsebina tožbenega predloga v ugotovitveni tožbi. Z ugotovitveno tožbo zato ni možno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Sodišče ne sprejme v sodni izrek ugotovitve o dejanskem stanju, marveč le ugotovitve o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitveni tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, predstavlja ugotovitev dejstev, zato takšna tožba ni dopustna in jo je bilo treba že iz tega razloga zavreči. Prav tako pa je bilo o ugotovitvenem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Pri presoji, ali gre za že razsojeno stvar, je treba upoštevati sodbo kot celoto, torej poleg izreka samega tudi dejansko stanje in pravno podlago. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 326/96 z dne 13.7.2007 ter sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 4748/2007 z dne 18.6.2008 je razvidno, da je tožena stranka L. L. dolžna plačati tožeči stranki I. Š. odškodnino (v prisojenem znesku) za nastalo škodo, ker je odškodninsko odgovorna v obsegu 20%. Škodo namreč predstavlja razlika med plačo in invalidsko pokojnino oziroma razlika med invalidsko pokojnino, ki jo prejema in starostno pokojnino, če se ne bi zaradi škodnega dogodka predhodno upokojila. Ker je o pravnem razmerju (za isto obdobje) že pravnomočno odločeno, tožena stranka ne more postaviti zahtevka, naj se ugotovi, da toženka ni bila oškodovana. Takšen zahtevek pomeni drugačno presojo o podlagi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini razlike med plačo in pokojnino, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Pravnomočnost pa pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati (1. odstavek 274. člena ZPP).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožbo v delu, iz katerega izhaja ugotovitveni tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v tem delu in sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožeča stranka uveljavlja dajatveni zahtevek in sicer povrnitev (plačilo) 4.987 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 1996 dalje do plačila. Po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi ne gre za že razsojeno stvar. Tožeča stranka opira tožbeni zahtevek na dejstvo, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, je morala toženi stranki v postopku prisilne izterjave na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II P 405/92 z dne 25. 11. 1993, ki je bila kasneje s sklepom o obnovi postopka razveljavljena, plačati znesek 4.987 EUR. Toženi stranki očita, da je prejela znesek na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, zato zahteva vračilo plačanega zneska. Stranki sta sicer istovetni, saj nastopata v tekoči pravdi v zamenjanih vlogah v primerjavi z že pravnomočno razsojeno zadevo, vendar pa ni mogoče govoriti o istovetnosti zahtevkov. Pritožbeno sodišče po podatkih v spisu (odločbi III P 326/96 z dne 13.7.2007 in I Cp 4748/2007 z dne 18.6.2008) ugotavlja, da je bilo o odškodninskem zahtevku (v smislu 2. odstavka 195. člena ZOR oz. 174. člena OZ) tožeče stranke I. Š. pravnomočno odločeno s sodbo III P 405/92, ki pa je bila s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka razveljavljena, nato pa o zahtevku ponovno odločeno s sodbo III P 326/96 v zvezi s sodbo I Cp 497/2003 o podlagi tožbenega zahtevka in s sodbo III P 326/96 v zvezi s sodbo in sklepom I Cp 4748/2007 o višini zahtevka, vendar pa pravno razmerje, o katerem je bilo odločeno v ponovljenem postopku (III P 326/96), po vsebini in nastanku ni enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde, ko tožeča stranka zahteva vrnitev tistega, kar je tožena stranka prejela glede na podlago, ki je pozneje odpadla (prim. 210 in 216. člen ZOR, sedaj 190. in 195. člen OZ). Sodišče prve stopnje bi moralo o tožbenem zahtevku meritorno odločati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrglo tudi tožbo zaradi plačila 4.987 EUR s pripadki in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v meritorno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).