Jedro

Dejstvo, da tožena stranka ni pridobila dovoljenja za redno obratovanje, tako da je lahko obratovala le v obsegu, mnogo manjšem od predvidenega, ne predstavlja spremenjenih okoliščin v smislu 1. odst. 133.čl. ZOR. Toženi stranki je bilo vnaprej znano, da lahko obratuje samo na podlagi ustreznih dovoljenj. Če jih ni pridobila vnaprej pred sklenitvijo zakupne pogodbe, je to opustitev, katere posledice mora nositi sama (2. odst. 133.čl. ZOR). Gre namreč za okoliščine, na katere bi morala tožena stranka računati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka vzpostaviti na parc.št. k.o. M. prejšnje stanje s tem, da izravna teren, nasuje humus v debelini najmanj 20 cm in poseje travo. To obveznost je tožena stranka prevzela s pogodbo o zakupu zemljišča z dne 18.12.1985. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na spremenjene razmere, ker bi nanje morala računati ob sklepanju pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve in pravna stališča. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodbi napačno ugotovili namen in voljo pogodbenih strank. Meni, da je za vzpostavitev prejšnjega stanja na parceli odgovorna prejšnja najemnica VGP S., ki najemne pogodbe ni nikoli odpovedala. Tožena stranka ni dobila dovoljenja za obratovanje. Sprejema samo obveznost, da vzpostavi stanje, kakršno je bilo ob sklenitvi pogodbe. Vse ostalo je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev in z vrsto drugih temeljnih načel obligacijskega prava. Osnovni namen pogodbe ni bil realiziran, zato je utemeljeno sklicevanje na spremenjene okoliščine. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata obveznost tožene stranke, da na tožnikovi parceli št. ... k.o. M. izravna teren, nasuje humus v debelini najmanj 20 cm in jo poseje s travo, na podlagi zakupne pogodbe z dne 18.12.1985 ter na podlagi izpovedi prič in tožnika kot stranke. Kakšna je bila pogodbena volja o tem, ali mora tožena stranka na parceli vzpostaviti stanje, kakršno je bilo ob sklenitvi pogodbe, ali pa stanje, kakršno je bilo pred preureditvijo parcele v deponijo peska in gramoza, je ugotovljeno na podlagi ocene izvedenih dokazov. Gre za dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko sodišče ne more preverjati (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato tožeča stranka teh vprašanj ne more znova načenjati v reviziji. Vezana je na dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje, ki ju lahko izpodbija le v okviru dovoljenih revizijskih razlogov (1. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava se tožena stranka sklicuje na spremenjene okoliščine, in uveljavlja, da bi bilo treba pogodbo razvezati na podlagi 1. odst. 133.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Tako stališče tožene stranke ni utemeljeno. Dejstvo, da tožena stranka ni pridobila dovoljenja za redno obratovanje, tako da je lahko obratovala le v obsegu, mnogo manjšem od predvidenega, ne predstavlja spremenjenih okoliščin v smislu 1. odst. 133.čl. ZOR. Toženi stranki je bilo vnaprej znano, da lahko obratuje samo na podlagi ustreznih dovoljenj. Če jih ni pridobila vnaprej pred sklenitvijo zakupne pogodbe, je to opustitev, katere posledice mora nositi sama (2. odst. 133.čl. ZOR). Gre namreč za okoliščine, na katere bi morala tožena stranka računati. Zato se povsem neutemeljeno sklicuje na poštenost in načela obligacijskega prava. Povsem v skladu s temi načeli je, da posledice svoje opustitve trpi sama. Ni mogoče sprejeti stališča, da bi to lahko prevalila na tožnika, ki je svoj del obveznosti izpolnil. Toženi stranki je bilo stanje parcele ob prevzemu znano. Kljub temu je prevzela obveznost, da po prenehanju pogodbe vzpostavi na parceli stanje, kakršno je bilo pred preureditvijo parcele v deponijo gramoza. Pri taki zahtevi je tožnik vztrajal, kar je z njegove strani povsem razumljivo. Nesmiselno bi bilo namreč zahtevati od prejšnjega zakupnika zatravitev parcele, nakar bi jo tožena stranka morala ponovno preurejati v deponijo. Šlo bi za dvojno delo, ki ne bi imelo smisla in bi toženi stranki položaj kvečjemu otežilo, nič pa ne bi vplivalo na njeno končno dolžnost, da parcelo spet vzpostavi kot travnik. Tožena stranka je vsekakor tako obveznost sprejela, kar sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi pogodbe in drugih dokazov. Niso pa ugotovljeni nobeni razlogi, zaradi katerih bi ta obveznost tožene stranke lahko prenehala.

Pravilno je stališče obeh sodb tudi glede zastaranja. Tožena stranka se glede na določbo 7. člena pogodbe ne more uspešno sklicevati na datum svojega dopisa o odpovedi pogodbe kot začetek zastaranja, kajti veljavno odpoved bi lahko podala šele potem, ko bi izpolnila svoje obveznosti po tej pogodbeni določbi. Pravilna je tudi ugotovitev, da sta pravdni stranki v pravdi opr. št. P 76/91 s poravnavo z dne 15.9.1991 ugotovili, da je tožena stranka plačala zakupnino še za leto 1991. Iz tega izhaja, da je tudi tožena stranka štela, da v letu 1991 še veljajo njene obveznosti po zakupni pogodbi, ki se jih torej ni rešila z dopisom z dne 23.12.1988, s katerim je sporočila tožniku, da odpoveduje pogodbo. Glede na take ugotovitve o neveljavnosti odpovedi in nadaljnjem trajanju pogodbenih obveznosti, petletni zastaralni rok po 371.čl. ZOR ob vložitvi tožbe dne 7.2.1994 še ni potekel. Glede na navedeno ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka uveljavlja tudi nadaljnje revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Teh razlogov pa ni opredelila tako, da bi jih revizijsko sodišče lahko preizkusilo. Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče samo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP). Te kršitve ni. Na kaj sicer misli tožena stranka z uveljavljanjem postopkovnih kršitev, pa iz revizije ni razvidno. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).