Jedro

Tožnik ni carinski dolžnik, saj se odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, ne glasi nanj. Tožnik v obravnavani zadevi nastopa kot garant oziroma kot porok za osebe, ki uporabljajo režim TIR in je zavezan zgolj na podlagi pogodbe oziroma konkretno na podlagi Dogovora. Ni pa zavezan na podlagi odmerne odločbe, ki jo carinski organ napačno navaja kot izvršilni naslov za izterjavo carinskega dolga od tožnika. Za davčno izterjavo od tožnika ni podanega izvršilnega naslova.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Carinskega urada Nova Gorica št. DT 4931-5/2011-2 z dne 17. 1. 2011 odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je prvostopenjski organ na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. 4931-1/2011-7 z dne 10. 1. 2011 tožniku naložil plačilo carinskega dolga v višini 191.754,39 EUR z zamudnimi obresti v višini 2.604,96 EUR in stroški izdaje sklepa v višini 20,86 EUR ter nadaljnjimi zamudnimi obresti od 11. 1. 2011 do dneva plačila. Zoper tožnika se opravi rubež denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki ga ima dolžnik na računu pri ... Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja odmerne odločbe, ki jih zajema seznam izvršilnih naslovov z dne 10. 1. 2011. Tožnik pa ni v roku poravnal denarnih obveznosti po predmetnih odmernih odločbah. Za čas odloga plačila carinskega dolga v višini 191.754,39 EUR od izvršljivosti predmetnih odmernih odločb do 16. 11. 2010 so bile tožniku obračunane tudi obresti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopenjski organ sklicuje se na prvi odstavek 69. člena, drugi odstavek 87. člena, tretji odstavek 93. člena, prvi odstavek 94. člena, 152. člen, tretji odstavek 157. člena, drugi odstavek 166. člena, 168. člen in 170. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V vlogah podanih v upravnem sporu pa navaja tudi 232. člen Uredbe Sveta št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS), 3. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) in 143. člen ZDavP-2. 2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil, ker meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo v skladu z določbami ZDavP-2. S predmetnimi odmernimi odločbami carinskega urada je bila tožniku naložena obveznost, da za sporno blago plača v izpodbijanih odločbah odmerjene dajatve s pripadajočimi obrestmi v roku 3-mesecev po vročitvi odločbe, kolikor imetnik zvezka TIR in prevoznik blaga kot solidarna dolžnika, dajatev ne bosta plačala v roku 10-dni po vročitvi odločb. Posamezni izvršilni naslovi so postali izvršljivi in je tako izpolnjena procesna predpostavka za začetek davčne izvršbe. Izpodbijani sklep o izvršbi pa vsebuje vse zakonsko predpisane sestavine. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnik je bil obveščen, da predmetni dolg ni bil poravnan in je bil pozvan k takojšnemu plačilu. Tožnik pa kljub pozivu dolga ni plačal. Pri tem pa v danem primeru ne gre za poplačilo carinskega dolga iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja, ki ga je s sklenitvijo poroštvene pogodbe s Carinsko upravo RS zagotovil tožnik. Določbe CZS so v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lex specialis. Gre za javno-pravno obveznost in za odločanje o upravni stvari. Navaja sodbo SEU C-488/09. Zamudne obresti pa so zaračunane na podlagi drugega odstavka 87. člena in prvega odstavka 96. člena ZDavP-2. Znesek nadaljnjih zamudnih obresti do dneva plačila pa bo znan šele ko bo dolg poravnan.

3. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je nato razširil tudi na odločbo pritožbenega organa. Ugovarja napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da ni podane pravne podlage za prisilno izterjavo carinskih obveznosti od tožnika. Tožnik ni v predmetni zadevi carinski dolžnik. Nastopa zgolj kot civilno-pravni porok carinskega dolžnika. Tudi v carinskem postopku ni nastopal kot carinski dolžnik. Tožnik se je le pogodbeno zavezal, da v razmerju do Carinske uprave RS nastopa kot porok po predpisih civilnega prava. Tožena stranka tako ni upravičena zoper tožnika kot poroka pričeti prisilne izterjave po določbah davčne izvršbe, saj se obveznosti od carinskega dolžnika sploh še ni terjala. Tožnik pa je le subsidiarni civilni porok carinskega dolžnika. Carinski organ bi moral najprej terjati plačilo carinskega dolga od carinskega dolžnika. Šele če pri tem ne bi bil uspešen, bi lahko od tožnika terjal poplačilo carinskega dolga, vendar na podlagi civilno-pravnih predpisov pri stvarno pristojnem splošnem sodišču. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS I U 1872/2010, I U 1882/2010, I U 1779/2010 in ostale, na strokovno mnenje dr. Bojana Škofa, dr. Petra Juharta in dr. Petra Grilca, sodno prakso sodišč v Nemčiji, Poljski in Grčiji. Pojasnjuje razloge za obstoj stvarne nepristojnosti upravnega sodišča. Razmerje med strankama je v danem primeru razmerje civilne oz. gospodarske narave, podlaga pa je civilna pogodba o poroštvu sklenjena na podlagi določb Konvenciji o mednarodnem prevozu blaga na podlagi karnetov TIR (v nadaljevanju Konvencija TIR). Dogovor med strankama o izdajanju zvezkov TIR in poroštvu, za obveznosti, ki izhajajo iz postopka TIR z dne 16. 2. 1999 (v nadaljevanju Dogovor) je bil namreč sklenjen na podlagi Konvencije TIR. Na podlagi Konvencije TIR pa je garancija TIR dispozitivne narave. Sklicuje se na Pojasnila k členu 11/3 Konvencije TIR in na 43. člen ter prvi in sedmi odstavek 8. člena Konvencije TIR. Gre za zasebno-pravno razmerje in za sui generis civilno-pravno pogodbo. Konvencija TIR se neposredno sklicuje na garancijski dogovor, ki ga skleneta garantno združenje in carinske oblasti, podrobnejše urejanje takšnega garancijskega dogovora pa je prepuščeno nacionalnim pravnim pravilom. Kolikor želi carinski organ uveljavljati terjatev z naslova poroštva za obveznosti od tožnika, mora najprej terjati vse glavne carinske dolžnike, pod pogojem, da njihov dolg obstoji (načelo akcesornosti, ki ga je tožnik pojasni pod točko II. tožbe). Šele če nihče od glavnih dolžnikov carinskega dolga ne plača, sme carinski organ uveljavljati terjatve iz naslova carinskega dolga zoper civilnega poroka (načelo subsidiarnosti, ki ga je tožnik obrazloži pod točko III. tožbe). V upravnem postopku je odločeno o stvari iz sodne pristojnosti, saj gre za ničnost odločbe. Navaja sodno prakso SEU C-266/01 drugih tujih sodišč ter določbe od 193. člena do 195. člena CZS. Toženi stranki očita, da carinskega dolga ni najprej terjala od glavnih carinskih dolžnikov. Prilaga pravni mnenji (IRU iz leta 2008 in prof. L. Thevenoz) ter dokument Evropske Komisije 17. 5. 2005. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in postopek ustavi oz. podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sklicuje na sodbo SEU C-488/09 in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1872/2010. V primeru, če je zahteva za plačilo zneskov sporočena z upravno odločbo, ki v tem postopku predstavlja enega izmed v seznamu naštetih izvršilnih naslovov, je to upravna zadeva in gre za javno-pravno obveznost ima carinski organ pravno podlago, da začne postopek davčne izvršbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V predmetni zadevi je sporen sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, izdan v skladu z določbo 150. člena ZDavP-2 na podlagi seznama izvršilnih naslovov (odmernih odločb) zoper tožnika (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Če dolžnik pravočasno ne poravna zapadlih carinskih obveznosti, se ta prisilno izterja na podlagi 143. člena ZDavP-2. V obravnavanem primeru pa ne gre za to situacijo. Po presoji sodišča tožnik ni dolžnik za predmetni carinski dolg. Iz odmernih odločb, ki predstavljajo izvršilne naslove po predmetnem seznamu izvršilnih naslovov, in se nahajajo v upravnih spisih, je razvidno, da se v izreku teh odločb kot glavni carinski dolžniki navajajo drugi subjekti in ne tožnik (dolžniki so subjekti, ki so imetniki zvezka TIR in so navedeni v izreku predmetnih odmernih odločb). Dolgovani znesek so tako dolžni poravnati carinski dolžniki, navedeni v predmetnih odmernih odločbah. Le v primeru, če za carinski dolg odgovarja več carinskih dolžnikov, navedenih v izreku odmernih odločb, so ti v skladu z določili CZS solidarno odgovorni (153. člen CZS). Le v takšnem primeru po presoji sodišča lahko carinski organ izbira, od katerega izmed solidarnih dolžnikov, navedenih v izreku odmernih odločb bo terjal neplačani carinski dolg. Tožnik pa v zadevnem primeru ni carinski dolžnik, saj se predmetne odmerne odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove, nanj sploh ne glasijo. Tožnik v obravnavani zadevi nastopa kot garant oz. kot porok za osebe, ki uporabljajo režim TIR. Tožnik je zavezan zgolj na podlagi pogodbe oz. konkretno na podlagi Dogovora. Ni pa zavezan na podlagi predmetnih odmernih odločb, ki jih v obravanem primeru carinski organ napačno navaja kot izvršilne naslove za izterjavo predmetnega carinskega dolga od tožnika. V skladu z navedenim po mnenju sodišča za davčno izterjavo od tožnika v obravnavani zadevi ni podanega izvršilnega naslova.

7. Iz predmetnih odmernih odločb iz seznama izvršilnih naslovov, ki so navedene na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa o izvršbi nesporno izhaja, da se glasijo na carinske dolžnike, garantno združenje oz. tožnik pa je zgolj pozvan k prostovoljnemu plačilu v zakonsko določenem roku, kolikor solidarni dolžniki ne plačajo. V primeru, da predmetni carinski dolg ne bo pravočasno poravnan (s strani solidarnih carinskih dolžnikov, navedenih v izreku predmetnih odmernih odločb) se zoper solidarne carinske dolžnike lahko uvede postopek prisilne izterjave v skladu z določili ZDavP-2. Šele nato pa se lahko predmetni carinski dolg poplača iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja (točka 3. izreka predmetnih odmernih odločb, ki predstavljajo izvršilne naslove). V skladu z navedenim tožnik po presoji sodišča ni solidarni dolžnik kot to opredeljuje CZS in tako v danem primeru ni podane podlage za izterjavo predmetnega carinskega dolga od tožnika po določbah ZDavP-2. Iz predmetnih odmernih odločb pa tudi za tožnika ni vzpostavljena nobena nova javno-pravna obveznost. Carinski dolg, ugotovljen v predmetnih odmernih odločbah, se nanaša zgolj na carinske dolžnike in ne na tožnika. Na podlagi določb CZS pa je mogoče z odmerno odločbo naložiti plačilo obveznosti le carinskim dolžnikom. Iz izvršilnih naslovov tako ne izhaja nobena odgovornost tožnika za plačilo obveznosti kot carinskega dolžnika. Stališče obeh carinskih organov, da odmerne odločbe predstavljajo izvršilne naslove za prisilno izterjavo predmetnega carinskega dolga od tožnika po ZDavP-2, je po mnenju sodišča napačno. Sodišče pa je glede same vsebine v tej zadevi obravnavanih odmernih odločb oz. izvršilnih naslovov (kar sicer na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more biti predmet tega postopka), že pojasnilo v drugih sporih, ko je navedlo, da iz njih ne nobena izhaja tožnikova obveznost kot carinskega dolžnika, temveč je zgolj ugotovljen njegov položaj garanta. Tako je obveznost tožnika potrebno razlagati zgolj v okviru Dogovora in v okviru določb Konvencije TIR (npr. sodba I U 1816/2011 z dne 15. 3. 2011). Drugačna razlaga bi namreč pomenila, da se uvaja institut garanta mimo nacionalnega pravnega reda (instituta garancije po OZ). Stališče tožene stranke, ki tožnika glede zahteve za plačilo na podlagi 7. točke 8. člena Konvencije TIR enači z glavnimi dolžniki oziroma ga šteje za solidarnega dolžnika v smislu določb CZS, je po presoji sodišča napačno.

8. Na drugačno odločitev ne vpliva okoliščina, da je tožnik v izreku odmernih odločb oz. izvršilnih naslovih naveden kot porok, ki jamči za carinski dolg glavnih dolžnikov (oseb, ki uporabljajo režim TIR), na kar se sklicuje tožena stranka. Tožnikova odgovornost bi bila podana le v primeru, če carinski dolžniki ne bi plačali carinskega dolga. To pa je tudi skladno z določbo 8. člena Konvencije TIR, po kateri pristojni organi zahtevajo plačilo najprej od neposredno odgovornih oseb in vložijo zahtevek zoper garantno združenje šele, če od neposredno odgovornih oseb (carinskih dolžnikov) dolga ne morejo izterjati. Jamstvena organizacija se tako ne obremenjuje v primerih, ko je izterjava možna od glavnega dolžnika. To pa ne pomeni, da je do te situacije prišlo kar z izdajo sklepa o izvršbi na denarna sredstva tožnika, ker npr. solidarni carinski dolžniki niso prostovoljno plačali carinskega dolga. Iz predmetnih odmernih odločb kot izvršilnih naslovov pa tudi izhaja, da se bo v tem primeru znesek poplačal iz instrumenta zavarovanja oz. se bo (le) zoper solidarne dolžnike uvedel postopek izterjave po ZDavP-2. 9. Tako v obravnavanem primeru za izdajo sklepa o izvršbi na tožnikova denarna sredstva ne obstaja izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2. Status tožnika in njegove obveznosti v zadevi nista sporni in izhajata iz Dogovora in ne iz predmetnih odmernih odločb. Določbe Konvencije TIR po mnenju sodišča ne dajejo javno-pravni značaj Dogovoru. Pritrditi je sicer toženi stranki, da je tožnik sklenil Dogovor prostovoljno in da se je z njim zavezal za določeno vrsto in obliko odgovornosti za plačilo uvoznih ali izvoznih dajatev, vendar po mnenju sodišča tega ne gre enačiti z solidarno odgovornostjo glavnih dolžnikov v smislu 213. člena CZS in s tem pravico tožene stranke, da sama izbere od katerega od solidarnih dolžnikov bo zahtevala plačilo carinskega dolga. Razmerje med državo (Carinsko upravo RS) in garantom, ki je urejeno z Dogovorom pa po presoji sodišča ne pomeni uresničevanja javnih pooblastil države in gre tako za dogovor civilno-pravnega značaja posebne narave. Po mnenju sodišča v danem primeru tudi ne gre za spor izven uporabe Bruseljske uredbe, kar je skladno s sodbo SEU C-266/01. Sodba SEU C-488/09, na katero se sklicuje tožena stranka, pa v obravnavanem primeru ni uporabljiva, saj ureja vprašanje kraja nastanka carinskega dolga, pristojnosti carinskega organa za izterjavo carinskega dolga glede na ozemlje, na katerem je bila ugotovljena kršitev in za vprašanje zastaralnih rokov.

10. Ker v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi na tožnikova denarna sredstva ker ni podanega izvršilnega naslova navedenega v določbi 145. člena ZDavP-2 zoper tožnika, je izpodbijani sklep nezakonit in ga je potrebno odpraviti. Carinski organ pa bo lahko zahteval plačilo carinskega dolga od tožnika na podlagi Dogovora na način in po postopku, ki je enak pravnemu varstvu v podobnih civilno-pravnih položajih.

11. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 12. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku prisodi pavšalni znesek stroškov skladno z določili Pravilnika.