Jedro

O kršitvi bilo mogoče govoriti zgolj v primeru, da bi sodišče prve stopnje v posledici napačnega pravnega pouka štelo, da tožena stranka pritožbe ni vložila pravočasno. Kadar sodna odločba vsebuje napačen pravni pouk, se zakonski roki z nepravilnim poukom ne more skrajšati. Tožena stranka je bila sicer res zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, vendar zaradi tega ni bila prikrajšana v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva, saj sodišče prve stopnje napačnega pravnega pouka ni štelo v njeno škodo, s tem pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

Zgolj opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokazni postopek ter o zadevi po izvedenem dokaznem postopku meritorno odločilo. Ker se tožena stranka ni udeležila niti prvega, niti drugega naroka naroka za glavno obravnavo, sodišču pa je v obeh primerih posredovala zgolj posplošeno opravičilo za svoj izostanek (brez kakršnihkoli dokazov), sodišče prve stopnje v odsotnosti relevantnih navedb in dokazov ni imelo podlage odločiti drugače kot je, torej da oba naroka opravi v njeni odsotnosti.

Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (po posameznih postavkah v stroškovniku), ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 690,40 EUR, 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev iz nasprotnega pobotnega predloga v vrednosti 4.466,00 EUR, (II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v obsegu, razvidnem iz II. točke izreka izpodbijane sodbe ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede absolutno bistvenih kršitev določb ZPP:

5. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku zoper sodbo napačno navedlo, da je pritožba dovoljena v roku 8 dni, namesto pravilno: v roku 15 dni. Toda zaradi tega tožena stranka ni bila niti „prekludirana“ v svoji pravici do ustrezne obrambe in priprave pritožbe zoper sodbo, kot to zmotno meni, niti ji ni bila odvzeta pravica do pritožbe. O kršitvi bilo mogoče govoriti zgolj v primeru, da bi sodišče prve stopnje v posledici napačnega pravnega pouka štelo, da tožena stranka pritožbe ni vložila pravočasno. Kadar sodna odločba vsebuje napačen pravni pouk, se zakonski roki z nepravilnim poukom ne more skrajšati. Tožena stranka je bila sicer res zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, vendar zaradi tega ni bila prikrajšana v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva, saj sodišče prve stopnje napačnega pravnega pouka ni štelo v njeno škodo, s tem pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko ji je posredovalo nečitljive listine, naroka 28. 2. 1013 pa kljub opravičilu ni preložilo.

7. V zvezi z zatrjevanimi nečitljivimi prevodi listin, ki naj bi jih prejela tožena stranka, višje sodišče ugotavlja, da v pritožbi ni navedeno, katere konkretne listine naj bi bile nečitljive, tudi v postopku na prvi stopnji pa je tožena stranka zgolj nedoločno navajala, da je „nekaj“ prevedenih listin nečitljivih. Za katere konkretne listine naj bi šlo, tožena stranka niti v postopku in niti v pritožbi ni pojasnila. Ker je v dokaz trditev o nečitljivosti prejetih listin predložila zgolj fotokopijo prevoda elektronskega sporočila z dne 14. 5. 2007, višje sodišče sklepa, da se pritožbeni očitek nanaša na to listino. Po vpogledu navedene listine višje sodišče šteje, da ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da gre za nečitljivo kopijo prevoda elektronskega sporočila, je pa res, da je navedena kopija slabo čitljiva (ne pa nečitljiva). Za presojo, ali je v konkretnem primeru zaradi slabo čitljive fotokopije prišlo do bistvene kršitve določb postopka, je odločilnega pomena vprašanje, ali je ta dokazna listina kakorkoli prispevala k temu, da tožena stranka ni mogla na navedbe in dokaze tožeče stranke ustrezno odgovoriti. Ker se fotokopija nanaša na medsebojno elektronsko korespondenco pravdnih strank, vsebina te listine toženi stranki po zaključku višjega sodišča kljub slabši čitljivosti v tem postopku predložene fotokopije ni mogla biti ali ostati neznana, kar pomeni, da slaba čitljivost ene dokazne listine ne predstavlja okoliščine, ki bi pomenila bistveno kršitvi določb postopka.

8. Isti zaključek velja glede izvedbe naroka 28. 2. 2013, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo kljub opravičilu tožene stranke. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če za to drugi upravičeni razlogi. Le-te mora predlagatelj konkretno zatrjevati in izkazati. Višje sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je narok kljub opravičilu tožene stranke opravilo (282. člen ZPP), saj slednja zgolj s posplošenim opravičilom ni izkazala, da obstajajo upravičeni razlogi za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko pavšalne in dokazno nepodprte prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ni upoštevalo. Kršitev te določbe bi lahko prešla v nezakonito postopanje po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v bistveno kršitev določb pravdnega postopka le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena v odsotnosti tožene stranke kljub utemeljenemu opravičilu. Tožena stranka je šele v pritožbi pojasnila razloge, zaradi katerih naj bi se narokov ne mogla udeležiti, pri čemer dokazov za svoje navedbe tudi v pritožbi ni predložila.

9. Zgolj opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokazni postopek ter o zadevi po izvedenem dokaznem postopku meritorno odločilo. Slednje ne pomeni, da sodišče v konkretnem primeru naroka ne bi preložilo, v kolikor bi tožena stranka svojo odsotnost konkretno pojasnila (kot je to storila šele v pritožbi), saj bi v pritožbi navedeni razlogi ob predložitvi ustreznih dokazil nedvomno zadoščali za presojo upravičenosti razlogov za izostanek. Ker pa se tožena stranka ni udeležila niti prvega, niti drugega naroka naroka za glavno obravnavo, sodišču pa je v obeh primerih posredovala zgolj posplošeno opravičilo za svoj izostanek (brez kakršnihkoli dokazov), sodišče prve stopnje v odsotnosti relevantnih navedb in dokazov ni imelo podlage odločiti drugače kot je, torej da oba naroka opravi v njeni odsotnosti. Ne glede na to, da višje sodišče sprejema in razume razloge, ki jih v pritožbi zatrjuje tožena stranka kot razlog svoje odsotnosti z obeh narokov, zgolj zaradi tega ni mogoč zaključek, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje nepravilno oziroma, da je bila zaradi izvedbe naroka v odsotnosti tožene stranke storjena očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni vedelo za razloge (ki jih tožena stranka prvič navaja šele v pritožbi), zaradi katerih se tožena stranka narokov ni udeleževala, zato jih tudi ni moglo upoštevati.

Glede krajevne in stvarne pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani:

10. Tožena stranka tudi v pritožbi ponavlja že v postopku na prvi stopnji večkrat ponovljene navedbe, na podlagi katerih meni, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno in stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Ne da bi se višje sodišče posebej opredeljevalo do posameznih pritožbenih navedb v tem delu, ki za odločitev ne morejo biti relevantne (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP), ponovno pojasnjuje, da je bilo o vprašanju krajevne in stvarne pristojnosti že (pravnomočno) odločeno s sklepom z dne 22.9.2011. Ponovno načenjanje tega vprašanja v pritožbenem postopku torej ni mogoče. Glede zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

11. V zvezi s spornim računom št. 766 z dne 22. 2. 2007, s katerim je tožeča stranka zaračunala dobavo rastlinske masti, tožena stranka trdi, da ga je nemudoma reklamirala. Konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim grajanjem napak (torej: kdo, komu, kdaj, kako/na kakšen način) tožena stranka ni navedla, je pa predložila zapisnik o reklamaciji z dne 26. 2. 2007, za katerega je tožeča stranka trdila, da ga nikoli ni prejela. Reklamacijski zapisnik sam zase, v odsotnosti kakršnihkoli drugih relevantnih navedb in okoliščin, ki bi pojasnjevale, kdaj, komu in na kakšen način naj bi bil posredovan, ne dokazuje trditev tožene stranke. Tožeča stranka negativnega dejstva, to je, da reklamacije računa št. 766 ni prejela, ne more dokazati; dokazno breme o tem, da je reklamacijo navedenega računa pravočasno posredovala, je torej na toženi stranki. Slednja dokaznemu bremenu zgolj s predložitvijo reklamacijskega zapisnika ni zadostila. Tudi v pritožbi namreč ni pojasnila, kako in kdaj naj bi reklamacijo (reklamacijski zapisnik) tožeči stranki posredovala.

12. S strani tožene stranke zatrjevano domnevno favoriziranje tožeče stranke, ki naj bi dokaznemu bremenu glede vtoževanih računov zadostila zgolj z zatrjevanjem, da jih je toženi stranki poslala, ne drži. Tožena stranka je vtoževane račune prejela najkasneje v tem postopku, tudi sicer pa prejem računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve. Obveznost nastane s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR) in ne šele s prejemom računa. Prejem računa za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka torej ni bistvenega pomena, kar pa ne drži za zatrjevano grajanje. Le-ta mora biti namreč pravočasno (prim. 461. in 462. člen OZ) in v pravilni obliki (prim. 464. člen OZ). Pravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da predloženi dokaz (reklamacijski zapisnik) nadomešča trditveno podlago ugovora. Predmet dokazovanja so (razen izjem po 214. členu ZPP) dejstva, na katerih temeljijo zahtevki in ugovori strank. Vsaka stranka mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori in predlagati dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. V obravnavanem primeru tožena stranka ni zadostila prvemu bremenu, saj ni navedla dejanskega stanja, ki ustreza zahtevani pravni posledici - pravici kupca, da uveljavlja enega izmed jamčevalnih zahtevkov - zaradi česar sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da ni dokazala, da bi zatrjevane napake pravilno in pravočasno grajala. Tudi sicer pa pritožba z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje (iz 20. točke obrazložitve), da na podlagi medsebojne korespondence pravdnih strank zaključuje, da problem ni bila kvaliteta, pač pa cena blaga.

13. Tožena stranka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je blago po računih št. 3324, 3536 in 3660 prejela, izpodbija z navedbami, ki se tičejo s strani tožeče stranke zatrjevanega prevzema blaga z lastnim vozilom, pri čemer vprašanje ali je tožena stranka v spornem obdobju razpolagala s svojimi vozili ali ne, za odločitev ni relevantno. Sodišče prve stopnje je navedlo vrsto okoliščin (zlasti medsebojno korespondenco pravdnih strank, dogovore o protidobavah, pozive tožeče stranke za plačilo računov), na podlagi katerih je zaključilo, da je tožena stranka blago po vtoževanih računih prejela. Nobenega od zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija, pač pa zgolj ponavlja, da po juniju 2007 ni več naročala pri tožeči stranki. Višje sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v točkah 13. - 18. izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve, saj je v navedenih točkah sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo na ugovore tožene stranke, ki se nanašajo na vprašanje dobave blaga po vtoževanih računih.

Glede zastaranja oziroma prekluzij:

14. V tej zadevi se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku (pod določenimi pogoji) olajšuje izterjavo obveznosti. Če dolžnik sklepu o izvršbi obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku. Če dolžnik torej z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa za izvršbo šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku.

15. Ko dolžnik obrazloženo ugovarja, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, to je s presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka. Da pa bi lahko sodišče o tem presojalo, mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka v skladu z razpravnim načelom sodišču najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek. Predložene listine imajo v pravdnem postopku dokazno vrednost, kar pomeni, da tožeča stranka z njimi "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe. Okoliščina, da v predlogu za izvršbo račun št. 3660 ni bil označen kot „račun“, pač pa je bila navedena zgolj njegova oznaka, glede na zgoraj navedeno v ničemer ne vpliva na vprašanje utemeljenosti zahtevka, ki ga je tožeča stranka dokazovala z omenjeno listino, kot to zmotno meni pritožnik.

16. Vprašanje, kdaj je tožeča stranka prejela dokazne listine, za vprašanje utemeljenosti ugovora zastaranja v ničemer ni odločilno, prav tako tudi ne, zakaj je postopek v predmetnem sporu trajal tako dolgo. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ), pri čemer zastaranje teče za vsako dobavo blaga posebej (drugi odstavek 349. člena OZ). Tožeča stranka je plačilo računov, ki so zapadli 27. 10. 2007, 6. 10. 2007 in 31. 10. 2007 vtoževala s predlogom za izvršbo, vloženim 31. 3. 2009, zaradi česar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zastaranje ni nastopilo.

17. Tožena stranka v zvezi s pritožbenimi navedbami glede zastaranja ponavlja dotedanje navedbe, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je toženi stranki vtoževane račune poslala. Ker je višje sodišče na te pritožbene očitke odgovorilo že v točki 12. obrazložitve, se na navedbe v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Glede pobotnega ugovora:

18. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo zgolj s pavšalnimi navedbami. V točkah 21. - 23. izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo dokazne listine, ki jih je v zvezi s pobotnim ugovorom vpogledalo, pa tudi, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključuje (v sodbi je sicer uporabljen neprimeren izraz: „sklepa“, kar pa na pravilnost zaključkov ne vpliva), da je tožena stranka s plačilom zahtevanega zneska v celoti priznala izračun iz dopisa z dne 7. 9. 2007 ter se strinjala s pobotom, ki ga je v navedenem dopisu predlagala tožeča stranka. Tožena stranka tudi v pritožbi ni navedla (in ne predložila) nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da s predlaganim pobotom ne bi soglašala, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče sledilo zgolj dokazom tožeče stranke. Pritožba ne izpodbija zaključka, da iz predloženih dokazov izhaja dogovor o pobotu istih terjatev, kot jih tožena stranka ponovno uveljavlja v pobot v tem sporu, ter da so te terjatve zaradi pobota ugasnile.

19. Prav tako pritožba z ničemer ne izpodbija zaključkov, ki se nanašajo na bremepis št. 18/2007, in sicer, da tožeča stranka ni bila dolžna toženi stranki izročiti blaga, saj že prevzeto blago ni bilo plačano. Neizpodbit je ostal tudi zaključek, da terjatev iz bremepisa št. 17/2007 ne obstaja, saj je tožeča stranka dokazala, da so bile vse cisterne toženi stranki vrnjene. Tudi, če tožeča stranka prejetih bremepisov ni reklamirala, kot to navaja tožena stranka, to ne pomeni, da je v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke zgolj zaradi tega utemeljena. Če bremepisi niso bili ugovarjani, so dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o pobotnem ugovoru. Navedeno pa ne pomeni, da ni mogoče zanikati obstoja dejstev, dokazovanih s temi listinami. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev je v takem primeru na strani tožeče stranke, ki lahko utemeljenost pobotnega ugovora izpodbija s trditvijo, da terjatev ne obstaja. To je v konkretnem primeru tudi storila: tožeča stranka je po zaključku sodišča prve stopnje, ki se mu višje sodišče pridružuje, uspela dokazati, da terjatev, navedena v računih in bremepisih ni utemeljena, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev ne obstoji. Zgolj izdani računi in bremepisi pobotnega ugovora tudi po zaključku višjega sodišča ne utemeljujejo.

20. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, in sicer z navedbami, da so le-ti odmerjeni previsoko, priznani pa naj bi bili tudi nepotrebni stroški. Sodišču prve stopnje še očita, da odločitve v stroškovnem delu ni obrazložilo. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega dela sklepa, s katerim je odločeno o stroških postopka, višje sodišče opozarja na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (prim. Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (po posameznih postavkah v stroškovniku), ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Na samem stroškovniku (l. št. 100 spisa, v katerega je imela tožena stranka možnost vpogledati), je odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Višje sodišče zato kot neutemeljene zavrača očitke, da izpodbijanega dela sklepa ni mogoče preizkusiti. Kateri konkretni stroški naj bi bili odmerjeni previsoko, pritožnik ni pojasnil. Glede stroškov prevoda listin višje sodišče pojasnjuje, da utemeljenost teh stroškov ni odvisna zgolj od ene slabše čitljive fotokopije prevoda; da bi bili stroški prevoda tudi sicer previsoki, pa tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala.

21. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.