Jedro

V nasprotju s trditvami nasprotnega udeleženca je bila glavna obravnava pred tujim sodiščem opravljena, zato ni bilo namreč kršeno niti določilo 96. člena ZMZPP, po katerem se priznanje tuje sodne odločbe zavrne, če nasprotni udeleženec zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel sodelovati, niti ni bil kršen (procesni) javni red.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom I R 4/2022 z dne 3. 2. 2022 priznalo sodbo Okrajnega sodišča v Splitu P 5663/2015 z dne 23. 3. 2017, popravljeno s sklepom z dne 30. 6. 2017 in delno spremenjeno s sodbo Okrožnega sodišča v Splitu Gž 3067/2017 z dne 5. 4. 2018, ki je v II. in III. točki postala pravnomočna 5. 4. 2018, izvršljiva pa 3. 9. 2018. 2. Ugovor nasprotnega udeleženca je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3. Nasprotni udeleženec se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Navaja, da je pravica do glavne obravnave ena izmed temeljnih procesnih pravic, s katero se zagotavlja kontradiktornost postopka. Odločitev sodišča, da glavne obravnave ni treba izvesti, je arbitrarna, stranki odvzema možnost obravnavanja pred sodiščem, poleg tega pa hrvaška sodba zadeva eno temeljnih človekovih pravic – pravico do lastnine, in to na nepremičnini. Določilo drugega odstavka 96. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) določa, kdaj se zlasti šteje, da stranka ni mogla sodelovati v postopku in pri njegovi uporabi sodišče ni omejeno le na te primere. Ker je napačno interpretiralo določilo drugega odstavka 96. člena ZMZPP, vsebinsko ni obravnavalo razlogov, ki jih je navajal v ugovoru. Pravica do glavne obravnave pred sodnikom je samostojna človekova pravica, ki se zagotavlja skozi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V nadaljevanju pritožbe navaja odločbe Evropskega sodišča, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki to potrjujejo. Strankama je bila tako odvzeta možnost, da neposredno pred sodiščem predstavita svoje trditve in dokaze. Takšna sodba je v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in Evropske Unije, pa tudi Republike Hrvaške. Sodišče je tako zmotno uporabilo 100. člen ZMZPP in (a) točko prvega odstavka 45. člena Uredbe (EU) št. 1215 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Javni red se nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava, torej tudi na pravico iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic. Dodatno je bila pravica kršena s tem, ko nasprotni udeleženec ni bil zaslišan. Ne glede na kraj nepremičnine je bilo s priznanjem sodnih odločb poseženo v lastninsko pravico na najhujši možen način. Kot posledica bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pa je napačno ugotovljeno tudi resnično dejansko stanje, saj bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo. Nasprotni udeleženec predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Predlagatelj na vročeno pritožbo ni odgovoril. **Odločitev Vrhovnega sodišča**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Nasprotni udeleženec uveljavlja odklonilni razlog iz točke (a) prvega odstavka 45. člena Uredbe, katerega vsebina je enaka določilu 100. člena ZMZPP, po katerem se priznanje zavrne, če je v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici. Pravnemu redu Republike Slovenije naj bi po njegovem odločba nasprotovala zaradi kršitve načela kontradiktornosti, saj naj bi bila sodba izdana brez glavne obravnave in brez njegovega zaslišanja. Takim njegovim trditvam pa nasprotuje obrazložitev izpodbijanega sklepa v 13. in 14. točki. V njih je sodišče na podlagi listin – vsebine sodbe, katere pravne učinke na območju Republike Slovenije je z njenim priznanjem priznalo – ugotovilo, da je bila glavna obravnava opravljena in končana 2. 3. 2017, da sta bila na njej navzoča tako nasprotni udeleženec (v vlogi tožene stranke) kot njegov pooblaščenec in da je bil nasprotni udeleženec v postopku tudi zaslišan. V postopku je sodeloval od začetka, saj je vložil odgovor na tožbo, izkoristil pa je tudi pravico do pravnega sredstva – pritožbe. S temi konkretnimi razlogi se nasprotni udeleženec v pritožbi ne sooči, ampak le ponavlja navedbe, podane v ugovoru, da glavne obravnave in kontradiktornega postopka ni bilo, s čimer pa ni vzbudil dvoma v pravilnost odločitve.

7. Ker nasprotni udeleženec vse pritožbene razloge, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, utemeljuje oziroma izvaja iz opustitve izvedbe glavne obravnave, ki pa je bila – v nasprotju z njegovimi trditvami – opravljena, njegova pritožba ni utemeljena. Ni bilo namreč kršeno niti določilo 96. člena ZMZPP, po katerem se priznanje tuje sodne odločbe zavrne, če nasprotni udeleženec zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel sodelovati, niti ni bil kršen (procesni) javni red. Ob takih zaključkih pa niti sodišče ni bilo dolžno podrobneje odgovarjati na njegove navedbe o ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča, Ustavnega in Vrhovnega sodišča o obligatornosti glavne obravnave, saj glede na to, da je bila glavna obravnava opravljena, odločitev tujega sodišča tej praksi ne nasprotuje. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožnik, in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). S tem je hkrati zavrnilo tudi v pritožbi vsebovano zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov.