Jedro

Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je nično pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni. Po tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za projektno delo, tožnika določba v tretjem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodbe za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točka IV izreka na novo glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 555,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo da obstojni terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo dnevnic v višini 572,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila ter da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 132,00 EUR z obrestmi. Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 240,00 EUR ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati dnevnice v višini 572,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, to je plačilo 132,00 EUR z obrestmi, pa je zavrnilo (točka I izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 156,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2013 dalje do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.085,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka do plačila (točka IV izreka) ter odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe po tožbi in zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje glede neveljavnosti pogodbene kazni zavzelo napačno stališče in sicer, da naj bi bila konkurenčna klavzula neveljavna, saj ni določeno denarno nadomestilo za njeno spoštovanje. Pogodbena kazen je bila dogovorjena zaradi prepovedi dela pri poslovnem partnerju delodajalca in ne pri konkurenčnem delodajalcu. To ni v nasprotju z zakonom, pri čemer pritožba poudarja, da pogodbeni stranki lahko določita, da delavec ne sme delati pri pogodbenemu partnerju tožene stranke. Trajanje pogodbe o zaposlitvi na to ne vpliva. S tem ni kršena pravica do proste izbire zaposlitve, saj se delavec lahko zaposli kjerkoli, razen pri pogodbenem partnerju. To ni nesorazmerna omejitev, ki bi bila v nasprotju z zakonom. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2010, v katerem je bil zavzeto stališče, da je potrebno upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ), s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu s členi od 247 do 254 OZ. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pogodbene kazni, temveč se je ukvarjalo zgolj s konkurenčno klavzulo. Navaja, da je sodba sodišča pomanjkljivo obrazložena, oziroma da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja in ustavno načelo enakega varstva pravic. Kršen je tudi 6. člen EKČP, saj je ustrezna obrazložitev sodbe pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

Pritožba nadalje navaja, da tožnik v svojih vlogah ni zatrjeval, da bi vsakodnevno potoval v drug kraj, izven območja, kamor je bil s pogodbo o zaposlitvi napoten na opravljanje dela v tujini. Zato mu dnevnice ne pripadajo. Iz tožnikove trditvene podlage bi moralo izhajati, kolikokrat je bil napoten izven sedeža na delo drugam. Dnevnica po svoji vsebini predstavlja povračilo stroškov za prehrano na službenem potovanju. Ker pa pri tožniku ni šlo za službeno potovanje, mu dnevnice, ki jih vtožuje, ne pripadajo. Sklicuje se tudi na sodbo opr. št. X Ips 387/2011, v kateri je bilo zavzeto stališče, da delavci, ki so svoje delo ves čas opravljali v tujini izven sedeža delodajalca oziroma njegovih poslovnih enot, niso bili na službeni poti, zato jim dnevnice ne pripadajo. Opozarja, da je napačna odločitev glede stroškov postopka, saj tožnik ni uspel v celoti, temveč v višini 70 %.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odločitve o stroških postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bila toženi stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da lahko pogodbeni stranki v delovnem razmerju svobodno določita, da delavec (po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu) ne sme delati oziroma se zaposliti pri pogodbenemu partnerju tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, zato je mogoče tovrstne pritožbene navedbe, s katerimi se tožena stranka zavzema za veljavnost pogodbenega določila o prepovedi zaposlitve tožnika in pogodbeni kazni, dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa sklicevanje pritožbe na določbo 3. člena ter členov od 247 do 254 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS; št. 83/2001 in naslednji; OZ), ter s tem na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 193/2010, ni utemeljeno.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ter jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljeni so tudi povsem pavšalni očitki, da je podana bistvena kršitev določb iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med ugotovitvami sodišča o vsebini posameznih dokazov in med samimi temi dokazi. Teh nasprotij v sodbi ni, posledično pa tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS.

8. Stranki sta dne 27. 11. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za čas od 27. 11. 2013 do 26. 12. 2013 za delovno mesto „monter strojnih inštalacij“, ki je razvrščeno v III. tarifni razred. V pogodbi o zaposlitvi je bilo med drugim tudi določeno (četrti odstavek 14. člena), da se tožnik v obdobju dveh let od prekinitve delovnega razmerja ne sme direktno ali preko drugega delodajalca zaposliti pri poslovnem partnerju, s katerim tožena stranka poslovno sodeluje. V primeru kršitve te klavzule tožnik materialno odgovarja v višini 30.000,00 EUR.

9. Tožnik je s tožbo primarno uveljavljal plačilo razlike v plači za november 2013 in december 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo odpravnine (zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas) v višini 156,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2013 dalje do plačila. Podredno je s tožbo uveljavljal plačilo dnevnic v neto znesku 704,00 EUR, ter izplačilo odpravnine v znesku 156,73 EUR. Po spremembi tožbe oziroma delnem umiku je zahteval le še dnevnice ter plačilo odpravnine, tožena stranka pa je v pobot uveljavljala plačilo stroškov, ki jih je imela za nastanitev tožnika, ko je bil na delu v Nemčiji. Z nasprotno tožbo je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) zahtevala od tožnika plačilo 6.000,00 EUR pogodbene kazni zaradi zaposlitve pri pogodbenem partnerju tožene stranke.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova dnevnic. Tožnik je navajal oziroma izpovedal, da v času opravljanja dela za toženo stranko v tujini (v Nemčiji) ni prebival v hiši oziroma stanovanju, ki je bilo predvideno v pogodbi o zaposlitvi, temveč je v Nemčiji od ponedeljka do petka delal na montaži in stanoval v 300 km oddaljenemu kraju od kraja, kjer so imeli delavci tožene stranke zagotovljeno bivanje. Iz te izpovedbe izhaja, da je moral v času zaposlitve v Nemčiji potovati v drug kraj. Poleg tega je v konkretni zadevi odločilno, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je tožniku dnevnice za november 2013 izplačala, za december 2013 pa dnevnic ni izplačala, ker se je tožnik januarja 2014 zaposlil pri konkurenčnem delodajalcu A. iz B. (Nemčija), ne pa zato, ker tožnik ni navedel ustrezne trditvene podlage. Tožena stranka je torej priznavala, da je tožnik upravičen do dnevnic, neizplačilo dnevnic pa je utemeljevala z razlogom, ki ne vpliva na tožnikov pravico do dnevnice v smislu 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popr.; ZDR-1). Zato je v tem smislu pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila dnevnic, ker ni šlo za službena potovanja, nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), saj gre za uveljavljanje povsem drugih ugovorov, kot jih je tožena stranka uveljavljala v sojenju pred sodiščem prve stopnje. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v upravnem sporu opr. št. X Ips 387/2011, ki se nanaša na problematiko obdavčite, saj je bilo v zadevi zavzeto stališče, da je službeno potovanje le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je tožnik od ponedeljka do petka delal na delovišču, ki je bilo 300 km oddaljeno od kraja (hiše), ki je bil predviden za bivanje v Nemčiji. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo 13 dnevnic za december 2013, v skladu z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 38/1994 in naslednji; Uredba), kar glede na vrednost dnevnice v višini 44,00 EUR skupaj znaša 572,00 EUR.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala plačila stroškov nastanitve tožnika v višini 240,00 EUR, kar je tožena stranka uveljavljala v pobot. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenega računa oziroma potrdila o plačilu. Takšna potrdila je predložil tožnik, vendar iz njih izhaja, da je nastanitev plačal pogodbeni partner A., ne pa tožena stranka. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ni podana.

12. Pritožba nima razlogov glede dosojene odpravnine po petem odstavku 79. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena za eno leto ali manj, pravico do odpravnine v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo tudi v tem delu pravilno uporabljeno.

13. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je nično pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni. Po tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za projektno delo, tožnika določba v tretjem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodbe za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo.

14. Zmotno je stališče pritožbe, da je mogoče v skladu z načelom avtonomije pogodbenih strank veljavno določiti pogodbeno kazen za primer, da bi se tožnik zaposlil pri podjetju, ki poslovno sodeluje s toženo stranko. Po vsebini gre namreč za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti pri pogodbenem partnerju tožene stranke po prenehanju delovnega razmerja, torej za omejitev svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude tožnika po prenehanju delovnega razmerja. Zato bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1. Smiselno enako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 193/2010, na katero se torej tožena stranka povsem neutemeljeno sklicuje. V zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS v zvezi z avtonomijo strank pojasnilo, da je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (takratni prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (takratni prvi odstavek 11. člena ZDR). Ker ZDR-1 prepoveduje dogovarjanje konkurenčne klavzule v konkretnem primeru, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na pravilo civilnega prava o avtonomnem urejanju civilnopravnih razmerij iz 3. člena OZ.

15. Zato bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga zavrniti tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na uporabi načela ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih, saj je ugotovilo, da je določba v pogodbi nična, ker ni dogovorjeno denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, glede na obrazloženo zgoraj, pravilna.

16. Pritožba pa je deloma utemeljena le glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo le stroške postopka po tar. št. 3100 za nagrado za postopek po tožbi, ni pa upoštevalo uspeha tožnika v višini 70 %, saj mu je priznalo vse stroške, kot da bi z zahtevkom v celoti uspel. Prav tako je nepravilno določena višina stroškov po nasprotni tožbi. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – ZOdvT), na podlagi katerega se odmerjajo stroški v predmetni zadevi, tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 72,80 EUR (glede na vrednost spornega predmeta 1.084,72 EUR), nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 82,00 EUR, kilometrino za tožnika na relaciji C. - D. - C. v višini 16,32 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, DDV po tar. št. 6007 ZOdvT in sodno takso v višini 84,00 EUR. Ni pa tožniku priznalo kilometrine za pooblaščenca na relaciji E. - D. - E., ker ne gre za potrebne stroške v smislu 154. člena ZPP. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 51,00 EUR (kolikor je zahtevala), nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 82,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, DDV po tar. št. 6007 ZOdvT ter kilometrino za pooblaščenca na relaciji F. - D. - F. v višini 32,00 EUR. Glede na uspeh je po pobotanju tožena stranka dolžna tožniku plačati 156,42 EUR stroškov. Po nasprotni tožbi je tožnik upravičen do nagrade za postopek (pcto. 6.000,00 EUR) v višini 284,70 EUR, za narok v višini 262,80 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj v znesku 399,55 EUR. Skupni stroški, do katerih je tako upravičen tožnik na podlagi ZOdvT znašajo 555,97 EUR.

17. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Uspeh tožene stranke ni vplival na končni izid v pravdi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP).

19. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).