Jedro

Tisti, ki tako delo opravlja - torej prenaša gradbene elemente po terenu, na katerem so narejeni izkopi za temelje in podaja le te v izkope drugemu delavcu, mora biti pozoren, vendar ima takšno delo v normalnih okoliščinah lahko pod lastnim nadzorom, zaradi česar ni mogoče šteti, da to opravilo predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da tožena stranka odgovarja tožniku za škodo, ki jo je utrpel dne 22.4.2002 okrog 14.00 ure na gradbišču ter da se odločitev o stroških pridrži do končne odločbe.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. V pritožbi navaja, da je lahko pravdna stranka po 76/1 členu ZPP vsaka fizična in pravna oseba. V pooblastilu je pooblastitelj - toženec označen kot S.z. M.G. s.p., v tožbi na prvi strani je označen kot M.G., v tožbenem zahtevku pa kot M.G. s.p.. V vseh listinah, ki so v spisu in se nanašajo na toženca, ta nastopa kot S.z. M.G. s.p.. V sodbi, pa je v nasprotju s toženim zahtevkom toženec označen kot M.G. - torej kot fizična oseba. Vsekakor gre za neskladje med tožbenim zahtevkom in sodbo, saj ostaja odprto vprašanje, kdo v tem postopku nastopa kot tožena stranka, ali je to S.z. M.G. s.p, s katerim je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in pri katerem je prišlo do škode, ali je to M. G. kot se glasi vmesna sodba. Tožnik (pravilno toženec) z označbo kot jo v tožb navaja tožeča stranka ni ne pravna ne fizična oseba, ki bi lahko nastopala kot pravdna stranka. Sankcija za tako pomanjkljivost je predpisana v 11. točki 2. odst. 339. člena ZPP in bi že iz tega razloga morala biti sodba razveljavljena (345/1 člen ZPP). Napake in pomanjkljivosti pri označevanju stranke, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (80. člen ZPP), mora sanirati tako, da od tožnika zahteva, da popravi v tožbi kar je treba, ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Ker je sodišče to spregledalo je mogoče sodbo razveljaviti že iz tega razloga in naprej prvostopenjskemu sodišču naložiti, da najprej razčisti kdo je tožena stranka v tem postopku in naj se to pravilno označi. Druga pomanjkljivost v tem postopku je, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno ugotovilo, da je za poškodbo tožnika tako objektivno, kot krivdno odgovoren toženec. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpoved tožnika, kljub temu, da je ta svojo izpoved spreminjal. V tožbi je navedel, da je stopil z levo nogo na rob izkopa v kup materiala, pri čemer je zarotiral v kolenu. Na prvem naroku je navedel, da je z nogo padel v kup materiala. Zaslišan kot priča je izpovedal, da je z nogo stopil na rob izkopa, tako da mu je zavrtelo levo nogo. Tožnikov brat - zaslišan kot priča, je povedal, da mu je oškodovanec (tožnik) rekel, da je stopil na neki element, ki je ležal na tleh, nakar mu je spodrsnilo. Kljub temu, da je toženec izpovedal, da na kraju kjer je prišlo do poškodbe ni bilo kupov materiala, da je bil material izkopan in odmetan na zunanji rob gradbišča, ne pa na notranji, kjer je oškodovanec hodil, da je tožnik elemente prenašal večji del po ravnem asfaltiranem terenu, sodišče tožencu ni verjelo. Izpoved toženca glede izkopa, urejenosti gradbišča in lege terena so potrdile tudi priče N.K., H.G. in M.M.. Tudi iz predloženih fotografij je jasno vidno, da se je material nalagal na zunanjo stran gradbišča, ne pa na notranjo, kjer je do nesreče prišlo. Kljub jasnim dokazom in izpovedim, je sodišče sledilo zgolj izpovedi oškodovanca. Sodišče je na peti strani navedlo: "Tožnik je tožencu, ki je stal v kanalu prinašal gradbene elemente. Tožnik, zaradi prenašanja bremena in samega tempa dela, ni mogel ves čas gledati kje hodi in je tako enkrat, ko je tožencu podajal prinešene elemente (ali je šlo za lesene ali za kovinske elemente po mnenju sodišča niti ni bistveno) stopil preveč na rob izkopa, zaradi česar mu je zdrsnilo, nogo zavrtelo, kar je imelo za posledico poškodbo levega kolena tožnika." Navedenega tožnik ni nikoli navajal. Trdil je samo, da je tožencu podajal elemente v izkop, kjer je on stal, sam pa je z nogo stopil na rob izkopa, tako da mu je nogo zavrtelo. Noben zdrs ni nikjer omenjen. Sodišče pa je prav na tej trditvi, ki je ni bilo, zgradilo svojo trditev, da pomenijo izkopi na gradbišču (kjer se lahko zdrsne) in prenašanje elementov po takšnem gradbišču (kjer ti na robu lahko zdrsne), pri hitrem tempu dela, nevarnost za poškodbo. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je v konkretnem primeru neutemeljeno. Do poškodbe je prišlo na ravnem delu gradbišču, kjer ni bilo izkopanega materiala, kot trdi tožnik, nobenega zdrsa na robu izkopa ni zatrjeval, in pri normalnem tempu dela. Tožnik ni imel norme, tožencu je prinašal material v količini kot je sam želel in zmogel. K temu ga ni nihče priganjal. Da je bil tempo dela normalen je potrdila priča K. in toženec. Torej je sklepanje na povečano nevarnost gradbišča zaradi izkopov in tempa dela povsem neutemeljeno. Tudi glede krivdne odgovornosti toženca je sodišče slepo sledilo izpovedi tožnika in njegovemu bratu, kljub dokazom, ki jih je predlagal toženec. Inšpektor je v zapisniku ugotovil, da je delavec uporabljal ustrezno delovno obutev. Malo verjetno je, da bi delodajalec tvegal, da bi delavcu ne zagotovil predpisanega, kljub temu, da je redno kontroliran s strani različnih inšpektorjev in da bi zaradi enega para čevljev tvegal kazen, ki bi stokrat presegla vrednost delovne obutve. Iz spisa je razvidno, da je toženec imel vzorno urejeno gradbišče, da je imel vso ustrezno dokumentacijo, da so delovni čevlji zagotovljeni že v pogodbi o zaposlitvi kot del delovne obleke, da so delavci opravili zahtevane preizkuse iz varstva pri delu - torej pri takšni urejenosti ni verjetnosti, da delodajalec ne bi nudil delovne obutve, ki mu jo je že v pogodbi o zaposlitvi zagotovil. Tudi v tem delu je sodba neutemeljena in tožencu ni moč očitati podane odgovornosti za nesrečo. Podoben primer je bil že razsojen s sodbo VS 31634 pri čemer je bil ugotovljeno, da ko pride do poškodbe na betonskih tleh zaradi zasuka noge (kot ga zatrjuje tudi tožnik), za poškodbo ne odgovarja delodajalec niti objektivno niti krivdo. Zaradi vsega navedenega toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ni podana. Res je sicer, da je tako v tožbi, kot tudi v izpodbijani vmesni sodbi kot tožena stranka označen M.G., iz listin v spisu in postavljenega tožbenega zahtevka pa izhaja, da je toženi S.z., M.G. s.p.. Ker pa je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, in za obveznosti odgovarja kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, označba tožene stranke kot samostojnega podjetnika s celotno firmo ni nujno potrebna oz. opustitev takšne označbe v tožbi oziroma sodbi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da bi to lahko vplivalo na vprašanje pasivne legitimacije ali na sposobnost biti stranka v postopku.

Glede škodnega dogodka je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik, zaposlen pri tožencu, prenašal gradbene elemente po gradbišču - terenu, na katerem so bili narejeni izkopi za temelje, ter da je do poškodbe prišlo v trenutku, ko je tožnik elemente, ki jih je prinesel, podal tožencu, ki je stal v izkopu, ter pri tem stopil preveč na rob izkopa, zaradi česar mu je zdrsnilo in nogo zavrtelo, kar je imelo za posledico poškodbo levega kolena tožnika. Sodišče prve stopnje je prenašanje gradbenih elementov po terenu, na katerem so bili narejeni izkopi za temelje, ob hitrem tempu dela, štelo za dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za delavce in odločilo, da je objektivna odgovornost toženca podana. Pritožbeno sodišče se s takim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja.

Po določbi 2. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika - OZ je podana odgovornost ne glede na krivdo le za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Za nevarno dejavnost pa gre, kot je uveljavljeno stališče sodne prakse v podobnih primerih, le takrat, kadar gre za dejavnost, ki po svoji naravi in po načinu opravljanja pomeni povečanje nevarnosti nastanka škode na življenju in zdravju ljudi ali dobrinah. Gre samo za tiste nevarnosti, ki se ne morejo šteti za normalne in vsakdanje nevarnosti, ki so bile že od nekdaj znane in smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju, pač pa je to le takšna dejavnost, ki je nevarna tako, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, ki je kljub veliki skrbnosti ni mogoče nadzirati in nesreče pravočasno odvrniti. V obravnavanem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tako dejavnost. Res je sicer, da mora biti tisti, ki tako delo opravlja - torej prenaša gradbene elemente po terenu, na katerem so narejeni izkopi za temelje in podaja le te v izkope drugemu delavcu, pozoren, vendar ima takšno delo v normalnih okoliščinah lahko pod lastnim nadzorom, zaradi česar ni mogoče šteti, da to opravilo predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode.

Ker torej tožena stranka glede na obrazloženo ne odgovarja objektivno, je njena odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala pri obravnavanem dogodku lahko le krivdna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mogoče tožencu v zvezi z obravnavano poškodbo očitati tudi krivdno odgovornost, saj je eden od vzrokov, zakaj je prišlo do obravnavane poškodbe, tudi neprimerna obutev tožnika, tožencu pa ni uspelo dokazati, da je tožniku zagotovil ustrezne delovne čevlje.

Za pravilno materialno presojo vprašanja krivdne odgovornosti delodajalca (toženca) za škodo, ki naj bi tožniku nastala pri delu, je potrebno upoštevati vse elemente civilnega delikta. Delodajalec tako odgovarja delavcu za tako vrsto škode, če so izpolnjeni elementi civilnega delikta, da je torej nastala delavcu škoda, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja delodajalca oz. njegovih ljudi, in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost delodajalca. Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti delodajalca, mora ostale tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec - v konkretnem primeru tožnik. Breme dokazovanja nedopustnosti ravnanja delodajalca je torej na tožniku, v konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ravno glede te predpostavke breme dokazovanja nepravilno prevalilo na toženca (212. člen ZPP). Postavilo ga je v položaj, da dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo nedopustno. Kršitev pravil o dokaznem bremenu pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivala na pravilnost sodbe, zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati ali je v konkretnem postopku podana krivdna odgovornost tožene stranke, pri tem pa bo moralo predvsem paziti na pravilno uporabo pravil o dokaznem bremenu.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.