Jedro

Ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče vezano na trditve strank v predlogu in v okviru teh trditev presoja, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "1. Toženi stranki se do pravnomočnega končanja pravdnega postopka prepoveduje odtujitev in obremenitev njegovih do 1/2 solastnih nepremičnin, vpisanih v vl.št. 1858 in 1859 k.o. S. in se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške glede predlaganja začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi do dneva plačila v roku 15 dni pod izvršbo. 3. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodne odločbe v tem pravdnem postopku." Zoper ta sklep se po svoji pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. členu Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ. V pritožbi navaja, da je povsem zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni z ničemer dokazala navedb v smeri verjetne izkazanosti obstoja terjatve, ker naj tožbi ne bi priložila zemljiškoknjižnega izpiska in sporazuma z dne 5.12.1994. Tožnica je navedeni listini kot dokaz priložila že k tožbi, prav tako pa je obe listini poslala sodišču še dne 24.3.2004 po pozivu sodišča z dne 22.3.2004. Tožnica je ne le navedla dejstva, ki izkazujejo verjetnost nastanka oziroma obstoja terjatve, temveč je v podkrepitev teh dejstev tudi predložila dokaze. Nastanek njene terjatve tako ni izkazan le z verjetnostjo, temveč z gotovostjo, na podlagi tega pa bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 272. člena ZIZ izpolnjen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z verjetno izkazanostjo obstoja terjatve, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sicer pa sklep v tem delu niti ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka. V skladu z določbo 272. člena ZIZ je dolžan upnik poleg pogoja po 1. odst. 272. člena izkazati le eno izmed predpostavk po 2. odst. 272. člena ZIZ, predpostavke so navedene alternativno in ne komulativno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa preuranjeno zaključilo, da tožnica ni izkazala predpostavke iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Tožnica je v predlogu navedla dejstva, ki utemeljujejo obstoj subjektivnega pogoja. Odvetnica B. M. T. in tožničina sestra N. S. sta namreč bili seznanjeni, da toženec svoje premoženje odtujuje. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da bi morala tožnica toženčev namen prodaje nepremičnine vsaj verjetno izkazati tako, da bi sodišču ponudila ustrezne dokaze, kot so toženčev oglas ali ponudba v zvezi z nameravano prodajo. Ob tem pritožnica poudarja, da dokaza v postopku ne predstavljajo zgolj listine, temveč je mogoče dejstva dokazovati tudi s pričami. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala tudi zaslišanje prič N. S. in odvetnice B. M. T. ter sodišču predlagala, da po potrebi opravi v zadevi narok in izvede predlagane dokaze. Prav zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z izkazanostjo subjektivnega pogoja po 2. odst. 272. člena ZIZ bi bilo sodišče dolžno opraviti narok in presoditi utemeljenost tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala subjektivnega pogoja, je tako zmoten, predvsem pa preuranjen, saj sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Ker pritožnica meni, da so pogoji za izdajo začasne odredbe podani, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da samo zaradi tega, ker tožeča stranka tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni priložila listinskih dokazov, t.i. likvidnih dokazov, ni mogoče zaključiti, da svojih trditev ni izkazala. Tožeča stranka je tako v tožbi kot tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala poleg listinskih dokazov tudi zaslišanje prič in tožeče stranke. Dokaznemu bremenu je s tem zadostila. Poleg tega pa bi lahko sodišče prve stopnje, na podlagi neposrednega dostopa do elektronske zemljiške knjige, samo preverilo ali trditve o lastništvu spornih nepremičnin držijo.

Kljub navedenemu pa predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče vezano na trditve strank v predlogu in v okviru teh trditev presoja, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Kot je v izpodbijanem sklepu že ugotovilo sodišče prve stopnje, navedbe tožeče stranke o nevarnosti, da bo tožena stranka svoj del sporne nepremičnine odtujila, niso bile konkretizirane. Res je sicer, da se pri zavarovanju nedenarne terjatve v skladu s 1. točko 2. odst. 272. člena ZIZ zahteva zgolj objektivna nevarnost, vendar mora predlagatelj zatrjevano nevarnost vendarle tudi konkretizirati, česar pa tožeča stranka v konkretnem primeru zgolj s pavšalno navedbo, da je od odvetnice B. M. T. dobila informacijo, da toženec prodaja polovico stanovanjske hiše, ni storila. Glede na tako splošne, nekonkretizirane trditve je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevane predpostavke ni izkazala.

Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala pritožnica kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka(prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).