Jedro

Zaključek sodišča, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna, je v obravnavanem primeru, ko je bil prekršek ugotovljen na podlagi posrednih in neposrednih opažanj uradne osebe, storilca pa sta v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijala ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepila z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke o prekršku, če bi z njimi uspela, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančni urad Murska Sobota je z odločbo z dne 15. 7. 2015 pravno osebo P., d. o. o. (v nadaljevanju P.), spoznal za odgovorno storitve prekrška po 2. alineji prvega odstavka 5. člena v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 23. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1), njeno odgovorno osebo M. K. pa za odgovornega storitve prekrška po 2. alineji prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZPDZC-1. Pravni osebi je izrekel globo v znesku 5.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 500,00 EUR. Obema je naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 24. 5. 2017 zahtevi za sodno varstvo zagovornika pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeni in storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo v zvezi z odločbo prekrškovnega organa je vrhovni državni tožilec Boris Ostruh vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugim odstavkom 155. člena istega zakona, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da bi glede na to, da sta storilca že v postopku pred prekrškovnim organom in tudi v zahtevi za sodno varstvo izpodbijala verodostojnost ugotovitev prekrškovnega organa, sodišče moralo dopolniti dokazni postopek in izvesti ustno obravnavo. Storilca sta izpodbijala ugotovitve prekrškovnega organa s trditvami, da M. U. s pravno osebo P. ni bila v nobenem pravnem razmerju, saj je delo turistične vodnice tedaj opravljala za družbo X. potovanja, d. o. o. (v nadaljevanju X. potovanja), ki je bila podizvajalec storitev. Do teh trditev pa se sodišče ni argumentirano opredelilo, čeprav sta storilca v podkrepitev svojih navedb predlagala izvedbo več razbremenilnih dokazov. S tem ju je postavilo v neenakopraven položaj in jima odvzelo pravico do aktivne udeležbe v postopku, s tem pa kršilo njuno pravico do poštenega sojenja. Ob tem pa tudi ni mogoče prezreti, da je isti prekrškovni organ na podlagi pritožbe pravne osebe P. z odločbo z dne 30. 7. 2015 postopek nadzora zaposlovanja na črno zoper pravno osebo ustavil, saj je ugotovil, da M. U. dela turistične vodnice dne 7. 5. 2015 ni opravljala za to pravno osebo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema in njunemu zagovorniku, ki je nanjo odgovoril dne 21. 9. 2017 ter v odgovoru izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4. Z odločbo prekrškovnega organa z dne 15. 7. 2015 je bila pravna oseba P. spoznana za odgovorno storitve očitanega prekrška, ker je njena odgovorna oseba M. K. dopustil, da je 7. 5. 2015 ob 14.20 uri v kraju D. pravna oseba omogočila delo turistični vodnici M. U., ne da bi z njo sklenila pogodbo civilnega prava; M. K. kot odgovorna oseba pravne osebe pa je bil spoznan za odgovornega očitanega prekrška, ker je dopustil, da je pravna oseba v istih časovnih in krajevnih okoliščinah omogočila delo turistični vodnici M. U., ne da bi z njo sklenila pogodbo civilnega prava.

5. Storilca sta že v izjavah o prekršku, podanih pred prekrškovnim organom, in nato tudi v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikala. Trdila sta, da M. U. ni bila v nobenem poslovnem ali delovnopravnem razmerju z družbo P., temveč je delo turistične vodnice opravljala za družbo X. potovanja, s katero družba P. poslovno sodeluje tako, da družba X. potovanja zanjo izvaja storitve turističnega vodenja kot podizvajalec, za opravljene storitve pa družbi P. izda račun. V potrditev navedb sta predlagala izvedbo več dokazov, in sicer, da se vpogleda in prebere pisna izjava M. U. z dne 25. 5. 2015, več računov družbe X. potovanja, skupaj s potrdili o plačilu, izpisek iz sodnega registra za družbo X. potovanja, predlagala pa sta tudi zaslišanje odgovorne osebe pravne osebe M. K. ter prič M. U. in zastopnika družbe X. potovanja B. L. 6. Iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil na podlagi obvestila o prekršku mobilnega oddelka Finančnega urada Murska Sobota z dne 14. 5. 2015 in zapisnika o nadzoru zaposlovanja na črno z dne 7. 5. 2015 ter izjave, ki jo je tega dne podala M. U. na zapisnik. Ugotovil je, da je M. U. na podlagi nepodpisane pogodbe za vodnike med njo in družbo P. delala kot turistična vodnica, pri čemer ni imela urejenega ustreznega socialnega zavarovanja. V zvezi s pisno izjavo M. U. z dne 25. 5. 2015, iz katere izhaja, da je zaradi nesporazuma in "zmedenosti komuniciranja" prišlo do nepravilnosti v postopku nadzora in da je kritičnega dne izlet vodila za pravno osebo X. potovanja, pa je prekrškovni organ navedel, da vsebina izjave ne more vplivati na drugačne ugotovitve prekrškovnega organa, saj ni dokazano, da jo je podala in podpisala prav M. U. 7. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Presodilo je, da je odločitev prekrškovnega organa, ki je pisno izjavo M. U. z dne 25. 5. 2015 ocenil kot neverodostojno, pravilna. Sodišče je ob tem zapisalo, da ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je izjava M. U., ki jo je 7. 5. 2015 podala na zapisnik prekrškovnemu organu, nepravilna. Še zlasti ne, ker je predložila tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju med njo in družbo P., na kateri pa sicer resda ni datuma in podpisov pogodbenih strank. Sodišče je nadalje navedlo, da glede na predložene listine ni mogoče izključiti poslovnega sodelovanja med pravnima osebama P. in X. potovanja, vendar predloženi račun z dne 7. 5. 2015 ne dokazuje, da je M. U. delo turistične vodnice opravljala za pravno osebo X. potovanja. Ocenilo je, da se storilca s prelaganjem odgovornosti na drugo osebo želita le izogniti odgovornosti za storjeni prekršek. Dokazne predloge storilcev pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljene, z obrazložitvijo, da ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, saj je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno.

8. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah1 pojasnilo, da kljub temu, da ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), morajo biti kršitelju tudi v tem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka _(fair trail)_, pri čemer je sicer lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Med temeljna jamstva poštenega postopka se med drugim uvršča upravičenje obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.2 Ob upoštevanju relevantne prakse ESČP3 je Vrhovno sodišče že večkrat tudi pojasnilo, da je storilec v postopku o prekršku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Z izvedbo ustne obravnave se stranki omogoči udejanjanje njenih pravic, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje obremenilne priče. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v zahtevi za sodno varstvo. Sodišče izvede ustno obravnavo le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s storilčevo pravico do poštenega postopka. V nekaterih primerih bo tako storilcu zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev (na primer ko bo prekršek ugotovljen s pomočjo tehničnih sredstev), v drugih primerih pa bo storilcu pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja uradnih oseb, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev). Kadar storilec zanika storitev prekrška, pri čemer se obremenilni dokazi nanašajo na izjave uradnih oseb in drugih prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka.

9. V obravnavanem primeru gre za v bistvenem podobno situacijo kot v zadevah, v katerih so se razvila zgoraj povzeta stališča sodne prakse. Storilca sta že v izjavi o prekršku in nato tudi v zahtevi za sodno varstvo izpodbijala verodostojnost ugotovitev prekrškovnega organa. Trdila sta, da M. U. z družbo P. ni bila v nobenem pravnem razmerju, saj je delo turistične vodnice v času storitve prekrška opravljala za družbo X. potovanja, družbi P. in X. potovanja pa sta bili v razmerju naročnik in izvajalec storitev, kakšno je bilo razmerje med M. U. in družbo X. potovanja pa družbi P. ni bilo znano in to zanjo tudi ni bilo pomembno. Storilca sta v potrditev svojih navedb predlagala izvedbo več razbremenilnih dokazov, med drugim tudi, da se prebere pisna izjava M. U. z dne 25. 5. 2015, v kateri drugače od ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika o nadzoru, navaja, da je delo turistične vodnice tedaj opravljala za družbo X. potovanja.

10. Zaključek sodišča, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna, je v obravnavanem primeru, ko je bil prekršek ugotovljen na podlagi posrednih in neposrednih opažanj uradne osebe, storilca pa sta v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijala ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepila z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke o prekršku, če bi z njimi uspela, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo odgovorno osebo M. K., zakonitega zastopnika družbe X. potovanja in pričo M. U. ter izvedlo druge predlagane dokaze, storilcema pa omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le na tak način bi jima bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Posplošene navedbe sodišča o popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in, da trditve storilcev ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter da ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, niso do te mere prepričljive, da sodišču ne bi bilo treba izvesti predlaganih dokazov in preizkusiti verodostojnost ugotovitev in dokaznih zaključkov prekrškovnega organa z neposredno izvedbo predlaganih dokazov.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena in drugim odstavkom 155. člena ter tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati odgovorno osebo pravne osebe in predlagani priči ter izvesti druge (listinske) dokaze, storilcema pa dati možnost, da pri izvajanju dokazov aktivno sodelujeta.

1 Na primer odločbe IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015 in številne druge. 2 Prim. na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. 3 Odločbe v zadevah Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 in Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.