Jedro

V letu 2010, ko je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen, je bil dolžan preživljati sina. Ker te preživninske obveznosti nima več, so njegove premoženjske razmere spremenjene in je sodišče tožnikovo upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks zakonito preverilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se v III. točki izreka navedeno besedilo „ki znaša 1.227,00 EUR“ nadomesti z besedilom „ki zaradi delne oprostitve plačila sodne takse znaša 690,00 EUR“, znesek „153,38 EUR“ pa se nadomesti z zneskom 86,25 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je razveljavljen sklep o oprostitvi plačila sodnih taks z dne 20.1.2010. Odločeno je, da tožnik ostane oproščen plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Glede plačila sodne takse za postopek s pritožbo v višini 1.227,00 EUR je določeno plačilo v osmih enakih zaporednih mesečnih obrokih po 153,38 EUR.

2. Zoper odločitev o razveljavitvi sklepa o oprostitvi takse in obročnem plačilu sodne takse za pritožbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, podredno pa njeno znižanje in obročno plačilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodišče ni ugotavljalo, ali bi plačilo takse ogrozilo tožnikovo preživljanje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12.2.2015, s katero je razveljavljen 11. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa pogoje za oprostitev plačila sodnih taks. Skladno s to odločbo je stranko mogoče oprostiti plačila sodne takse tudi če ne prejema denarne socialne pomoči in ne izpolnjuje pogojev, da bi jo prejela. Odločilno je, ali bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjša sredstva, s katerimi se preživljajo stranka in osebe, ki jih je dolžna preživljati. Tožnik je zaradi amputirane noge invalid. Glede na naravo spora sodišče to dejstvo pozna. Zaradi invalidnosti tožnik ni zmožen za pridobitno delo. Prejema pokojnino v višini 609,42 EUR, invalidnino v višini 58,02 EUR ter dodatek za pomoč in postrežbo v znesku 146,06 EUR. Slednega sodišče ne bi smelo upoštevati, saj gre za dohodek zaradi kritja stroškov tuje pomoči in oskrbe. Tožnikov realni dohodek tako znaša 667,44 EUR. Upoštevajoč obremenitev pokojnine s sodno prepovedjo v višini 57,02 EUR mesečno in najemnino, ki jo tožnik plačuje v višin 250,00 EUR mesečno, tožniku za preživljanje ostane zgolj 260,00 EUR mesečno. Če bi mesečno plačeval takso, bi mu ostalo le slabih 110,00 EUR mesečno, s čemer pa tožnik ne bi mogel preživeti. Zato bi bilo tožnika treba vsaj delno, če že ne v celoti, oprostiti plačila sodne takse za postopek s pritožbo. V nasprotnem primeru je tožniku onemogočena pravica do sodnega varstva.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V januarju 2010, ko je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen, je bil dolžan preživljati sina. Ker te preživninske obveznosti nima več, so njegove premoženjske razmere spremenjene in je sodišče tožnikovo upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks zakonito preverilo. Denarne socialne pomoči tožnik ne prejema.

5. Dejanske ugotovitve o tožnikovih dohodkih niso sporne. Tožnik mesečno prejema pokojnino v višini 609,42 EUR, invalidnino v višini 58,02 EUR, dodatek za pomoč in postrežbo v višini 146,06 EUR. Tožnikov enkraten dohodek je bila dediščina, ki jo je prejel v višini 2.357,43 EUR, vendar po lastni izjavi tudi že potrošil. Zaradi sodne prepovedi prejema za 57,02 EUR zmanjšano pokojnino. Živi v najetem stanovanju, za katerega plačuje 250,00 EUR najemnine mesečno.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da tožnikovi dohodki, presegajo dohodek, ki ga Zakon o brezplačni pravni pomoči in z njim v zvezi Zakon o socialno varstvenih prejemkih določata za upravičenost do brezplačne prave pomoči. Ta merila (sodišče prve stopnje jih je navedlo v 4. točki obrazložitve), ki jih sodna praksa sprejema tudi kot podlago za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks, izkazujejo, da tožnik do oprostitve plačila takse ni upravičen.

7. Izostala pa je pravna presoja, ali je tožnik brez škode za svoje preživljanje sposoben plačati takso v višini 1.227,00 EUR. Ker taksna obveznost kar dvakratno presega tožnikovo pokojnino, ki je njegov temeljni vir preživljanja (ostali redni dohodki so zvezani s tožnikovo invalidnostjo), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila s plačilom celotne taksne obveznosti sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, občutno zmanjšana. Skladno s to ugotovitvijo so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 11. čl. ZST-1 za delno oprostitev plačila sodne takse, posebno ker so tudi tožnikove potrebe velike. Ker živi v enočlanskem gospodinjstvu, ga v celoti obremenjujejo strošek stanarine v višini 250,00 EUR in drugi stanovanjski stroški. Zaradi invalidnosti ima res povečane potrebe, ki pa jih ni navedel in opisal. Upoštevajoč dejstvo, da zaradi invalidnosti prejema invalidnino ter dodatek za pomoč in postrežbo, je šteti, da povečane potrebe ne presegajo rednih dohodkov iz naslova telesne prikrajšanosti. Taksna obveznost, ki jo tožnik brez škode za svoje preživljanje zmore plačati, znaša 690,00 EUR. Ker pa tudi tega zneska tožnik brez škode za svoje preživljanje ne zmore plačati v enkratnem znesku, je taksno obveznost dolžan plačati obročno. Plačilo s tem sklepom zmanjšane taksne obveznosti bo tožnik, kljub invalidnosti in z njo zvezanih potreb, zmogel v osmih mesečnih obrokih po 86,25 EUR.

8. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato spremenjena tako, da je tožnik zaradi delne oprostitve plačila sodne takse za postopek s pritožbo dolžan plačati 690,00 EUR sodne takse v osmih mesečnih obrokih po 86,25 EUR. Ker se odločitev nanaša na glavni stvari pridružen postopek, ki se tiče tožnika in ne glavne stvari, pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

9. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.