Jedro

Razlog, zakaj tožnik ni imel na dan 23.12.1990 prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je pravno irelevanten za pridobitev državljanstva po 1. odst. 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V odločbi navaja, da je bilo v postopku za pridobitev državljanstva ugotovljeno, da je tožnik, ki je državljan Republike Makedonije, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil šele dne 4.1.1991 in, da živi v Švici. Zato ne izpolnjuje temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I).

Proti tej odločbi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je tožena stranka prezrla, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji vse do septembra 1990, nakar se je začasno prijavil, nato pa dne 4.1.1991 spet prijavil stalno prebivališče. Začasno se je prijavil, ker je neuk in so mu tako svetovali na oddelku za notranje zadeve občine. Zdaj je brez državljanstva, saj za makedonskega ni zaprosil, ker živi z družino v Sloveniji. Meni, da je tožena stranka ozko tolmačila določilo 40. člena navedenega zakona oziroma, da bi pri njem morala uporabiti 10. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi državljanstvo Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), če je imel dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in v Sloveniji tudi dejansko živi. Tožena stranka je izdala negativno odločbo, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od navedenih dveh pogojev. Tožnik tudi v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da dne 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Razlog, zakaj je v tem času imel prijavljeno le začasno prebivališče, je za pridobitev državljanstva pravno irelevanten. Tožnik je v vlogi za pridobitev državljanstva navedel, da je zaposlen v Švici. Zato je tudi utemeljen zaključek tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Pavšalna tožnikova trditev v tožbi, da živi v Sloveniji, zato ne more biti upoštevana. Sicer pa za izdajo negativne odločbe po 40. členu navedenega zakona zadostuje, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva.

Sodišče je tudi mnenja, da je - glede na vsebino in čas vložitve tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije - tožena stranka pravilno tožnikovo vlogo obravnavala po 40. in ne po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, saj so za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu predpisani strožji pogoji, kot v 40. členu. Ne glede na odločbo tožene stranke pa tožnik lahko zaprosi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, če meni, da izpolnjuje pogoje iz 10. člena navedenega zakona.

Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča, odločba tožene stranke zakonita, zato tožnik s tožbo ni uspel. Sodišče je tožbo zavrnilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).