Jedro

Določbo 37. člena ZAzil je mogoče uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz take varne tretje države.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 516/2004-7 z dne 23.3.2004, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 24.2.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003, ZAzil - UPB1) tožnikovo prošnjo za azil zavrgla, ker je ugotovila, da je prišel v Republiko Slovenijo iz varne tretje države Italije.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke, ko je tožnikovo prošnjo za azil zavrgla na podlagi določbe 1. odstavka 37. člena ZAzil, v zvezi z določbo 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Iz upravnih spisov je namreč ugotovilo, da je tožnik živel v Republiki Italiji od meseca februarja 2002 do meseca novembra 2003, ko je prišel v Republiko Slovenijo. Za azil je zaprosil dne 19.2.2004, iz prošnje za priznanje azila izhaja, da se njegovi osebni dokumenti nahajajo pri njegovem prijatelju v M. ter da je bil tam zaradi prekrška tudi zaprt dva meseca. Zavrnilo pa je tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka zakrivila bistveno kršitev določb postopka, ker tožnik ni bil zaslišan in mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, in sicer z obrazložitvijo, da je bil tožnik pri podaji prošnje za azil seznanjen s pravicami in obveznostmi prosilcev za azil, strinjal pa se je tudi, da se postopek vodi v italijanskem jeziku.

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi, ter zadeva vrne v nov postopek. Meni, da zgolj izjava tožnika, da naj bi pred prihodom v Republiko Slovenijo prebival v Republiki Italiji, ne more biti podlaga za izdajo sklepa tožene stranke z dne 24.2.2004 in kasneje še izpodbijane sodbe. Tožniku bi bilo treba omogočiti, da se na zaslišanju izjasni o tem, kje je dejansko bil pred prihodom v našo državo. Zaslišanje prosilca za azil je tisto procesno dejanje, ki ima namen pridobiti izpovedbo prosilca, ki služi kot eden od dokazov za utemeljenost prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Treba bi bilo razjasniti, ali je bil tožnik že v Republiki Italiji ali pa je tja šele nameraval oditi. Že v tožbi je navedel, da se pravica azilanta ne sme omejiti le na podajo vloge, ki ni procesno dejanje, po katerem bi bila stranka prekludirana v zvezi z dokaznimi predlogi. Tako imenovani pospešeni postopek v azilnih zadevah bi moral biti izjema. Upoštevati je treba, da prosilci za azil večinoma sploh ne vedo, v kateri državi se nahajajo in zato situacija, ko bi nekdo iz Italije prišel v Slovenijo, ni življenjska. Življenjska je ravno obratna situacija. Zato bi bilo treba verjeti tožnikovim navedbam, da je najprej imel namen oditi v Italijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila v posebnem pospešenem postopku po določbah 37. člena ZAzil. Po tej določbi prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil, pristojni organ prošnjo za azil s sklepom zavrže. Po določbah 2. člena ZAzil je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, opredelitev varne tretje države pa določi Vlada Republike Slovenije. S svojim odlokom o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/2002) je Vlada Republike Slovenije določila kot varno tretjo državo v smislu določbe 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil tudi Republiko Italijo.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Iz upravnih spisov izhaja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista povsem razčistila dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da je v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Italije. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu, s katerim je tožena stranka v celoti sledila tožnikovi izjavi v prošnji za azil z dne 19.2.2004, čeprav je tožnik preko svojega odvetnika podal vlogo za azil že 19.11.2003. V prošnji z dne 19.2.2004 je navedel, da je v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Italije koncem meseca novembra 2003 in da je nato živel nekaj časa v Centru za tujce, Oddelek P. Iz registracijskega lista v upravnih spisih pa izhaja, da je kot datum prihoda v Republiko Slovenijo naveden datum 13.11.2003, država, iz katere naj bi prišel prosilec za azil v Republiko Slovenijo, pa je bila navedena Republika Madžarska. Kje je prestopil tožnik mejo z Republiko Slovenijo in od kod je bil napoten v Oddelek centra za tujce v P., v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Tožnikovo zatrjevanje o prihodu iz Republike Italije torej v postopku ni bilo preverjeno in niso bili izvedeni nikakršni dokazi, ki bi utemeljili odločitev tožene stranke. Dejanska podlaga odločitve na podlagi določb 37. člena ZAzil so po presoji pritožbenega sodišča namreč okoliščine, ki izkazujejo, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča mogoče določbe 37. člena ZAzil uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz take varne tretje države. Ta okoliščina, ki je za odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil bistvena, pa po presoji pritožbenega sodišča ni bila popolno ugotovljena. Sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka sta v celoti poklonila vero tožnikovi izjavi, ne da bi glede na navedene podatke v upravnih spisih, ki vzbujajo dvom v resničnost tožnikove izjave, njegovo zatrjevanje preverila.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določbe 1. odstavka 59. člena ZUS. Ker je nepravilna uporaba navedene določbe ZUS vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.