Jedro

Ker zavarovanka toženke tožniku za nastalo škodo ni odgovorna, je zavrnitev njegovega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 3.454.210,52 SIT in 850.373 LIT v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo vseh pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da toženki povrne odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati podatkov, ki se v obeh izvedenskih mnenjih razlikujejo za več kot 14%. Odstopanja podatkov o hitrosti obeh vozil pred trkom, hitrosti vozila R5 pred zaviranjem ter o naletni hitrosti vozila Diana bi moralo pritožbeno sodišče razčistiti pred svojo odločitvijo. V zvezi s stališčem pritožbenega sodišča, ki ni upoštevalo izračunov, ponujenih v pritožbi, pojasnjuje, da se je že pred vložitvijo tožbe obrnil na izvedenca S., katerega mnenja prvostopenjsko sodišče v sodbi ne omenja. Izračunov res ni navajal pred vložitvijo pritožbe, to pa zato, ker jih ni imel. Pridobil jih je s pomočjo strokovnjaka šele pri pisanju pritožbe. Poleg tega je bil pred izdajo sodbe prepričan, da bo sodba uspešna. Zaradi odstopanj med ugotovitvami postavljenih izvedencev je predlagal tudi novega izvedenca, kar prvostopenjsko sodišče ni dovolilo. Ta bi dokazal, da ugotovitvam izvedenca V. ne gre nobena stopnja verjetnosti. Tudi z izračuni, ponovno ponujenimi v reviziji, dokazuje, da izračuni izvedenca V. niso pravilni. Pravi, da iz slik v prilogah A in C izhaja, da je do trka prišlo na voznem pasu tožnika, da je voznica Š. sekala ovinek ter da skica policije ne odraža dejanskega stanja. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Merila za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča iz drugega odstavka 367. člena ZPP ( Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 in nasl.) so določena v 39. členu in naslednjih členih ZPP. Zahtevki tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za nepremoženjsko škodo ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi. Zato je treba dovoljenost revizije proti odločitvam o teh zahtevkih presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za povzročeno premoženjsko škodo je tožnik zahteval odškodnino v višini 50.000 SIT za tujo nego in pomoč ter 204.210 SIT in 850.373 ITL (ta na dan vložitve tožbe predstavlja 66.515 SIT) za stroške popravila poškodovanega avtomobila. Ker vsota teh zneskov ne presega 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 498. člena ZPP), revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode ni dovoljena. N a podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Ustrezno je pojasnilo, zakaj tožnik z izračuni in analizami, prikazanimi v pritožbi, ni uspel omajati ugotovitev prvostopenjskega sodišča o ključnih okoliščinah prometne nezgode. Ti niso take narave, da bi nanje lahko odgovorilo pritožbeno sodišče, saj se nanašajo na dejstva, za razjasnitev katerih je potrebno strokovno znanje. Prvostopenjsko sodišče pa je v ta namen imenovalo dva izvedenca, ki sta o poteku prometne nezgode podala skladni mnenji. Na njuni podlagi sta sodišči zanesljivo ugotovili, da je do prometne nezgode prišlo zaradi tožnikovega ravnanja in da tožnikova verzija dogodka ni mogoča, ker nasprotuje fizikalnim zakonitostim. Tožnik je mnenju obeh izvedencev nasprotoval že med prvostopenjskim postopkom in predlagal imenovanje še tretjega izvedenca, čemur sodišče ni ugodilo. Revizija v zvezi s tem neutemeljeno nakazuje, da so bile kršene določbe pravdnega postopka. Sodišči namreč v mnenjih postavljenih izvedencev nista našli nasprotij, pomanjkljivosti, nejasnosti ali nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo treba imenovati še tretjega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Ocenili sta, da sta mnenji obeh izvedencev izdelani v skladu s pravili stroke, da strokovno in logično pojasnjujeta okoliščine prometne nesreče in da je izvedenec V., katerega je prvostopenjsko sodišče tudi zaslišalo, konkretno in argumentirano odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožnika. Sodišči tudi nista mogli upoštevati in dokazno ocenjevati mnenje izvedenca, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, saj mu je toženka nasprotovala. Ker sta sodišči ugotovili vse pravno pomembne okoliščine, razčistili vsa sporna dejstva in svojo odločitev ustrezno obrazložili, revizija neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Z večino revizijskih navedb, s katerimi tožnik graja zmotno uporabo materialnega prava, v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za trditve o neverodostojnosti mnenja izvedenca V., o neskladnosti podatkov v mnenjih izvedencev, za ponovne izračune in analize v reviziji, zatrjevanja, da je do trka prišlo na voznem pasu tožnika, ker je zavarovanka toženke sekala ovinek in sklicevanje na dokaze v spisu. Teh navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč revizijsko sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni tudi revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišči sta ugotovili, da je do trčenja med voziloma tožnika in zavarovanke toženke prišlo v desnem nepreglednem ovinku na klancu navzdol na levi polovici vozišča gledano v smeri tožnikove vožnje. Do trka je prišlo zaradi ravnanja tožnika, ki ni prilagodil vožnje razmeram na cestišču in ki je zaradi napačne in prepozne ocene o medsebojni razdalji, hitrosti in položaju obeh vozil prepozno reagiral z zaviranjem. Kljub temu, da je bilo v času nezgode vozišče, ki poteka v zelo ostrem krožnem loku polmera 45m v S krivini in v širini le 3,6m, mokro in spolzko, pregledno pa le na odseku 36m, tožnik ni zmanjšal hitrosti. Pri naglem zaviranju je nato prišlo do blokade koles in drsenja njegovega vozila na nasprotno polovico cestišča, kjer je zaprl pot vozilu zavarovanke toženke. Ob ugotovitvi, da se je zavarovanka toženke umikala skrajno desno in da tedaj, ko je zagledala tožnikovo vozilo, še ni mogla pričakovati, da bo tožnik zapeljal na njeno stran in zato ni zavirala, je tudi po presoji revizijskega sodišča mogoče nastalo nezgodo pripisati le ravnanju tožnika. Ker zavarovanka toženke tožniku za nastalo škodo ni odgovorna (178. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007), je zavrnitev njegovega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo v ostalem zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.