Jedro

Tožnikoma se je v postopku očitalo, da ne zaznavata potreb otroka, da ne sledita strokovnim napotkom, da je mati odklanjala izvajanje fizioterapevtskih vaj pri otroku, da se z otrokom ni ukvarjala in izkazovala čustvene navezanosti. Navedeno kaže na to, da so izpolnjeni pogoji za odvzem otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Ptuj (v nadaljevanju: CSD Ptuj) odločil, da se mld. A.A., roj. … odvzame staršema (tožnikoma) in se namesti v rejništvo v rejniško družino B.B. (1. točka izreka) ter da sta starša dolžna dovoliti in omogočiti namestitev otroka v rejniško družino (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe CSD Ptuj navaja, da je družino A.A. začel obravnavati že 5. 7. 2013 v okviru prve socialne pomoči, nato pa v okviru storitve pomoč družini za dom. Dne 23. 7. 2013 je bila mati z otrokom nameščena v materinski dom z namenom pomoči pri izvajanju in učenju opravil, povezanih s skrbjo in nego otroka. Dne 9. 8. 2013 je bil otrok z materjo hospitaliziran, ker ni pridobival na teži, za kar pa po mnenju zdravnice ni bil problem v otroku, temveč pri starših. Prav tako je bilo iz opažanj patronažne službe razvidno, da pri materi niso zaznavali čustvene navezanosti do otroka, da jo je bilo treba učiti rokovanja z otrokom ter jo nenehno opozarjati o pravilni drži otroka ter higieni. Pri skrbi za otroka ni bila samostojna, delovala je v okviru sprotnega vodenja, pri čemer je potrebovala konkretna in natančna navodila. Na CSD Ptuj je bil oblikovan strokovni tim, ki je ugotovil, da pri materi tudi po treh mesecih bivanja v varni hiši ni zaznati napredka glede skrbi in odnosa do otroka. Zaradi razvojnih težav je bil otrok vključen v fizioterapijo, vendar mati predpisanih vaj z otrokom ni izvajala. Tudi oče otroka se ni vključil v skrb za otroka. Ker je bilo ugotovljeno, da starša ne zmoreta opravljati svoje starševske vloge, saj ne razumeta razvojnih potreb otroka in ne uvidita posledic svojega ravnanja, je CSD Ptuj dne 30. 10. 2013 izdal začasno odločbo, da se otrok odvzame staršema in namesti v Hišo zavetja Palčica. Navedena odločba je bila dne 4. 11. 2013 prisilno izvršena. Dne 14. 11. 2013 pa je bila izdana začasna odločba, da se otrok premesti v rejniško družino B.B. V nadaljevanju postopka je CSD Ptuj imenoval izvedenca C.C., ki je 7. 6. 2014 podal klinično psihološko izvedensko poročilo, iz katerega izhaja, da sta starša zanesljivo deficitarna v svoji vlogi. Ali imata vsaj minimalne kapacitete za svojo starševsko vlogo, pa ni mogel oceniti, ker se starša na dogovorjen skupni pregled otroka in staršev nista odzvala oziroma sta ga odklonila. V postopku je bila imenovana tudi strokovna komisija, ki je podala svoje mnenje dne 12. 2. 2014 in dopolnilno mnenje 9. 10. 2014. Iz navedenega izhaja, da starša še vedno nista zmožna zagotoviti ustreznega in varnega socialnega okolja za zdrav psiho fizični razvoj otroka. Zaznane so bile spremembe v ureditvi bivalnih razmer, samostojna skrb za nego in varstvo otroka pa je še vedno nezadostna. Starša v ospredje postavljata lastne potrebe, potreb otroka pa ne prepoznavata v tolikšni meri, da bi z gotovostjo lahko trdili, da bosta zagotavljala zdrav bio-psihosocialni razvoj otroka, zato je namestitev v rejniško družino v otrokovo korist. Dne 18. 7. 2014 je bila tudi opravljan ustna obravnava, ki sta se je udeležila oba starša in njuna pooblaščenca, ki sta nasprotovala odvzemu otroka, saj za to po njunem mnenju ni nobenega razloga. V postopku so bila pridobljena tudi mnenja patronažne službe, pediatrinje D.D. ter fizioterapevtke E.E.. Iz navedenih mnenj izhaja, da mati ni sposobna samostojno skrbeti za otroka, prav tako se oče samoiniciativno ne vključuje v delo z otrokom.

3. V skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV) morajo centri za socialno delo, kadar odločajo o pravicah in koristih otrok, pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pa v 6. členu določa, da če roditelji ne izvršujejo svojih obveznosti, ki izhajajo iz roditeljske pravice, v koristih svojih otrok, se roditeljska pravica omeji. Tako sme center na podlagi 120. člena ZZZDR odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da kljub intenzivni in stalni strokovni podpori materi pri skrbi za otroka, ni bil ogrožen samo otrokov razvoj temveč tudi otrokovo življenje. Pri ugotavljanju dejstev je CSD Ptuj samostojen in ni vezan na ugotovitve sodišča v sodnem postopku. V zvezi z izvedeniškim mnenjem F.F., ki je bilo izdelano v sodnem postopku, center pojasnjuje, da v tistem postopku ni sodeloval in tudi ni podprl sporazuma med staršema, s katerim je sodišče otroka zaupalo v vzgojo in varstvo obema staršema v skupno starševstvo. Glede ukrepa odvzema otroka je z zakonom razmejena pristojnost ter sodišče v takem primeru ne bi smelo odločati o zahtevku staršev o priznanju pravice do varstva in vzgoje otroka.

4. Na podlagi zbrane dokumentacije, tudi poročil o stikih, ki od 18. 3. 2014 potekajo na podlagi sodne poravnave, je CSD Ptuj zaključil, da je samostojna skrb staršev za nego, varstvo in vzgojo mld. A.A. pomanjkljiva, nezadostna in za otroka v tej starosti ogrožujoča. Starša ne zaznavata razvojnih potreb otroka, sta nekritična do strokovnih ugotovitev in odklonilna do pomoči CSD Ptuj. V ospredje postavljata lastne potrebe, pred potrebe otroka. Center sicer ugotavlja določen napredek v ravnanju staršev, kar pa še ne zadostuje, da bi otroku zagotavljala zdrav psiho fizični razvoj, zato je namestitev v rejniško družino v otrokovo korist. 5. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na obsežno listinsko dokumentacijo o ugotovitvah strokovnih delavcev CSD Ptuj, medicinsko dokumentacijo, mnenje strokovne komisije ter sodnega izvedenca, iz katere izhaja, da starša nista sposobna samostojno poskrbeti za psiho fizični razvoj otroka, kljub nudeni pomoči. Pri tem pa je tožena stranka upoštevala le tista dejstva in okoliščine, glede katerih sta se stranki imeli možnost izreči in o katerih sta bili seznanjeni na ustni obravnavi. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je sodišče v času trajanja upravnega postopka odločilo, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema, saj to ne pomeni, da center za socialno delo ni več stvarno pristojen za uvedbo ter končanje postopka zaščite koristi otroka. Center je namreč kot nosilec javnega pooblastila dolžan storiti vse potrebne ukrepe, ki jih zahteva varstvo in vzgoja otroka, kot to določa 119. člen ZZZDR, še zlasti ko ga k temu vodijo dejstva in dokazi, ki so nastali po sodni odločitvi. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati mnenje izvedenke F.F., ki je bila postavljena v sodnem postopku, saj ni ugotovila, da sta starša v celoti sposobna prevzeti varstvo in vzgojo nad otrokom.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da v postopku niso bili upoštevani novi dokazi in nova dejstva po izdaji začasne odločbe. Starša sta uredila bivalne prostore, prav tako izvajata s sodno poravnavo določene stike. Otrok je bil staršema odvzet dne 30. 10. 2013 in od tedaj dalje zanj skrbijo drugi. Otrok, ki je rojen dne 21. 6. 2013, ne sedi in ne stoji, torej za razvoj otroka ni iskati krivde in napak pri starših. Verjetno bi bilo treba iskati vzrok za zaostali razvoj v prirojenih napakah ali pri slabem zdravljenju. Vsi, ki skrbijo za otroka, dajo le mnenje o tem, kako kot starša nista primerna in sposobna, pri tem pa zanemarijo svojo vlogo in njihove vrednostne ocene niso vredne strokovne zaprisege. Menita, da se poskuša le opravičiti prehiter začasni odvzem otroka in namestitev v rejniško družino. Vztrajata, da niso izpolnjeni pogoji za izvajanje ukrepov in sicer, da je otrok ogrožen in je ukrep potreben za njegovo zaščito. Iz medicinske dokumentacije pa je povzeti, da življenje otroka ni ogroženo, da lepo napreduje, da mati ustrezno skrbi za otroka in je zanj tudi skupaj s partnerjem v času odsotnosti iz varne hiše skrbela. Prav tako sta tožnika vse do prihoda v varno hišo sama skrbela za otroka, center za socialno delo pa je nudil le tridnevno laično pomoč pred namestitvijo v materinski dom. Z namestitvijo matere v varno hišo pa je bil oče tudi izključen iz aktivne vloge pri skrbi za otroka. Otrok je bil tožnikoma odvzet z izdajo začasne odločbe, pri čemer pa niso bili določeni stiki, te sta si zagotovila v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju s poravnavo N 35/2014 dne 14. 4. 2014. Prav tako je navedeno sodišče s sklepom N 215/2013 z dne 10. 2. 2014 odločilo, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo očetu in materi v skupno skrbništvo. V tistem postopku je bilo izdelano izvedeniško mnenje izvedenke F.F. dne 31. 12. 2013, v katerem je argumentirano, da sta oba starša sposobna za varstvo in vzgojo otroka. Kolikor je bil namen začasnega ukrepa, da se zavarujejo interesi in koristi otroka, ta ukrep ni uspel. Dejstvo je, da otrok v svojem razvoju ne napreduje, kar je razvidno iz izvida UKC Ljubljana z dne 2. 6. 2014. Tožnika se tako bojita, da bo otrok trajni invalid, ker mu ni bila nudena ustrezna medicinska oskrba. Menita, da se je dejansko stanje, izhajajoč iz pravnomočnih odločitev Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevah N 215/2013 in N 35/2014, povsem spremenilo, prav tako je iz sklepa sodišča razvidno, da sta starša sposobna, zmožna in primerna za varstvo in oskrbo otroka. Predlagata, da se izpodbijana odločba razveljavi ter otroka vrne v varstvo in vzgojo tožeči stranki.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijanih odločbah, zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi CSD Ptuj dne 30. 10. 2013 v skladu z določbo 221. člena ZUP izdal začasno odločbo o odvzemu mld. A.A. tožnikoma in o njegovi namestitvi v Hišo zavetja Palčica. Zoper navedeno odločbo sta tožnika po njeni dokončnosti vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče s sodbo II U 323/2014 z dne 3. 6. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper sodbo sta tožnika vložila revizijo, ki pa jo je vrhovno sodišče s sklepom X Ips 263/2015 z dne 22. 10. 2015 zavrglo. Upravno sodišče je tako že v okviru ugotavljanja pogojev za izdajo začasne odločbe presojalo ali so bile podane dejanske okoliščine, ki so že pred koncem postopka opravičevale začasno ureditev razmerja. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega in drugostopnega organa, da je v otrokovo korist, da se odvzame staršema in namesti v ustrezno ustanovo oziroma kasneje v rejniško družino. Pri tem je izhajalo iz presoje zelo obsežnih ugotovitev strokovnih delavcev centra in varne hiše, ki so nudili staršema strokovno pomoč.

10. V nadaljnjem upravnem postopku je CSD Ptuj v skladu z 88. členom ZSV pridobil mnenje strokovne komisije, sodnega izvedenca ter opravil ustno obravnavo. Prav tako je spremljal izvajanje rejništva in stikov med otrokom in staršema, ki so prvotno potekali na CSD Ptuj, od 14. 4. 2014 pa na domu staršev, pridobljena pa so bila tudi poročila pediatrinje (24. 4. 2014) in fizioterapevtke (17. 6. 2014).

11. ZZZDR v 5a. členu določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otroki skrbeti za otrokovo korist. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. V 6. členu je določeno, da država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otroka. Člen 8 pa določa, da je rejništvo posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. ZZZDR v 120. členu tudi določa, da center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. 12. Tudi po presoji sodišča so v obravnavanem primeru izkazane okoliščine, ki so v skladu s citiranimi pravnimi podlagami utemeljevale izdajo izpodbijane odločbe. Iz pridobljenih mnenj (izvedenca, strokovne komisije, zdravstvenih poročil) skladno izhaja, da so osebnostne zmožnosti otrokove matere za izvajanje učinkovite skrbi za varstvo in vzgojo otroka ter prepoznavanje njegovih potreb takšne, da ne prepoznava potreb otroka v takšni meri, da bi bil deležen ustreznega odraščanja in razvoja v matični družini, kakor tudi, da sta starša deficitarna v svoji vlogi. Ravnanja, ki so bila podlaga za takšno oceno, so obširno navedena v izpodbijani odločbi in jih sodišče v tej sodbi ponovno ne navaja, temveč se nanje le sklicuje. V njih pa je zadostna opora za zaključek, da je v korist otroka njegova namestitev v rejniško družino.

13. Glede tožbenih ugovorov pa sodišče ugotavlja, da ti niso takšni, da bi lahko vplivali na drugačno odločitev, prav tako so v nasprotju s podatki spisa. Ne drži trditev, da upravni organ v postopku ni upošteval novih dejstev in dokazov po izdaji začasne odločbe. V bistvu odločba temelji prav na mnenju strokovne komisije in izvedenca, ki je bilo izdelano po začasni odločbi, kakor tudi na strokovnih poročilih o spremljanju otrokovega razvoja in izvajanju stikov med otrokom in staršema. Pri odločitvi je tudi bilo upoštevano, da sta starša uredila bivalne prostore ter da je zaznati določen napredek v njunem ravnanju in odnosu do otroka, vendar ta še ni zadosten, da bi lahko z gotovostjo zaključili, da sta sposobna samostojno skrbeti za zdrav psiho fizični razvoj otroka. S tem stališčem soglaša tudi sodišče. Prav tako ne drži, da starša nista bila deležna strokovne pomoči, saj je CSD Ptuj začel družino obravnavati že 5. 7. 2013 v okviru storitve prva socialna pomoč, nato pa v okviru pomoč družini za dom, od 24. 7. 2013 pa je bila mati z otrokom nameščena v materinski dom prav z namenom pomoči pri izvajanju in učenju opravil povezanih s skrbjo in nego otroka.

14. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na zdravstveno stanje mld. A.A., sodišče ugotavlja, da je bil otrok z materjo pred odhodom v varno hišo hospitaliziran, ker ni pridobival na teži. Šele kasneje, na pregledu dne 29. 8. 2013, pa je bilo ugotovljeno, da otrok ustrezno napreduje in pridobiva na teži. Pri otroku so bile zaznane tudi razvojne težave, zato je bil vključen v fizioterapijo, vendar je mati pri tem odklanjala sodelovanje. Po podatkih spisa pa je otrok ves čas deležen zdravstvene obravnave, v katero so vključeni tudi starši in rejnica, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da otroku ni nudena ustrezna medicinska pomoč. Tudi trditev, da otrok pri svoji starosti še vedno ne sedi, je v nasprotju z zdravniškim izvidom z dne 20. 10. 2015, na katerega se sklicujeta tožnika. Iz navedenega izvida izhaja, da je pri otroku diagnosticiran zapozneli celostni razvojni zaostanek, kjer se največji primanjkljaj kaže na področju socializacije pri razvoju fine in grobe motorike komunikacije in vsakdanjih spretnosti, kar je pogojeno tudi z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi. Odprava navedenega zaostanka gotovo terja ustrezno angažiranje pri delu z otrokom ne samo s strani strokovnih institucij, temveč tudi v okolju, kjer otrok živi. Tožnikoma pa se je v postopku očitalo (izhaja pa to tudi iz listin), da ne zaznavata potreb otroka, da ne sledita strokovnim napotkom, da je mati odklanjala izvajanje fizioterapevtskih vaj pri otroku, da se z otrokom ni ukvarjala in izkazovala čustvene navezanosti. Glede na navedeno torej ne drži, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem otroka. Pri tem pa sodišče še pripominja, da je center za socialno delo dolžan spremljati razvoj otroka v rejništvu in nadzorovati njegovo vzgojo in izobraževanje in v zvezi s tem po potrebi ukrepati.

15. Sodišče se strinja s toženo stranko, da odločitev Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi N 215/2013, s katero je to odločilo, da se mld. A.A. zaupa v varstvo in vzgojo staršema, ne pomeni ovire, da upravni organ ne bi smel nadaljevati že začetega postopka o namestitvi otroka v vzgojo in varstvo tretji osebi, niti da je upravni organ vezan na navedeno odločitev. V skladu z ZZZDR sodišče odloča o varstvu in vzgoji otrok v primeru razveze zakonske zveze ali v primeru, če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj. V zadevi N 215/2013 pa je sodišče izrecno ugotovilo, da predlagatelj in nasprotna udeleženka (tožnika v tem sporu) živita skupaj in nimata namena iti narazen. S tem torej ni bil izpolnjen pogoj iz 105. člena ZZZDR za odločanje o predlogu o varstvu in vzgoji mld. A.A. v sodnem postopku. Tako je očitno, da je šlo v zadevi (ko je že tekel postopek za odvzem otroka v okviru upravnega ukrepa) za obid zakonskih določb, ki centrom za socialno delo nalagajo ukrepe potrebne za varstvo in vzgojo otrok (člen 119 in 120 ZZZDR). Sodišče se je pri tem sklicevalo na dolžnost vseh organov in institucij, da je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevati njihovo korist, tudi če v pravni normi to ni izrecno določeno, vendar po mnenju tega sodišča za takšno postopanje ni imelo (ob pomanjkanju že omenjene pravne podlage) niti podlage v dejanskih okoliščinah. Tako ni zavzelo stališča do zavrnitve predlaganega sporazuma s strani CSD Ptuj in izdane začasne odločbe, temveč je le sledilo navedbam predlagatelja postopka, čeprav je tudi iz izvedeniškega mnenja F.F., ki ga je sicer štelo za prepričljivo in argumentirano, izhajalo, da je rejništvo v delno in začasno korist otroka.

16. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, da je organ za svojo odločitev navedel tudi pravilne in zadostne razloge, na katere se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju sklicuje tudi sodišče.