Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 na škodo oškodovanca B., s.p., in sicer za znesek v višini 15.050,00 EUR, hkrati pa ugotovilo, da za zaključek o tolikšni škodi ni zanesljive dokazne podlage, o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na dolžnost povračila škode, zagrešilo pa je tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kar je terjalo razveljavitev prvostopenjske sodbe pod točko I v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se tudi po uradni dolžnosti, pod točko I v odločbi o izrečeni enotni zaporni kazni in vštevanju pridržanja, pripora, hišnega pripora in prestane kazni ter v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V nerazveljavljenem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo, katero je dopolnilo z zgoraj navedenim sklepom, pod točko I obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (pod točkama I/1 in I/2). Na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 je obdolžencu za kaznivo dejanje pod točko I/1 določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 pa kazen devet mesecev zapora, nakar mu je po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevajoč kot določene kazni pet mesecev zapora in devet mesecev zapora ter enotno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 50263/2013, z dne 5. 10. 2015, pravnomočni dne 4. 12. 2015, in sicer dvanajst let in osem mesecev zapora, izreklo enotno zaporno kazen trinajst let in pet mesecev. Na podlagi člena 56 KZ-1 je obdolžencu v izrečeno enotno zaporno kazen zapora vštelo, specificirano po času, že prestano kazen, pridržanje, pripor in hišni pripor, in sicer v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I K 4613/2009, z dne 23. 9. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 4613/2009, z dne 28. 10. 2010, pravnomočno dne 3. 11. 2010, sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 105/06, z dne 18. 10. 2007, pravnomočno dne 7. 5. 2008, sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 9722/2015, z dne 7. 3. 2014, pravnomočno dne 29. 4. 2014, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 50263/2013, z dne 6. 2. 2014, pravnomočno dne 12. 3. 2014, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 50263/2013, z dne 7. 7. 2014, pravnomočno dne 9. 9. 2014, ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 50263/2013, z dne 5. 10. 2015, pravnomočno dne 4. 12. 2015. Na podlagi drugega odstavka člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B., s.p., s premoženjskopravnim zahtevkom višini 15.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje napotilo na pot pravde. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Pod točko II je sodišče zoper obdolženega A. A. iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbeni očitek zaradi treh kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

Pod točko III pa je zoper obdolžene C. C., D. D. in E. E. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbeni očitek zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP s stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnimi izdatki obdolžencev in potrebnimi izdatki in nagrado zagovornikov obremenilo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo so v obsodilnem delu vložili pritožbo pooblaščenci oškodovanca B., s.p., zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek in obdolženemu A. A. naloži plačilo zneska v višini 15.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 4. 2013 dalje, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z zakonom, je utemeljena, sodbo pa je bilo treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodba prvostopenjskega sodišča v točki I obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, in sicer v odločbi o izrečeni enotni zaporni kazni in vštevanju prestane kazni, pridržanja, pripora in hišnega pripora ter v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, zaradi česar je napadeno odločitev, tudi po uradni dolžnosti, v tem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek člena 383 ZKP v zvezi s prvim in šestim odstavkom člena 392 ZKP).

5. Sodišče prve stopnje je napadeno sodbo izdalo na podlagi priznanja obdolženega A. A. potem, ko je presodilo, med drugim, da je obdolženčevo priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, zaradi česar je priznanje krivde sprejelo (330. člen ZKP v zvezi s členom 285c in 285č ZKP). Že v teku glavne obravnave je oškodovanec B., s.p., prijavil premoženjskopravni zahtevek v znesku glavnice 15.050,00 EUR ter ga utemeljil s priloženim računom in lastnim preračunom vrednosti odtujenega avtomobila (list. št. 320), glede na to je tožilstvo v obtožnem predlogu spremenilo tudi višino protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 na škodo oškodovanca B., s.p., znesek 15.050,00 EUR je sodišče prve stopnje nato tudi povzelo v izreku obsodilne sodbe (točka I/2), odločbo o napotitvi navedenega oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom pa utemeljilo z oceno, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo (drugi odstavek obrazložitve na strani 9 izpodbijane sodbe).

6. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 na škodo oškodovanca B., s.p., in sicer za znesek v višini 15.050,00 EUR, hkrati pa ugotovilo, da za zaključek o tolikšni škodi ni zanesljive dokazne podlage, o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na dolžnost povračila škode, zagrešilo pa je tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kar je terjalo razveljavitev prvostopenjske sodbe pod točko I v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku.

7. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločbo o izrečeni enotni zaporni kazni ter vštevanju prestane kazni, pridržanja, pripora in hišnega pripora pod točko I, saj sodišče prve stopnje dolžine izrečene enotne zaporne kazni ni z ničemer utemeljilo; tudi pri izreku enotne zaporne je sodišče dolžno ugotoviti in ovrednotiti okoliščine, ki vplivajo na njeno odmero (določba člena 49 KZ-1). Prvostopenjska sodba je tako tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, saj so izostali razlogi o odločilnem dejstvu (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP).

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje sprejeto priznanje krivde obdolženega A. A. za kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 ter že pravnomočno določeni posamični zaporni kazni za obe kaznivi dejanji in enotno zaporno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks 50263/2013, z dne 5. 10. 2015, pravnomočni dne 4. 12. 2015, odpraviti ugotovljene kršitve ter ponovno izreči enotno zaporno kazen ter odločiti o vštevanju prestane kazni, pridržanja, pripora in hišnega pripora, za svojo odločitev pa navesti prepričljive razloge. Ponovno bo moralo odločiti o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca v skladu s pravili civilnega prava ter na način, da bo obrazložitev te odločbe skladna z izrekom sodbe.

9. V nerazveljavljenem delu je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (smiselna uporaba člena 391 ZKP).