Jedro

Res mora sodišče poskrbeti, da je predujem založen pred nastankom stroška za izvedbo dokaza, vendar če tega do nastanka stroška ne stori, s tem ne izgubi te pravice oziroma kljub temu lahko zahteva plačilo predujma še potem, ko je strošek že nastal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati strošek sodnega izvedenca v višini 433,78 EUR na račun sodišča, ker bo sicer sodišče navedeni znesek izterjalo po uradni dolžnosti.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi, podrejeno, da ga spremeni tako, da izvedenina bremeni proračun. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi razsodilo dne 18.10.2006, postopek pa je bil pravnomočno zaključen s sodbo pritožbenega sodišča z dne 7.3.2007. Torej je izpodbijani sklep, izdan več kot tri leta po koncu postopka na prvi stopnji, nezakonit in izdan v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je od zaključka pravde poteklo že toliko časa, je pooblaščenka tožnika le temu že vso dokumentacijo vrnila, z njo pa ne razpolaga več niti tožnik. Tako tožnik ne more preveriti obrazložitve izpodbijanega sklepa in tudi ne, kolikšne stroške je sodišče v zvezi z izvedencem tožniku priznalo s sodbo. Sicer pa je tožnik predujem za izvedenca sodišču plačal, medtem ko ni izkazano, da bi sodišče plačani predujem tožniku vrnilo. Po ustaljeni sodni praksi je sodišče dolžno o pravdnih stroških odločiti najkasneje z izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Kakršne koli napake sodišča ne morejo iti v škodo pravdnih strank. Tudi stranke so dolžne stroške postopka priglasiti in zahtevati do zaključka glavne obravnave. Če tega sodišče ni storilo najpozneje z izdajo sodbe, napake ne more več popravljati sedaj več kot tri leta po zaključku postopka. Zastaralni roki veljajo tudi za sodišče, kot tudi za izvedenca. Izvedenec je svoj stroškovnik podal dne 11.3.2005, sodišče mu je nagrado odmerilo s sklepom dne 31.5.2005 in ta sklep je postal pravnomočen najkasneje dne 1.7.2005. Torej ni bilo ovire, da sodišče ob potrebni skrbnosti ne bi moglo izterjati izvedenine pred izdajo sodbe. Ker je potekel triletni zastaralni rok, ko je sodišče imelo pravico in možnost izvedenino od tožnika terjati, je to pravico sedaj izgubilo. Zaradi napake sodišča tako preostane, da je izvedenino možno pokriti iz proračuna.

Pritožba ni utemeljena.

Prav vse podatke, v kolikor z njimi ne razpolaga več, bi tožeča stranka, da bi preverila pravilnost navedb v izpodbijanem sklepu in s tem pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, lahko pridobila iz obravnavanega pravdnega spisa pri sodišču. S tem bi ugotovila, da razlogi sodišča prve stopnje temeljijo na podatkih v spisu in da je tožniku utemeljeno in skladno določbi 1. odstavka 153. člena ZPP z izpodbijanim sklepom naloženo plačilo predujma za izvedenca v znesku 433,78 EUR. Res mora sodišče poskrbeti, da je predujem založen pred nastankom stroška za izvedbo dokaza, vendar če tega do nastanka stroška ne stori, s tem ne izgubi te pravice oziroma kljub temu lahko zahteva plačilo predujma še potem, ko je strošek že nastal. Pritožniku je potrebno pojasniti, da s plačilom obravnavanega predujma ne bo neupravičeno prikrajšan oziroma bi bil, v kolikor ga ne bi plačal, z njegovo višino neutemeljeno okoriščen. Iz podatkov v spisu je namreč ugotoviti, da je tožnik založil za izvedenca predujem dne 8.12.2004 v znesku 100.000,00 SIT oziroma 417,29 EUR (list. št. 39 v spisu), dne 17.6.2005 v znesku 3.950,00 SIT oz. 16,48 EUR (list. št. 62 v spisu) in dne 12.7.2005 še 150.000,00 SIT oz. 625,94 EUR (list. št. 68 v spisu). Na podlagi odredbe sodišča z dne 7.12.2006 (list. št. 123 v spisu) je bila iz tega predujma izvedencu A. A. plačana izvedenina v znesku 122.180,52 SIT oz. 509,85 EUR po sklepu z dne 10.7.2009 (list. št. 82 v spisu), preostanek založenega predujma v znesku 549,86 EUR pa je bil vrnjen tožniku kot preostanek neporabljenega predujma, namesto (po očitni pomoti sodišča prve stopnje), da bi bila plačana še izvedenina izvedencu M. V. v znesku 103.905,00 SIT oz. 433,78 EUR po sklepu z dne 31.5.2005 (list. št. 56). Kot izhaja iz stroškovnika tožeče stranke (list. št. 94 v spisu) in sodbe sodišča prve stopnje v tej pravdi z dne 18.10.2006, je bila tožeči stranki priznana med stroške postopka celotna založena višina predujma in se ni upoštevalo, da ji je bil del izvedenine (pomotoma) vrnjen.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na zastaranje. Od pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku do izdaje izpodbijanega sklepa je poteklo le dve leti in pol (ne preko tri leta), saj je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi dne 7.3.2007. Poleg tega je splošni zastaralni rok pet let (376. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in sodišču ni znano, zakaj se tožeča stranka sklicuje na triletni zastaralni rok.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).