Jedro

Stališče sodne prakse je, da pomenijo duševne bolečine zaradi neutemeljeno vzete prostosti, enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri katere odmeri sodišče upošteva vse okoliščine primera, in sicer ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o denarni odškodnini (I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da se tožniku prisodi še 1.500,00 EUR (skupaj 6.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2007 dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 5.000,00 EUR denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2007 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za 95.000,00 EUR) je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbenimi trditvami izraža svoje nestrinjanje s prisojeno odškodnino. Sodišče je ugotovljene dejanske okoliščine upoštevalo v premajhni meri. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem je nizko odškodnino pogojevala tožnikova predkaznovanost in okoliščina, da mu kriminalna dejavnost naj ne bi bila tuja. Za tožnikovo pogojno obsodbo okolica ni vedela, za pripor pa so izvedeli vsi v njegovi bližnji in širši okolici. To je bil tudi razlog, da se je iz svojega rodnega kraja Š. preselil v D.. Izrek pogojne sodbe torej ne more vplivati na višino odškodnine. Tudi obsodba zaradi prometne nesreče ne narekuje nižje odškodnine, saj gre za dejanje, storjeno iz malomarnosti, ki se lahko pripeti vsakomur. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena zaporna kazen, ki pa jo je večinoma prestajal na odprtem oddelku na Igu. V nadaljevanju ponavlja svoje trditve o razmerah iz pripora ter primerja razmere v ljubljanskem priporu s tistim v koprskemu.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Merila za odmero denarne odškodnine določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 179. členu. Iz navedenega določila izhajata temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Ob navedenem določilu pa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo še na stališče sodne prakse, po katerem pomenijo duševne bolečine zaradi neutemeljeno vzete prostosti, enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri katere odmeri sodišče upošteva vse okoliščine primera in sicer ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.

5. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožbene trditve glede bivanskih razmer tožnika v priporu. Zaključilo je, da so pri tožniku povzročile stres, prav tako pa tudi ni dvomilo, da je v določeni meri trpel, ker je bil ločen od otrok, ki jih v času trajanja pripora ni videl. Sledilo je tudi tožnikovim trditvam, da je določene posledice utrpel na širšem socialnem področju. Pritožbena trditev, da je prav odziv okolja pogojeval njegovo selitev iz rodnega kraja v D., pa je dejanska novota, ki jo pritožbeno sodišče pri presoji dejanske podlage izpodbijane sodbe ne more in ne sme upoštevati, saj tožnik tudi ne navaja opravičljivih razlogov, da tega ni navedel že v prvostopenjskem postopku (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Iz enakih razlogov tudi ne more upoštevati pritožbene dejanske ocene, s katero tožnik razmere v ljubljanskem zaporu kvalificira kot najhujše v državi. Tožnik pa tudi neutemeljeno graja upoštevanje njegove predkaznovanosti pri odmeri denarne odškodnine s poskusom zmanjšanja vplivnosti navedene okoliščine zaradi narave storjenih kaznivih dejanj in vrste izrečene kazni. Pri tem je brezpredmetno, ali je okolje, v katerem je tožnik živel vedelo za kaznivo dejanje za katerega je dobil pogojno kazen. Pri vprašanju ugleda in časti gre namreč prvenstveno za vprašanje notranjega občutka lastne vrednosti. Ugotovljene duševne bolečine in predvsem čas trajanja pripora (235 dni) pa ob upoštevanju omenjenega načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine terja poseg v prisojeno odškodnino. Objektivna pogojenost višine denarne odškodnine se izkazuje skozi primerjavo z odškodninami z enako škodo. Prav ta primerjava terja zvišanje preživnine za 1.500,00 EUR oziroma skupaj 6.500,0 EUR. Navedeni znesek predstavlja 7 povprečnih neto plač v R Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (prim. denarne odškodnine v primerljivih zadevah II Ips 377/2006 in II Ips 623/2008). Na podlagi določbe 5. alineje 358. čl. ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo ustrezno spremeniti in odškodnino zvišati, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

6. Tožnik stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ne prereka, zvišanje denarne odškodnine le v neznantnem delu glede na sporno glavnico, pa ne pogojuje spremembe njene (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP). Enako velja tudi za tožnikove stroške pritožbenega postopka.