Jedro

Ker toženka svoje pogodbene obveznosti, da bo ostala na delu pri tožeči stranki še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu, ni izpolnila, pri čemer je bila ta neizpolnitev obveznosti posledica ravnanja toženke (delovno razmerje toženke pri tožeči stranki je prenehalo po volji toženke), je dolžna tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov, ki jih je ta imela v času, ko je toženka opravljala pripravništvo na sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki 13.992,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.118,85 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna toženka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vse pravdne stroške toženke oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov toženke, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je bila bistvena sestavina pogodbe o izobraževanju, ki sicer ni bila sklenjena v pisni obliki (kar dopušča tudi ZDR), tudi obdobje, v katerem mora toženka ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Sodišče prve stopnje je glede ugotavljanja obstoja te bistvene sestavine pogodbe o izobraževanju sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A.A., ne pa izpovedbi toženke. S tem je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje glede obdobja, ko je morala toženka ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Tega obdobja najprej ne omenja kot bistvene sestavine pogodbe, nato pa jo kot takšno sprejme. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj stranki nista dosegli soglasja volj glede obveznosti toženke, da še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostane v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Izpodbijana sodba glede navedenega tudi nima razlogov, zato je v zvezi s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da ni sprejela pogoja, da bo še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostala na delu pri tožeči stranki. Tožeča stranka na sklenitev pisne pogodbe o izobraževanju kljub večkratnim predlogom toženke ni pristala. Toženka je poleg petletnega obdobja ugovarjala tudi višini nadomestila, glede katerega pa sta stranki v nadaljevanju dosegli soglasje volj. Iz izpovedbe toženke, ko je omenjala A.A., izhaja, da v zvezi s petletnim obdobjem ni bilo doseženo soglasje volj med strankama. Iz navedenega izhaja, da je toženka dala tožeči stranki nasprotno ponudbo, ki ni vsebovala petletne vezave, z odobritvijo odhoda na izobraževanje pa je tožeča stranka takšno njeno ponudbo konkludentno sprejela. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je napačno ugotovilo dejstvo, da listina z dne 10. 10. 2005 (A3) ni bila prirejena zgolj za potrebe postopka, izpovedba priče A.A. pa je bila v zvezi s tem neprepričljiva, saj je pojasnila, da sta bili pri toženi stranki istočasno v uporabi dve različni grafični podobi (in torej tudi dva različna žiga). Istočasna uporaba dveh različnih žigov bi lahko predstavljala tudi prekršek po zakonu o gospodarskih družbah. Tožeča stranka je želela s ponareditvijo listine A3 in s spremembo zneska, ki je naveden v tej listini, glede na listino B1 ustvariti vtis, da je bil sklenjen dogovor med strankama o vseh ključnih točkah. Pri tem pa je bila tako nespretna, da je pri ponarejanju uporabila dopisni papir in žig, ki v času izdaje verodostojne listine še nista bila v uporabi. Dogovor o višini nadomestila plače je bil sklenjen ustno, saj je bil prvotni znesek nadomestila plače prenizek. Na podlagi tega je jasno, da je toženka ugovarjala tudi petletnemu obdobju. Sodišče se ni spuščalo v ugotavljanje dejstev o tem, kdaj je tožena stranka dejansko spremenila žig in grafično podobo, temveč je glede tega verjelo nelogični izpovedbi priče A.A.. Ker tožeča stranka ni preprečila toženki opravljanja pripravništva na sodišču, je pristala na njen ugovor glede petletnega obdobja, tako da toženka s tem pogojem ni bila zavezana. Toženka se tudi sprašuje, na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da je med strankama dogovorjena obveznost toženke za povrnitev sorazmernega dela stroškov, saj te obveznosti ni v nobenem dopisu toženke. V tem delu je sodba neobrazložena, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 12/2009 z dne 20. 10. 2009 v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1164/2009 z dne 11. 3. 2010 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer je odločilo tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila dopuščeno revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 320/2010 z dne 3. 4. 2012 ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju glede tega, ali je petletno obdobje, v katerem bi morala toženka po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostati na delu pri tožeči stranki, bistvena sestavina pogodbe ali ne. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve namreč ne govori o bistvenih sestavinah pogodbe o izobraževanju temveč navaja, da sta bili bistveni sestavini izobraževanja toženke njena odsotnost z dela v času pripravništva ter zagotavljanje nadomestila plače. To pa ne pomeni, da pogodba o izobraževanju ni vsebovala drugih bistvenih sestavin, med katere je spadala tudi obveznost toženke, da ostane pri tožeči stranki še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu (kar je v nadaljnji obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče). Prav tako ni utemeljena pritožba toženke, da sodba nima razlogov o dogovarjanju med tožečo stranko in toženko o spornem obdobju petih let, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka pristala na to svojo obveznost oziroma da je bilo podano soglasje volj obeh pogodbenih strank tudi glede te obveznosti toženke (12., 13., 14. in 15. točka obrazložitve). Nasprotja v izpodbijani sodbi pa ni niti v 14. in 15. točki obrazložitve, saj je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve povzelo toženkino izpovedb o tem, da je vztrajala, da zanjo ni sprejemljivo petletno obdobje, v 15. točki obrazložitve pa je obrazložilo svojo ugotovitev, ki se nanaša na omenjeno obveznost toženke (ki je sicer drugačna od toženkine izpovedbe).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, toženko in pričo A.A. (ki sta jo za zaslišanje predlagali obe stranki), vpogledalo v vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo stranki vložili v spis in na podlagi dokazne ocene teh dokazov, v pravilnost katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežnem delu utemeljen.

V postopku je bilo kot nesporno med strankama ugotovljeno, da je bila toženka od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 odsotna z dela pri tožeči stranki zaradi opravljanja pripravništva na sodišču, da stranki pisne pogodbe o opravljanju pripravništva na sodišču oziroma o izobraževanju nista sklenili, da je tožeča stranka omogočila odsotnost toženki z dela in ji za ta čas izplačevala nadomestilo plače (z dodatki, kar izhaja iz plačilnih list toženke – A13), da je toženka 25. 4. 2007 opravila pravniški državni izpit in da ji je po njeni volji dne 30. 6. 2008 prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do opravljanja pripravništva toženke na sodišču zaradi usposabljanja za pravniški državni izpit na predlog toženke (A2, B2), da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba o izobraževanju (kar je dopustno z ozirom na 172. in 173. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), pri čemer je prišlo v zvezi s tem tudi do izdaje dveh listin glede pravic in obveznosti strank v zvezi z izobraževanjem (A3, B1). Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi obe navedeni listini, ki sta bili sicer obe datirani na dan 10. 10. 2005, sta pa vsebovali različne podatke o višini nadomestila plače za čas opravljanja pripravniške prakse, o dodatkih in materialnih stroških, poleg tega pa je bila ena od teh listin pripravljena na stari, druga pa na novi grafični podobi tožeče stranke. Na obeh listinah je bila navedena tudi zaveza toženke, da je dolžna po končanem pravniškem državnem izpitu ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki še najmanj pet let. Do spremembe pogoja v zvezi z višino nadomestila plače (na eni listini je bilo določeno, da bo v času pripravniške prakse toženki pripadalo nadomestilo plače v višini izhodiščne plače njenega tarifnega razreda, kar znaša 171.424,00 SIT, dodatek za minulo delo, brez osebne ocene in materialnih stroškov – B1, v drugi listini pa je bilo določeno, da bo toženka v tem času prejemala nadomestilo plače v bruto znesku cca 330.000,00 SIT in dodatek za prehrano, kar pomeni, da bo njena neto plača znašala cca 210.000,00 SIT – A3) je prišlo po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zato, ker toženka ni bila zadovoljna s prvotno ponujeno višino nadomestila plače. Tožeča stranka je toženki za čas opravljanja pripravništva na sodišču izplačevala nadomestilo plače v višini, kot izhaja iz listine z dne 10. 10. 2005 (A3; plačilne liste – A13). Glede na izpovedbo priče A.A., ki je obe listini pripravila, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bilo višje nadomestilo plače rezultat pogajanj med strankama in da je bila druga listina (z novo grafično podobo), ki je bila sestavljena kasneje (v tem času se je pri tožeči stranki menjala tudi grafična podoba, tako da so se v spornem času uporabljali stari in novi obrazci – izpoved A.A.), posledica pogajanj med tožečo stranko in toženko glede višine nadomestila plače. V zvezi z istim datumom na obeh listinah pa je A.A. pojasnila, da je do tega prišlo verjetno zato, ker je uporabila enak obrazec zgolj zaradi razlik v plači. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila druga listina (A3) izdana v zvezi s predlogom toženke za višje nadomestilo plače. To pa pomeni, da je bila izdana, še preden je toženka nastopila pripravništvo na sodišču, zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe toženke, da je bila ta listina (A3) izdana mnogo kasneje in da je prirejena zgolj za potrebe tega sodnega spora. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila listina A3 izdana zaradi pogajanja med strankama o višini nadomestila plače (in da torej ni bila izdana oziroma prirejena zgolj za potrebe tega individualnega delovnega spora) ne vpliva pritožbena navedba toženke, da bi istočasna uporaba dveh različnih žigov tožeče stranke lahko pomenila prekršek po Zakonu o gospodarskih družbah. Tudi v primeru, če bi tožeča stranka s tem svojim ravnanjem storila v pritožbi zatrjevani prekršek, to ne bi pomenilo, da ta listina ni bila izdana, preden je toženka odšla na izobraževanje.

V obeh listinah pa je bilo navedeno tudi, da je toženka dolžna po končanem pravniškem državnem izpitu ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki še najmanj pet let. Toženka je sicer v postopku zatrjevala, da glede te njene obveznosti ni prišlo do soglasja volj obeh pogodbenih strank, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bila tudi ta obveznost med strankama dogovorjena in da je bil ta pogoj ključen za sklenitev pogodbe o izobraževanju (izpovedba zakonitega zastopnika in priče A.A.). Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožeča stranka tudi drugima dvema delavkama, ki sta opravljali pravniški državni izpit, v zvezi z nadaljevanjem dela pri njej po opravljenem pravniškem državnem izpitu postavila enak pogoj. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi tožeča stranka, potem ko je zvišala znesek nadomestila plače, ki je pripadal toženki za čas odsotnosti zaradi pripravniške prakse na sodišču (in ji ta zvišani znesek nadomestila plače tudi izplačevala), odstopila od obveznosti toženke, da še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostane pri tožeči stranki v delovnem razmerju. Svojo ugotovitev o tem, da je bil med strankama dogovorjen petletni rok, v katerem bi toženka morala ostati na delu pri tožeči stranki, je sodišče prve stopnje podrobno utemeljilo v 12., 13., 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na te zaključke sodišča prve stopnje le sklicuje. To pa pomeni, da so obširne pritožbene navedbe toženke, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dogovorjenega petletnega obdobja, neutemeljene.

V zvezi s podlago za vračilo sorazmernega dela stroškov, ki jih je tožeča stranka s toženko za čas opravljanja pripravniške prakse nedvomno imela (tožeča stranka je toženki v tem času izplačevala prejemke iz delovnega razmerja, čeprav toženka svojega dela pri tožeči stranki ni opravljala – s tem pa je izpolnila svoj del obveznosti iz pogodbe o izobraževanju) je potrebno ugotoviti, da že 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju (za pogodbo o izobraževanju kot posebno pogodbo delovnega prava, sklenjeno po 172. členu ZDR, pa veljajo smiselno tudi pravila civilnega prava) dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pri čemer obveznost lahko ugasne le s soglasno voljo strank ali pa na podlagi zakona. Člen 117/3 OZ določa, da v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. Ob tem je potrebno omeniti še člen 239/2 OZ, ki daje upniku pravico do povrnitve škode, ki mu je nastala, če dolžnik ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Ker toženka svoje pogodbene obveznosti, da bo ostala na delu pri tožeči stranki še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu, ni izpolnila, pri čemer je bila ta neizpolnitev obveznosti posledica ravnanja toženke (delovno razmerje toženke pri tožeči stranki je prenehalo po volji toženke), je dolžna tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov, ki jih je ta imela v času, ko je toženka opravljala pripravništvo na sodišču. Svojo odločitev glede višine pripadajočega zneska tožeče stranke je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka sicer izpodbijani del sodbe po višini v pritožbi le pavšalno izpodbija.

Glede na to, da je pritožba toženke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkušalo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o teh stroških odločalo skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki se je z ozirom na 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) uporabljala v konkretni zadevi in ob upoštevanju 154. oziroma 155. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.