Jedro

Ko gre za razlastitev po skrajšanem postopku na podlagi 85. člena ZJC, se višina odškodnine ugotavlja glede na status zemljišča ob začetku razlastitvenega postopka - to je z gradnjo oz. rekonstrukcijo javne ceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (točka II izreka sodbe).

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe (vmesna sodba) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika glede plačila odškodnine za odvzeto zemljišče parc.štev. 3631/36, gozd v izmeri 230 m2, vpisan pri vl.štev. 1079, k.o. B. utemeljen po statusu tega zemljišča kot gozdnega zemljišča. Zoper navedeni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani izrek sodbe pa spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožnika za odvzeto zemljišče utemeljen po statusu tega zemljišča kot nezazidanega stavbnega zemljišča, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Poudarja, da je nevzdržen zaključek izpodbijane sodbe, da ne gre spregledati dejstva, da je bilo zemljišče tožniku s pravnim aktom občine spremenjeno v javno cesto in za tem vpisano v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti občine le zaradi vskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, pravno in dejansko nevzdržen in popolnoma napačen. Za pravilno presojo statusa zemljišča je pomemben trenutek prehoda zemljišča v last tožene stranke in ne trenutek, ko naj bi tožena stranka prevzela v posest isto zemljišče za potrebe zadovoljevanja javnega interesa. Izpodbijana prvostopna sodba spregleda jasna in nedvoumna zakonita določila, da je za nastanek lastninske pravice konstitutivni element vpis nepremičnine v zemljiški knjigi na ime novega lastnika. Ker je sporno zemljišče pridobilo status zazidanega stavbnega zemljišča še v času, ko je bilo še tožnikova last, je jasno, da gre taka sprememba kmetijskega zemljišča v zazidano zemljišče po občinskem odloku lahko le v prid samo pritožniku kot lastniku zemljišča v času nastanka spremembe, v nobenem primeru pa toženi stranki, ki je takrat še načrtovala, da bo tožnika za njegovo zemljišče razlastila. Zato za odmero odškodnine za odvzeto zemljišče ne more biti pomemben status zemljišča v času, ko naj bi ga več ali manj protipravno prevzela v posest tožena stranka za potrebe zadovoljevanja javnega interesa, pač pa status zemljišča kot ga je imelo v času spremembe lastništva od pritožnika na toženo stranko z vpisom v zemljiško knjigo. Ker tožnik ne more zahtevati vrnitev zemljišča, na katerem je zgrajena cesta, je jasno, da je od tožene stranke upravičen zahtevati za razlaščeno zemljišče odškodnino po vrednostnih kriterijih, ki so bili podani v trenutku prenosa lastninske pravice na novega lastnika, to je z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi v korist tožene stranke. Zato je pritožnik upravičen do odškodnine za nezazidano stavbno zemljišče. Le če bi tožena stranka razlastila tožnika z vpisom v zemljiško knjigo prej kot pa je samovoljno posegla v zemljišče in predno je z odlokom podelila status gradbenega zemljišča, bi bila upravičena plačati odškodnino po cenah za gozdno zemljišče. Tako se pokaže, da je bil vpis lastništva tožene stranke v zemljiško knjigo opravljen zaradi spremembe lastništva razlaščenega zemljišča, ne pa zaradi vskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki nima nobenega pravno relevantnega pomena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikovi očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na pravilne in izčrpne dejanske in pravne razloge prvostopnega sodišča, v zvezi s pritožbenimi očitki pa navaja: Za ugotovitev, ali pripada tožniku kot razlastitvenemu zavezancu odškodnina za gozdno zemljišče ali pa za nezazidano stavbno zemljišče, je v konkretnem primeru potrebno odgovoriti na dvoje vprašanj: 1.) kdaj se je v konkretnem primeru, ko je šlo za razlastitev na podlagi zakona - 85. člena Zakona o javnih cestah (Ur.list RS štev. 29/97; v nadaljevanju ZJC) razlastitveni postopek začel in 2.) kakšen status je imelo predmetno zemljišče pred začetkom razlastitvenega postopka. Za odgovor na prvo vprašanje predstavlja pravno izhodišče določba 1. odstavka 85. člena ZJC, po kateri se je zemljišče, ki je bilo do uveljavitve zakona uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, vpisalo v zemljiško knjigo kot javno dobro po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost. Razlastitveni postopek se je ob izostanku zakonskih določb, ki bi tudi za takšne primere določale razlastitveni postopek, torej dejansko pričel s samo graditvijo ali rekonstrukcijo ceste, končal pa po zaključeni gradnji oz. rekonstrukciji z vpisom zemljišča kot javnega dobra v zemljiški knjigi, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov prvostopnega sodišča. Takšna dejanska in pravna presoja je skladna tudi z razlago cit. določbe 85. člena ZJC, kakršno je zavzelo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-224/00, ko je v razlogih odločbe navedlo, da ima ta zakonska določba neposredni razlastitveni učinek glede na to, da razlastitveni postopek v smislu določb ZSZ ni bil opravljen (primerjaj nadaljnje pravilne razloge prvostopnega sodišča). Dejansko podlago za odgovor na drugo vprašanje pa predstavljajo neizpodbijane ugotovitve prvostopnega sodišča, po katerih predmetno zemljišče s prostorskim aktom pred Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto v letu 1999 (Ur.list RS štev. 4/99) ni bilo opredeljeno kot zemljišče, namenjeno za graditev objektov, v zemljiški knjigi pa je bilo do leta 2002 vpisano kot gozd, status javne ceste pa je zaradi na njem zgrajene ceste formalno pridobilo na podlagi cit. odloka. Takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravno pravilno ovrednotilo na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.list Rs štev 44/97; v nadaljevanju: ZSZ). Pojem nezazidanega stavbnega zemljišča je namreč opredeljen z določbo 1. odstavka 2. člena ZSZ, po katerem je bilo lahko nezazidano stavbno zemljišče le tisto zemljišče, ki se nahaja na območju, ki je bilo s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, kar ob nanizanih okoliščinah pomeni, da do izdaje omenjenega odloka tožnikovo zemljišče statusa stavbnega zemljišča v smislu cit. zakonske določbe ni moglo pridobiti, temveč ga je lahko pridobilo šele po opravljeni izgradnji ceste in posledično v citiranem odloku navedeni formalni opredelitvi zemljišča, na katerem se cesta nahaja kot javnega dobra (tedaj pa je pridobilo status zazidanega stavbnega zemljišča, torej celo brez predhodne faze - nezazidanega stavbnega zemljišča, ki kot takšno torej ni bilo nikoli opredeljeno).

Ob takšnih odgovorih na zastavljeni pravno odločilni vprašanji je upoštevaje določbi 2. odstavka 26. člena ZSZ v zvezi z določbo 33. člena ZSZ, (ki ju je potrebno uporabiti upoštevaje napotitveno določbo 2. odstavka 85. člena ZJC, ki uzakonja tudi za te primere pravico do odškodnine v skladu z ustreznimi zakonskimi določbami), po katerih je za odmero višine odškodnine odločilen trenutek izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka, pravilna izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina, upoštevaje status zemljišča pred začetkom razlastitvenega postopka - v konkretnem primeru torej pred dejanskim posegom (gradnjo ceste), torej odškodnina za gozdno zemljišče, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je šele na podlagi gradbenega posega, ki ima ob opisani zakonski ureditvi tudi pravne učinke razlastitve, dosegla spremembo namembnosti zemljišča iz gozdnega v stavbnega oziroma spremenila stanje zemljišča, ki je bilo kasneje podlaga za njegovo formalno pravno spremembo vrste rabe, lastninskega stanja oz. zemljiškoknjižno realizacijo.

Ob povedanem tožnik ne more zahtevati odškodnine za nezazidano stavbno zemljišče, čeprav je - kot poudarja v pritožbi šele z vpisom predmetnega zemljišča kot javnega dobra prenehala njegova lastninska pravica na zemljišču. Razlaga, za kakršno se zavzema pritožnik, bi pomenila tudi neenakopravno obravnavanje razlastitevnih upravičencev v primerih, kakršen je sporni in drugih razlastitvenih upravičencev, ki so dosegli razlastitev na podlagi postopka, predpisanega z določbami ZSZ. Prvi bi morali plačati razlastitvenim zavezancem odškodnino po ceni zemljišča, kakršno je nastalo po posegu, zaradi katerega je bilo zemljišče razlaščeno, drugi pa le ceno, ki ustreza stanju zemljišča pred tem.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).