Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi ponovno pravilno ugotovilo, da je pri obtožencu podana ponovitvena nevarnost. Pravilno je ocenilo kriminalno količino in posledice za oškodovanke, kot tudi številčnost ravnanj in kontinuirano nadaljevanje, stopnjevanje posegov ter popolno nekritičnost obtoženca do lastnih ravnanj.

Izrek

I.Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obtoženega A. A. še po vložitvi obtožnice podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obtoženec se nahaja v priporu od 9.11.2023 od 14.50 ure dalje.

2.Zoper ta sklep se pritožujeta obtoženec in njegova zagovornica. Obtoženec je vložil pritožbo, ki jo je nato še dopolnil, in se pritožuje smiselno zaradi kršitev kazenskega postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga pritožbenemu sodišču, da ga izpusti. Zagovornica se pritožuje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma sklep spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom in hkratnim zdravljenjem.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi obtoženec storil očitana kazniva dejanja, sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotavlja obstoj utemeljenega suma in navedenega zagovornica in obtoženec ne uspeta izpodbiti. Navedba zagovornice, da bi za ugotovitev obstoja utemeljenega suma morala biti obtožnica že pravnomočna, ne drži, saj se obstoj slednjega ugotavlja ob vsakem odločanju o priporu, kot je to storilo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru. Ob tem je po izdaji izpodbijanega sklepa senat sodišča prve stopnje že odločal o ugovoru. Pri tem ni za slediti očitkom obtoženca, da sodišče prve stopnje le sledi predsednici države in da so dokazi zoper njega prirejeni ter zapisniki lažni, saj gre za nekonkretizirane učinke, ki tudi nimajo podlage v spisovnih podatkih. Ob tem obtoženec ponuja tudi svoje videnje obravnavanih dogodkov, naravo izpovedb prič in lastnega ravnanja, vendar glede na ugotovitve v izpodbijanem sklepu s tem ne more biti uspešen, ob tem pa je na njegove očitke že bilo odgovorjeno v predhodnih odločitvah sodišč.

5.Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve tudi ponovno pravilno ugotovilo, da je pri obtožencu podana ponovitvena nevarnost. Pravilno je ocenilo kriminalno količino in posledice za oškodovanke, kot tudi številčnost ravnanj in kontinuirano nadaljevanje, stopnjevanje posegov ter popolno nekritičnost obtoženca do lastnih ravnanj. Glede na navedeno ni za slediti navedbam obtoženca, da ponovitvena nevarnost ni podana, ker ni ničesar storil in ker je nekaznovan. Zagovornica ponovno navaja, da na obtoženčevem domu več ni internetne povezave in tako obtoženec z dejanji ne more nadaljevati, vendar navedeno ne drži, saj se lahko internetna povezava praktično kadarkoli ponovno uredi preko fiksnih ali mobilnih dostopov. Tudi ni za slediti zagovornici, da je sam pripor že tako vplival na obtoženca, da ponovitvena nevarnost več ni podana, saj njegova skrušenost in depresivnost ter vedenje v priporu, ne kažejo na to, da ob morebitni izpustitvi z dejanji ne bi nadaljeval. Kriminalna količina vsebovana v obtožnici je res nižja od kriminalne količine, kot se je obtožencu očitala tekom preiskave, vendar je kljub navedenemu še vedno tolikšna, da je posledično pri obtožencu podana ponovitvena nevarnost, ukrep pripor pa je sorazmeren in nujno potreben. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z blažjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obtožencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti. Ugotovljene zdravstvene težave pri obtožencu ne morejo predstavljati razloga za odpravo pripora, saj ima obtoženec tekom izvrševanja pripora pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe ter potreba po njegovem zdravljenju ne more biti razlog za odpravo pripora. Tudi navedbe zagovornice o tem, da ni podana sorazmernost, ker obtoženčevo ravnanje ni poslabšalo osebnostnega razvoja oškodovank, ne držijo. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolženčeve zdravstvene težave ne pretehtajo nad varovanjem spolne nedotakljivosti oškodovank. S priprtjem obtoženca se varuje potencialne oškodovanke v družbi in ne le oškodovanke iz te zadeve.

6.Ker glede na vse obrazloženo pritožbi nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 204

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.