Jedro

V času veljavnosti ZTVCP petkratni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, opravljen v nasprotju s tehničnimi navodili proizvajalca, ni pomenil izmika preiskavi alkoholiziranosti, če toženec ni onemogočil strokovnega preizkusa alkoholiziranosti oziroma odvzema krvi in urina.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku o stroških spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 86.040,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 227.677,00 SIT, to je zneska, ki ga je tožeča stranka plačala kot odškodnino Javni razsvetljavi Ljubljana za škodo, ki ji je nastala dne 21.12.1993 v prometni nesreči, ki jo je z osebnim avtomobilom povzročil toženec. Zahtevek je zavrnjen, ker prvostopno sodišče ni ugotovilo, da bi toženec izgubil pravice po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženec vozil pod vplivom alkohola ali da bi se preizkusu alkoholiziranosti izognil. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v sodbi dopustilo možnost, da alkotest ob preizkusu ni bil izpraven, saj bi moralo za ugotovitev, ali je alkotest pokvarjen, postaviti sodnega izvedenca ustrezne stroke. Poleg tega je policist izjavil, da se toženec ni držal navodil, ko je opravljal test alkoholiziranosti. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da toženec ni hotel podpisati zapisnika o opravljenem testu in da za tako dejanje velja domneva, da ob nepodpisu zapisnika priznava, da je bil v tistem času alkoholiziran čez dovoljeno mero. Sodišče ocenjuje, da bi moral biti policist tisti, ki bi moral odrediti preizkus alkoholiziranosti z odvzemom krvi, po mnenju tožeče stranke pa bi moral omenjeni preizkus zahtevati toženec, če je bil res tako prepričan, da ni priznal, da je nekaj spil, ni pa se držal navodil ob opravljanju testa in ni podpisal zapisnika. Sodišče ni dovolj upoštevalo zapisnika policije, kjer je zapisano, da je toženec kazal znake alkoholiziranosti in da tudi po petkratnem ponavljanju ni bil preizkus opravljen po tehničnih navodilih proizvajalca. S takim ravnanjem se je namreč toženec po prometni nesreči izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti in tako izgubil svoje zavarovalne pravice. Sodišče se ukvarja z alkoholiziranostjo nad 0,5 promila alkohola v krvi, tožeča stranka pa zatrjuje, da je toženec izgubil zavarovalne pravice že samo zaradi izmika preiskavi. Petkratno neuspešno opravljanje preiozkusa pomeni po mnenju tožeče stranke izmik preiskavi. Tudi ni pravilno mišljenje sodišča, da bi moral policist odrediti preizkus alkoholiziranosti z odvzemom krvi. Pogoji so jasni, saj ne zahtevajo dokazovanja alkohola nad dovoljeno količino, temveč samo izmik preiskavi. Tožeča stranka podrejeno prereka tudi odločitev o stroških v delu, ko je pooblaščencu tožene stranke priznalo stroške zastopanja stranke na glavnih obravnavah z zamudo časa in za prevozne stroške. Meni, da je v Škofji Loki dovolj odvetnikov in ni potrebno pooblaščati odvetnika iz Ljubljane, da s tem nastanejo nepotrebni stroški.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je bilo z zaslišanjem priče - policista ugotovljeno, da toženec ni kazal znakov alkoholiziranosti razen zadaha, to pa ni sam zase objektiven dokaz alkoholiziranosti preko dovoljene meje. Nepodpis zapisnika ne pomeni priznanja alkoholiziranosti. Toženec je odklonil podpis zato, ker se ni strinjal s policistovo navedbo, da kaže znake alkoholiziranosti.

Pritožbene navedbe o obliki izmikanja preiskave so brez osnove.

Toženec se preiskavi ni izimikal niti protivil, kot je bilo jasno ugotovljeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odmere potnih stroškov pooblaščenca tožene stranke.

Pritožba je utemeljena glede pravdnih stroškov, v ostalem pa je neutemeljena.

Glede tožbenega zahtevka za plačilo 227.677,00 SIT pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev ter materialnopravnih zaključkov prvostopnega sodišča. Razloge izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sprejema ter se jim pridružuje. Toženčeva izguba zavarovalnih pravic iz obveznega zavarovanja po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (A0-92) bi bila podana, če bi bilo ugotovljeno, da je toženec vozil pod vplivom alkohola oziroma, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Vožnja pod vplivom alkohola (164. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), Ur. l. SFRJ št. 50/88, 63/88, 80/98 in 29/90) bi bila podana, če bi se z analizo krvi ali urina ali z drugimi ustreznimi sredstvi ali aparati ugotovila količina alkohola v krvi preko 0,5 g/kg ali če bi se znaki alkoholnih motenj ugotovili s strokovnim pregledom. V toženčevem zadahu po alkoholu, kear je zapisal policist v predlogu za uvedbo postopka o prekršku oziroma o toženčevem priznanju, da je užival alkoholne pijače pa niso podprte s toženčevim podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Toženec je ravno zaradi netočnih ugotovitev policista na zapisniku odklonil njegov podpis. Alkoholiziranost torej na predpisan način ni bila ugotovljena, kar pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, pri čemer brez potrebe razpravlja o vprašljivi tehnični brezhibnosti alkotesta, saj za zanesljive ugotovitve o tem v spisu ni ustreznih podatkov.

Omenjanje izvedenca v pritožbi pa ni podprto z ustreznim dokaznim predlogom.

Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da njen zahtevek dejansko temelji na izmiku preiskave alkoholiziranosti, ki je bil v tem, da toženec kljub petkratnemu ponavljanju preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom Dreger tega preizkusa ni opravil po tehničnih navodilih proizvajalca. Pritožbeno sodišče se pridržuje stališču prvostopnega sodišča, da toženčevo ravnanje ni pomenilo izmika preizkusu alkoholiziranosti. V nasprotju s policistovim zapisnikom, da toženec petih preizkusov alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ni opravil po tehničnih navodilih, toženec izpoveduje, da je po lastnem prepričanju preizkus opravljal pravilno, alkotest pa ni ničesar pokazal. Tudi pod predpostavko, da toženec preizkusa alkoholiziranosti ni opravil po tehničnih navodilih proizvajalca, se s tem ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. V določbah tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa take domneve ni bilo, ampak je bil v spornih primerih glede ugotavljanja alkoholizirnosti v 164. in 209. členu predviden strokovni pregled. S tem je bilo mišljeno ugotavljanje alkoholiziranosti s strani zdravnika oziroma z analizo krvi in urina. Tudi dejansko se toženec ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, saj je bil na razpolago (v bolnišnici), vendar policist strokovnega pregleda oziroma analize krvi in urina ni odredil. Ugotavljanja alkoholizirnosti zato toženec ni onemogočil. Ob opisanih ugotovitvah je po presoji pritožbenega sodišča pravilna materialnopravna odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, pri čemer tudi kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Glede na to je bilo treba pritožbo o glavni stvari zavrniti kot neutemeljeno in sodbo v tem delu potrditi.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede pravdnih stgroškov.

Pravilno je stališče tožene stranke v pritožbi, da je priznalo toženi stranki tudi stroške zastopanja, ki za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pred sodiščem v Škofji Loki je toženca, ki je iz Škofje Loke, zastopal odvetnik iz Ljubljane, zaradi česar so bili odvetniški stroški višji, kot bi bili, če bi toženca zastopal odvetnik iz Škofje Loke, kjer je odvetnikov dovolj na razpolago.

Zaradi tega prevoznih stroškov in stroškov zaradi večje zamude časa ni mogoče naložiti v povračilo nasprotni stranki. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških spremenilo in namesto zneska 101.844,00 SIT naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov za kilometrino, medtem ko je po 13. členu Odvetniške tarife priznalo (poleg plačila za zastopanje) le stroške za porabljeni čas med zastopanjem na narokih za vsake začete pol ure po 50 točk. V skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah pripada torej toženi stranki povrnitev 86.040,00 SIT pravdnih stroškov.

Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu (le delno glede pravdnih stroškov, ne pa tudi glede glavne stvari), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih.