Jedro

V določbah ZEKom-1 ni nikjer določena presumpcija, da se operater strinja z ugovorom v smislu, da bi se štelo, da mu je ugodil, če v 15 dneh ne odloči. Edina z zakonom predpisana posledica je v tem, da lahko v takem primeru končni uporabnik direktno, v 30 dneh od vložitve ugovora pri operaterju, vloži pri agenciji predlog za rešitev spora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnice za rešitev spora, naj ji družba A., d.d. (v nadaljevanju operater) po postavki "Novo nar. razmerje-Tf.prik (PSTN)" na računu št. 150302169902 z dne 3. 10. 2015 odpiše znesek v višini 45,23 EUR z DDV, plačilo preostalega zneska v višini 45,23 EUR z DDV pa naj ji omogoči v štirih obrokih. V obrazložitvi navaja, da je 24. 11. 2015 prejela predlog za rešitev spora s strani tožnice, 9. 12. 2015 pa še njegovo dopolnitev v zvezi z zaračunavanjem stroška po postavki "Novo nar. razmerje-Tf.prik (PSTN)" na računu št. 150302169902 z dne 3. 10. 2015 v znesku 90,46 EUR z DDV. Tožnica je navedla, da je pri operaterju dne 13. 10. 2015 zavrnila račun št. 150302169902 z dne 3. 10. 2015, ker naj bi bil v nasprotju z naročniško pogodbo, sklenjeno z operaterjem dne 12. 8. 2015. Trdila je, da je bil kršen 2. člen pogodbe, ki je določal, da bo naročnik priključnino plačal v 4 enakih zaporednih mesečnih obrokih. Ob tem je zatrjevala tudi, da je operater na reklamacijo odgovoril v več kot 15 dneh, zato je menila, da se je strinjal z njeno zavrnitvijo računa, nadalje, da je operater zamujal z izvedbo del na objektu in da je prihajalo do motenj in izpadov linije na omrežju, zaradi česar je zahtevala dobropis v višini 50 % zneska na računu ter plačilo razlike v 4 mesečnih obrokih. Operater je v odgovorih toženki pojasnil, da je imel s tožnico sklenjeno naročniško razmerje po Pogodbi o naročniškem razmerju za uporabo javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji prek analogne priključne točke (PSTN) za telefonsko številko ... od 1. 9. 2015 do prekinitve 7. 9. 2015, katere sestavni del so Splošni pogoji uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe A. d.d., in iz katerih izhaja, da je tožnici v spornem računu zaračunal vse obveznosti, ki so izhajale iz sklenjene naročniške pogodbe. Dalje je pojasnil, da je dela na lokaciji tožnice v imenu in za račun operaterja izvedlo njegovo hčerinsko podjetje, v skladu z veljavnimi predpisi, tako da je na hiši pritrdilo zračni vod na nosilec oziroma konzolo. Toženka je v postopku ugotovila, da so bile tožnici storitve priključene v zahtevanem roku. Strošek po sporni postavki na računu št. 150302169902 z dne 3. 10.2015 v znesku 90,46 EUR z DDV je operater zato zaračunal upravičeno, v skladu z veljavnim cenikom. O operaterjevi zamudi 15-dnevnega roka za odgovor na reklamacijo in upravičenem mnenju tožnice, da se je ta strinjal z zavrnitvijo spornega računa, toženka pojasnjuje, da 15 dnevni rok, ki ga določa 142. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ne zavezuje operaterja, da v tem času poda svoj odgovor na ugovor končnega uporabnika. V zvezi z navedbami tožnice o tem, da bi ji operater moral omogočiti plačilo zneska v 4 obrokih, pa toženka ugotavlja, da niti iz pogodbe niti iz splošnih pogojev ne izhaja, da ima naročnik pravico do plačila v obrokih tudi v primeru prekinitve naročniškega razmerja. Ker lahko operater postopek, po katerem izdaja račune za storitve, ki jih zagotavlja, in roke, v katerih njegove terjatve zapadejo v plačilo, prosto uredi na način, ki je skladen njegovemu lastnemu načinu poslovanja in računovodenja, toženka ni pristojna, da bi posegala v to njegovo ureditev.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je račun operaterja v zakonskem roku zavrnila, vendar na to ni prejela odgovora operaterja v roku, zato se je obrnila na toženko. Zakonski roki so določeni zato, da jih upoštevamo, pogodbe so podpisane in sklenjene zato, da se ravnamo po njih. Ker se ne strinja z odločitvijo toženke, se obrača na sodišče, da presodi njen zahtevek po plačilu po podpisani pogodbi v 4 obrokih in odškodnini v višini 50 % za nekvalitetno izvedena dela. Sodišču predlaga, naj "pripozna njeno zahtevo za sodno varstvo in odškodninski znesek ter plačilo na obroke".

3. Toženka je sodišču dostavila upravni spis zadeve in odgovor na tožbo. Uvodoma navaja, da iz tožbenih navedb ne izhaja konkretizirano, v čem je nepravilno odločila in točno s katerimi njenimi ugotovitvami se tožnica ne strinja. Povzema potek postopka in razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Skladno s tem sodišču predlaga, naj tožbo in zahtevek za povračilo stroškov zavrne.

4. A., d.d. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovoril. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba toženke, ki jo je izdala tožnici v postopku reševanja spora končnega uporabnika na podlagi druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, in s katero je toženka kot neutemeljen zavrnila predlog tožnice za rešitev spora z operaterjem v zvezi z zaračunavanjem stroška po postavki "Novo nar. razmerje-Tf.prik (PSTN)" na računu št. 150302169902 z dne 3. 10. 2015 tako, da bi operater tožnici odpisal 50 % spornega zneska z DDV, glede preostalega zneska pa omogočil plačilo na 4 obroke. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, in tožnica tega ne prereka, da je vzrok spora v tem, da tožnica meni, da je operater pri izgradnji omrežne priključne točke zamujal z izvedbo del ter da dela niso bila opravljena dovolj natančno, zaradi česar je na lokaciji predlagateljice v nadaljevanju prihajalo do motenj in izpadov linije na omrežju, poleg tega pa meni tudi, da ji mora operater omogočiti plačilo navedenega stroška v 4 obrokih, kot je bilo dogovorjeno v sklenjeni naročniški pogodbi.

7. Tožnica v tožbi navaja, da je račun v zakonskem roku zavrnila, vendar s strani operaterja ni prejela odgovora v roku. Navedbe sodišče razume tako, da tožnica še v tožbi vztraja, da naj bi se štelo, da se je operater strinjal z njeno zavrnitvijo spornega računa (št. 150302169902 z dne 3. 10. 2015). Sodišče tako tožbeno stališče zavrača, ker je brez pravne podlage. Po zakonu ima končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ZEKom-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (prvi odstavek 142. člena ZEKom-1). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo (osmi odstavek 142. člena ZEKom-1). Če pa operater v 15 dneh od vložitve ugovora o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora v 30 dneh po vložitvi ugovora pri operaterju (deveti odstavek 142. člena ZEKom-1). V citiranih zakonskih določbah ni nikjer določena presumpcija, da se operater strinja z ugovorom v smislu, da bi se štelo, da mu je ugodil, če v 15 dneh ne odloči. Edina z zakonom predpisana posledica je v tem, da lahko v takem primeru končni uporabnik direktno, v 30 dneh od vložitve ugovora pri operaterju, vloži pri agenciji predlog za rešitev spora.

8. Tožnica tudi smiselno navaja, da operater neupravičeno terja od nje enkratno plačilo zneska po računu, čeprav je bilo v pogodbi dogovorjeno plačilo v 4 obrokih. Po podatkih spisne dokumentacije je tožnica z operaterjem sklenila Pogodbo o naročniškem razmerju za uporabo javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji prek analogne priključne točke (PSTN) z dne 12. 8. 2015 (v nadaljevanju Pogodba), za nedoločen čas (10. člen Pogodbe). V 2. členu Pogodbe je bilo res dogovorjeno, da bo tožnica kot naročnica priključnino plačala v štirih enakih zaporednih mesečnih obrokih brez obresti, kar med strankama ni sporno. Vendar je tožnica naročniško razmerje po Pogodbi, ki je po podatkih upravnega postopka trajalo od 1. 9. 2015, prekinila z dne 6. 9. 2015, kar med strankama prav tako ni sporno. Ker je tožnica naročniško razmerje oziroma Pogodbo prekinila, ta ni več veljavna, zato se tožnica na njen 2. člen v konkretnem primeru ne more sklicevati. Navedba tožnice, da so pogodbe "podpisane in sklenjene zato, da se ravnamo po njih", v konkretnem primeru ne govori v prid njenemu stališču, saj je sama dosegla prekinitev Pogodbe in nobena od strank ne trdi, da bi bilo dogovorjeno obročno plačilo tudi v primeru prekinitve naročniškega razmerja oziroma Pogodbe. Po ugotovitvah toženke, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih tožnica v tožbi ne prereka, zato jim sodišče sledi kot podlagi za obveznost tožnice, da plača strošek po postavki "Novo nar. razmerje-Tf.prik (PSTN)" na računu št. 150302169902 z dne 3. 10. 2015, splošni pogoji operaterja (točka 9.3.) določajo, da mora naročnik v primeru prenehanja naročniškega razmerja operaterju poravnati vse obveznosti, nastale do dneva prenehanja naročniškega razmerja oziroma izključitve storitve, vključno s stroški prenehanja naročniškega razmerja, pri čemer niti iz Pogodbe niti iz splošnih pogojev ne izhaja, da bi imel naročnik pravico do plačila v obrokih tudi v tem primeru. Tako ni utemeljen tožničin zahtevek, da bi ji moral operater omogočiti obročno plačilo zneska.

9. Na v tožbi zahtevano "odškodnino v višini 50 % za nekvalitetno izvedena dela" sodišče odgovarja, da tega zahtevka ne more obravnavati. Kot določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1, (že) reševanje sporov pred toženko ne posega v morebitno sodno pristojnost, v tem primeru v pristojnost pravdnega sodišča. Če tožnica meni, da je bila oškodovana s strani operaterja, ima torej možnost uveljavljanja njegove odškodninske odgovornosti pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti. Poleg tega za odločanje o tožničinem zahtevku za povrnitev škode niso izpolnjeni pogoji skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1. 10. Kolikor je tožbene navedbe razumeti (tudi) tako, da tožnica vztraja pri tem, da ji pripada znižanje zneska računa zaradi očitane zamude pri izvedbi del in zaradi neustrezne izvedbe del, zaradi česar naj bi prihajalo do motenj linije na omrežju, kot je zahtevala oziroma uveljavljala v postopku pred toženko, sodišče tožbi niti v tem delu ne sledi. Toženka je namreč ugotovila, da je operater priklop storitev izvedel v pogodbeno dogovorjenem roku in da predlagateljica iz naslova zamude ni upravičena do odškodnine, ki jo za take primere sicer predvidevajo posebni pogoji operaterja, poleg tega pa še, da operater predlagateljici ni dolžan zagotavljati delovanja storitev, saj je ta pogodbeno razmerje z njim prekinila (že 6 dni po priklopu storitev), kar je vse navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnica teh ugotovitev v tožbi konkretizirano in substancirano ne prereka, zato sodišče tudi v tem delu sprejema ugotovitve toženke kot pravilne.

11. Ker so tožbeni ugovori po vsem navedenem neutemeljeni, sodišče pa nezakonitosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Stroški postopka niso bili priglašeni, zato sodišče o njih ni odločalo.